Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ domobranci, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik [1]

Očetovega groba na Žalah ni več

Maja 1945 se je družina Zvonimirja Žitnika ločila. Oče Anton (1893–1948), ki je bil tiskar in je med drugim pred koncem vojne dotiskal zadnjo številko dnevnika Slovenec, je ostal v Ljubljani. Prepričani so bili, da so se v tujino umaknili le začasno, mi je povedala Marjeta, pa ni bilo tako, nikoli se niso več srečali. Oče je trpel zaradi sladkorne bolezni, nekaj let po vojni je tudi umrl, odpovedalo mu je srce. Moral pa je še naprej opravljati delo tiskarja, in to v tiskarni, ki je medtem postala tiskarna dnevnika Ljudska pravica (danes je tam Pravna fakulteta). Žena Marija Novak (1894–1980) pa je s hčerkama Jeleno – Leno (1929–1997), v Argentini poročeno Urankar, in Majdo (1924–1981), v Argentini poročeno Markež, zapustila Ljubljano. Begunska leta so preživele v taboriščih za civiliste po Italiji, kamor so zelo verjetno prišle s Koroškega s transportom slovenskih civilistov, ki so jih prepeljali v Italijo.

V družini je bila še tretja hčerka, Marija, bila je najmlajša, a se je kot dveletni otrok leta 1938 smrtno ponesrečila. Padla je z okna 4. nadstropja Rdeče hiše v Ljubljani, kjer so živeli, in po 10 dneh umrla. Počiva na ljubljanskih Žalah skupaj z očetom, njunega groba sicer ni več. Mama in njeni sestri pa so pokopani v Argentini, mama Marija in hčerka Majda v Buenos Airesu, Jelena pa na pokopališču v Cerrillosu v provinci Salta na severu Argentine.

Zvonimir Žitnik na izkaznici planinskega društva (hrani družina Markež).

Prodal sem košček svojega življenja, moj fotoaparat

Z Zvonimirjem so si v begunstvu v Italiji dopisovali, v Forliju so se tudi srečali. Skrb za mamo in sestri pogosto nastopa tudi v dnevniku.

»3. junij – nedelja – Forlì. Pisala mi je mama, in sicer iz koncentracijskega taborišča v Monigu blizu Trevisa. Z njo sta še Majda in Jelena. Oče, pravi mama, je odšel pozneje in je bržkone še v Beljaku ali Celovcu; nič točnega ne vedo o njem. Pismo bom shranil. Piše, da so imele samo četrt ure časa za odhod in da nimajo niti zadosti obleke, niti denarja. Premišljujem, kje in kako bi prodal fotoaparat, da bi jim poslal.

4. junij: Prodal sem košček svojega življenja. Prodal sem moj fotoaparat. V njegov spomin naj zabeležim njegove vrline: Agfa Billy Record, anastigmat 1 – 4 – 5. Format 6 x 9, sekunda – stopedesetinka, metraža: 80 cm – ∞. Z njim sem posnel nad 2000 slik, ki so zdaj šle po vodi. Od aparata nimam nikakih spominov več. Kupil ga je kolega Lovro Čeh, ki že ima en aparat, tudi 6 x 9 formata. Toda kljub temu, da sem ob najljubši predmet, me navdaja neko divje zadovoljstvo, zadovoljstvo, da sem pomagal svoji mami in svojima sestrama.

Zvonimir Žitnik na straži ob cesti za Ravbarkomando (hrani družina Markež).

Uboga mama, kako naj ji povem, da smo za dolgo dobo izročeni tujini

»Forlì, 30. junij – sobota. Včeraj sem po dolgem času zopet dobil pismo iz Moniga. Mama mi piše, da bi se rada že vrnila domov. Uboga mama, kako naj ji povem, da smo prodani in za dolgo dobo izročeni tujini. Odpisal sem ji silno kratko in skracano pismo, ne da bi ji vso stvar razložil. Kaj je z očetom in Štefanom še danes ne vem, niti tega ne vesta mama in sestri.

Forlì, 30. julij: Iz Moniga sem dobil medtem dve pismi. Mama mi piše, da ni nikjer dobila dela. Belim si glavo, kako bi ji pomagal. Sklenil sem, da ostanem v vojaškem taborišču, čeprav je to velika žrtev.«

Zvonimir Žitnik (levo) v taborišču v Eboliju (hrani družina Markež).

Jaz bom zdržal, pa naj pride še tako zlo med nas

»Forlì, 13. septembra. Mama in obe sestri so se medtem preselile iz Moniga v Fermo blizu Ankone. Prišle so tudi v logor. Zadovoljen sem, ko sem jih videl zdrave in vesele. Od očeta nimam še nič vesti. Sicer sem mu pisal, toda bržkone pisma ni dobil, kajti v Ljudski pravici nisem od 1. do 6. septembra zasledil domenjenega oglasa.

20. oktober – sobota – Eboli: V par dneh pričakujem pismo iz Servigliana. Mama in sestri me zelo skrbijo. Kako bodo zimovale, če bo tak mraz.

Eboli, 7. december: Mami sem poslal Wind jakno, čeprav sem sam brez nje. Jeleni srajco, Majdi deko in celtno. Da bi vsaj vzdržale. Jaz bom, pa naj pride še tako zlo med nas.«

Seznam Žitnikovih osebnih predmetov, ki so jih po utopitvi predali njegovi mami v Eboliju (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1).

Po Zvonimirjevi utopitvi v kanalu pri Eboliju

V monografiji Helene Jaklitsch o slovenskih civilistih v begunskih taboriščih v Italiji (Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018) najdemo Jeleno med dijakinjami gimnazij v Monigu in v Serviglianu, Majdo pa med učiteljskim kadrom ljudske šole v Serviglianu. V Ljubljani je namreč opravila učiteljišče in poklicni izpit, leta 1944 je že poučevala.

Arhiv Studia slovenica (fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1) pa hrani dokument s seznamom predmetov, ki so jih po Zvonimirjevi utopitvi v kanalu pri Eboliju odgovorni pri taborišču zbrali in 20. junija 1946 predali mami Mariji. Anonimen seznam stvari, ki so ostale po njegovi smrti, med katerimi so osebni predmeti, predvsem pa »delovni pripomočki«, ki pričajo o njegovem angažmaju na prosvetno-kulturnem, uredniškem in tiskarskem področju. Na seznamu najdemo risbe in karikature, miniaturno izdajo Prešernovih poezij, kopico fotografij in pisem, barvice, pa tudi šminko za gledališče, orglice, dva zvezka dnevnika, dokumente, osnutke karikatur, portrete, akvarele, risbe.

Seznam Žitnikovih osebnih predmetov, ki so jih po utopitvi predali njegovi mami v Eboliju (Arhiv Studia slovenica, fond Zvonimirja Žitnika, mapa 1).

Seznam Žitnikovih osebnih predmetov, ki so jih po utopitvi predali njegovi mami v Eboliju (z njenim podpisom).

Zvonimir Žitnik in Ludvik Debeljak v dokumentih Arhiva Slovenije

Vzporedno z meni bližjim delom na terenu in raziskovanjem med ljudmi sem začela tudi z odbiranjem dokumentov, ki jih o obeh fantih hrani Arhiv Republike Slovenije. Odgovorni pri ARS so mi bistveno pomagali, pripravili in svetovali so mi gradivo, v katerem nastopata, in to v škatlah, ki hrani dokumente SNVZ, pa tudi v drugih medvojnih fondih, tudi nasprotne strani.

Če mi je bil zaradi dnevnika, ki ga je pisal, Zvonimir Žitnik bolj znan in mu lahko sledimo od pomladi 1944 do konca leta 1945, so dokumenti, ki jih hrani ARS, izrisali primorske postaje Ludvika Debeljaka ter obenem pokazali, da je bil nadarjeni umetnik s sodražiškega konca kader, na katerega sta SNVZ in struja SLS (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 941, Slovenski narodni varnostni zbor, mapa ZA 503-3, str. 296–305) v njej polagala svoje upe. Bil je tudi zaupna oseba za pretok informacij s terena, iz čet in sredin, v katerih je deloval.

Na desni vojak Slovenskega narodno varnostnega zbora na Primorskem z grbom na rokavu.

Iz Ajdovščine se je konec aprila 1945 za oba fanta začela begunska pot

Žitnik v dokumentih ARS nastopa manj pogosto in v glavnem v seznamih moštev SNVZ. Treba je sicer tudi spomniti, da je bil do aprila 1944 več mesecev zaprt v ljubljanskih zaporih, v drugi polovici leta 1944 pa se je več mesecev zdravil v Ljubljani. Pri Debeljaku pa dokumenti ARS potrjujejo, da je deloval na Primorskem pri propagandi najprej v Trstu, nato v Postojni, za krajši čas tudi v Idriji, do zadnje postaje v Ajdovščini, od koder se je konec aprila 1945 za oba fanta začela begunska pot.

Osem mesecev ljubljanske jetnišnice mu je bilo »dovolj«

Zvonimir Žitnik se je prijavil SNVZ 11. maja 1944, sprejet je bil kot pripravnik v osmo četo v Trstu. Podatek, ki ga najdemo v dokumentu ARS (SI AS 1878, Slovenski narodni varnostni zbor v Operacijski coni Jadransko primorje, šk. 1, št. dokumenta 1059), potrjuje tudi incipit njegovega dnevnika: »Dne 7. aprila leta 1944 sem bil izpuščen iz sodnih zaporov. Osem mesecev ljubljanske jetnišnice mi je bilo dovolj, da sem se na tihem odločil za velik, vsaj meni se je zdel velik, korak. Ostal sem še mesec dni doma, nato pa sem jo dne 10. maja odkuril iz Ljubljane.«

Zakaj je bil zaprt, ostaja (zaenkrat) brez odgovora oz. čaka na bolj posrečeno raziskovalno bero v obsežnem fondu ARS Vojaškega vojnega sodišča druge italijanske armade oz. v drugih fondih, ki so vezani na takratni čas. V potrdilu o aprilski izpustitvi beremo (SI AS 1791, Vojaško vojno sodišče druge italijanske armade, sekcija Ljubljana, fasc. 277), da je bil Zvonimir Žitnik nekdanji italijanski politični zapornik, ki ni dočakal obsodbe, temveč je bil še v preiskovalnem postopku.

Poročilo uprave ljubljanskega zapora o Žitnikovi izpustitvi (SI AS 1791, Vojaško vojno sodišče druge ital. armade, sekcija Ljubljana, fasc. 277).

Ne da bi povedal niti enemu mojih prijateljev, sem odrinil od doma

V Trst je prišel z vlakom, z njim sta se peljala tudi kasnejši pesnik in publicist v Argentini Karel Rakovec (1917–1988) in kasnejši ekonomist in profesor v ZDA Janez Arnež (1923–2021). »Sonce je pripekalo, da je zrak migotal, in vročina v vozu je bila neznosna. Neznosni so mi bili tudi spomini na Ljubljano, ki je ostajala za nami. Zdelo se mi je, da sem podoben kraškim skalam, ki so posute po vsej zemlji na Primorskem. Brez slovesa sem odšel. Ne da bi povedal niti enemu mojih prijateljev, sem odrinil od doma. /.../«

Zginile so tudi prijazne hišice, ki so na 'naši' strani zginjale za drevjem

»'Postojna!', 'Postumia!', 'Adelsberg!' so se drli železničarji raznih narodnosti, ko je naš vlak zavozil na prvo 'inozemsko' postajo. Narodna straža na kolodvoru je bila utrjena v skladiščni baraki, to je bilo tudi prvo, kar sem opazil. Oblečeni so bili v laške uniforme, le da so nosili 'spitz' hlače. Orožje laško, od bajonetov do ročnih bomb, ki so jim visele od pasov. Z mešanimi občutki sem se poslovil od teh prvih 'Primorcev', ko nas je električna lokomotiva odpeljala proti Trstu. Svet okoli proge se je od tu naprej precej spremenil. Zginile so tudi prijazne hišice, ki so na 'naši' strani vstajale in zginjale za drevjem.«

Rdeča hiša na Poljanski cesti v Ljubljani, kjer so živeli Žitnikovi (desno gimnazija Poljane). Foto: Erika Jazbar

Na rokav si bom prišil primorski grb, rudečo galejo na belo modrem polju

Za Primorsko se je 21-letni Ljubljančan odločil. Rodil se je in odraščal v strogem mestnem središču, v Rdeči hiši, kot mi je potrdila njegova nečakinja Marjeta. Hiša še danes stoji na Poljanski cesti, še danes je pobarvana v rdeče in gleda na Poljansko gimnazijo. Ljubljano je zapustil, ker ni hotel več okusiti njenih zaporov.

Takole je opisal Primorsko in pogled na morje: »Bajte 'onstran' imajo grde nizke strehe. Že res, da ne morejo imeti visokih radi burje, toda grde so pa le. Dimniki so zidani na zunanji hišni steni in so na vrhu lepo okrašeni, tako da zgledajo kot kakšni gradovi. Drevja je bolj malo, skal pa na pretek. Če se v kakšni kotanji nabere za tri cekarje zemlje, jo hitro ogradijo, tako smešno se mi je to zdelo, da sem se zasmejal. Ob progi, na nekaterih krajih in ob mostovih so bili postavljeni bunkerji. Straža je 'junaško odbijala' oficirjem, ki so gledali skoz okna vlaka. Tedaj sem se spomnil, da bom čez par ur tudi sam oblekel uniformo in da si bom na levi rokav prišil primorski grb. Rudečo galejo na belo modrem polju.

Vlak je zavozil v ovinek, čez odprt svet na desni sem zagledal morje. No ja, prisilil sem se, da sem ga občudoval, pravici na ljubo povedano pa se mi ni zdelo taka krasota, kot so to mislili drugi, ki so ga opisovali.«

Konec v: Erika Jazbar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ domobranci, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik [3]

1/10