Nadaljevanje iz: Erika Jazbar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ domobranci, Ludvik Debeljak, Zvonimir Žitnik [2]

Njegov predstojnik v Postojni je bil Bogdan Pušenjak

Zvonimir Žitnik si je želel v Kobarid, je zapisal v dnevniku. Ko se je pripeljal v Trst, se je napotil do štaba, ki je domoval v vili na Ulici Monte Cengio, in tako kot mu je svetoval Arnež, načelniku izrazil svojo željo. Pa ni bil uslišan. Ostal je v mestu v zalivu, v vojašnici SNVZ pri Sv. Ivanu. Poveljnik vojašnice je bil stotnik Radivoj Fajdiga.

Dne 10. junija je opisal zavezniško bombardiranje, z razdejanjem mesta in žrtvami. Dva tedna kasneje, 25. junija, ga najdemo na seznamu moštva, ki je zapustilo Trst in se nastanilo v Postojni (SI AS 1878, Slovenski narodni varnostni zbor v Operacijski coni Jadransko primorje, šk. 6, št. dokumenta 4683). Dodeljen je bil propagandni pisarni, njegov predstojnik je bil Bogdan Pušenjak (1913–1986), pravnik, ki se je po vojni odselil v Avstralijo, nanj je bil zelo navezan. Žitnik je v Postojni uredil risalnico in tiskarno, izdajali so list Mi gremo naprej! Pušenjaka so nato poslali v Trst, z novimi odgovornimi se Žitnik ni dobro razumel, 1. avgusta je zato izkoristil pot v Ljubljano, da je v rojstnem mestu tudi ostal. V lazaretu na Studencu so ga nato zdravili več mesecev zaradi vratu, ki mu je otekal, imel je tudi dve operaciji, zaradi vratu je trpel tudi kasneje.

Prva številka časopisa Straža ob Jadranu, ki je izšla v Trstu 25. 4. 1944.

Žitnik in Debeljak sta v Postojni urejala dnevnik Straža ob Jadranu

Dne 8. januarja 1945 se je vrnil v Postojno, najprej je bil na straži, v Landolu je »imel prvikrat opravka s partizani«, je napisal v dnevniku. Mesec kasneje se je vrnil na propagando (SI AS 1878, Slovenski narodni varnostni zbor v Operacijski coni Jadransko primorje, šk. 1, št. dokumenta 1315). Prosvetni oddelek je vodil Ludvik Debeljak, s katerim sta dnevnik Straža ob Jadranu tiskala in urejala do velike noči, ki je bila leta 1945 1. aprila (propagandne liste, ki so izhajali na protikomunistični strani na Primorskem, hrani ARS v fondu SI AS 1902, Zbirka tiskov nasprotnikov NOB in tiskov politične sredine, šk. 12). V soboto, 21. aprila, sta bila prestavljena v Ajdovščino, od koder sta konec meseca šla na begunsko pot skozi Gorico v Furlanijo in v Italijo. Podrobnejši opis njune poti je na voljo v Zavezi (št. 138, 2025).

Časopis Straža ob Jadranu, list slovenskih narodnih stražarjev.

Ludvik Debeljak se je z očetom pred partizani umaknil v Ljubljano

Ludviku Debeljaku lahko sledimo že od jeseni leta 1943, ko ga najdemo na seznamu mož propagandne čete Slovenskega domobranstva v Ljubljani, kjer je pred tem opravil dva letnika kiparske šole. V študentskih letih je sodeloval že z vaškimi stražami. Nastanjen je bil pri frančiškanih, v Ljubljano se je ob začetku vojne kot najstarejši sin umaknil z očetom Ivanom, ki je bil doma povezan s frančiškani iz Nove Štifte in se v domačem kraju ni čutil več varnega.

V Trst je Ludvik Debeljak prišel že novembra leta 1943 s skupino mož, ki je tu ostala dva meseca in se nato vrnila v prestolnico (SI AS 1877, Slovensko domobranstvo, šk. 3, št. dokumenta 10327), kar lahko povezujemo z datumom nastanka SNVZ, 12. novembrom 1943.

Februarja leta 1944 je bil povišan v podnarednika, njegov poveljnik je bil major, kasneje polkovnik Mirko Bitenc (1898–1948) (SI AS 1877, Slovensko domobranstvo, šk. 20, št. dokumenta 22079), predvojni profesor matematike, medvojni domobranski in nato četniški oficir, ki je po vojni prehajal ilegalno v Slovenijo, pri čemer so ga ujeli, »obsodili« na smrt in ubili; počiva neznano kje.

Časopis Straža ob Jadranu, list slovenskih narodnih stražarjev.

Ludvik Debeljak kot ilustrator pri Straži ob Jadranu

Dne 9. februarja 1944 se je Debeljak prijavil v SNVZ (SI AS 1878, Slovenski narodni varnostni zbor v Operacijski coni Jadransko primorje, šk. 1, št. dokumenta 1029), poslali so ga v Trst, kjer je ostal do septembra. Tako kot v dijaških letih, ko njegove skice najdemo že leta 1936 v glasilu sodražiške šole Iz naše doline, je še naprej predvsem risal. V Trstu je 25. marca 1944 začel izhajati list Straža ob Jadranu, propagandni ciklostiliran časopis na dveh ali več straneh, ki so ga širili v glavnem med moštvom SNVZ, vojaki so vanj tudi pisali članke in poročila s terena, delili pa so ga tudi med civilnim prebivalstvom. Časopis je bil opremljen z risbami in karikaturami. V Trstu je izhajal neredno do 21. oktobra 1944, ko se je preselil v Postojno in postal dnevnik. Tu je nato izhajal vsak dan razen ob nedeljah in praznikih do konca marca 1945. Že v tržaškem obdobju časopisa najdemo pod risbami Debeljakov podpis, ki v postojnskem obdobju nastopa v vsaki številki, podpisuje tudi naslovnice, predvsem pa riše risbe in karikature. Njegove skice zasledimo tudi v drugih propagandnih listih, ki so takrat izhajali na Primorskem.

Časopis Straža ob Jadranu, list slovenskih narodnih stražarjev.

Debeljak je avgusta 1944 postal poročnik SNVZ

Od 5. junija do 1. avgusta 1944 je bil Ludvik Debeljak med tečajniki za oficirje in podoficirje, ki je potekal v Devinu. Slušateljev je bilo 41, 32 jih je tečaj končalo in so zaradi tega tudi napredovali, Debeljak je takrat postal poročnik. Tečajniki so nato urili novince v rekrutni šoli, ki je domovala v svetoivanski vojašnici v Trstu (SI AS 1878, Slovenski narodni varnostni zbor v Operacijski coni Jadransko primorje, šk. 1, št. dokumenta 1353). V dokumentu z dne 27. julija 1944, ki prinaša seznam tečajnikov s pripisano željo vsakega, kam bi želel, da bi ga poslali v službo, najdemo pri Ludviku Debeljaku pripis Trst – propaganda (SI AS 1878, Slovenski narodni varnostni zbor v Operacijski coni Jadransko primorje, šk. 3, št. dokumenta 2901).

Časopis Straža ob Jadranu, list slovenskih narodnih stražarjev.

Vodja prosvetnega oddelka je bil Ignacij Kunstelj

Septembra je bil Debeljak v Idriji adjutant poveljnika v štabu bataljona, novembra pa je bila z reorganizacijo SNVZ preurejena tudi njegova propaganda. Pri štabu v Postojni so novembra 1944 ustanovili prosvetni oddelek, ki je vodil prosvetno in propagandno delo v SNVZ. Sedež je imel v Postojni, vodja oddelka je bil Ignacij Kunstelj (1908–1981), kasnejši izseljenski duhovnik v Londonu, med njegovimi sodelavci je bil tudi Ludvik Debeljak.

Slovenski narodno varnostni zbor v Postojni, dopis vodje prosvetnega oddelka Ignacija Kunstlja 11. decembra 1944.

V Postojni od novembra 1944 do aprila 1945

Dejavnost propagandnega oddelka je zajemala kulturno in prosvetno delo, propagandne ure, mitinge in zborovanja, proslave, akademije, izdajanje in širjenje časopisov, brošur in letakov, tečaje, radio. Veljalo je pravilo, da so njegovi člani morali nositi uniforme, v šolstvo in javne kulturne ustanove se načeloma niso vtikali. V prosvetni oddelek je spadalo tudi osebje malega orkestra, ki je nastopalo na raznih akademijah in med slovenskimi oddajami na tržaškem radiu (SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 941, Slovenski narodni varnostni zbor, mapa ZA 500-7, str. 371–405).

Ludvik Debeljak je v Postojni deloval do 21. aprila, ko sta bila z Žitnikom premeščena v Ajdovščino, od koder sta dober teden kasneje šla na begunsko pot skozi Vipavsko dolino, Gorico, Furlanijo in po italijanskem polotoku vse do zadnje postaje v vojaškem taborišču v Eboliju, kjer sta umrla poleti leta 1946.

V odgovoru na zahtevo po sprožitvi postopka, ker ni hotel biti govornik na pogrebu padlega vojaka SNVZ, se je Ludvik Debeljak podpisal kot vodja prosv. propagandnega oddelka (SI AS 1878, SNVZ v Operacijski coni Jadransko primorje, šk. 1, št. dok. 1539).

V Ajdovščini pred začetkom begunske poti

V Ajdovščini je 25. aprila 1945 Zvonimir Žitnik dnevniku takole zaupal: »Najina sobica je prav čeden kvartirček, čeprav je hiša, v kateri stanujeva, ena najstarejših v Ajdovščini. Duh davne preteklosti veje iz nje. Ko sem udaril po zarumenelih tipkah razglašenega klavirja, ki stoji v dvorani, se mi je zazdelo, da so osebe po slikanih stenah oživele in mi govorile: 'Slišiš, ti človek prosvetljenega stoletja! Mi, ki nas že davno, davno ni, ti prepovedujemo 'igrati' na klavir, ob čigar zvokih smo se zaljubljali in živeli sijajno življenje, življenje osemnajstega in devetnajstega stoletja. Prepovedujemo ti vstop v dvorano, ki je čuvarica poštenega orožja: mečev in sulic, kajti tvoje orožje je hinavsko. Preteklost nam očitate, pa ste mnogo, mnogo za nami!'

Lastnica hiše je zelo inteligentna gospodična častitljive starosti 82 let. Govori 7 jezikov in je kljub letom precej šegava. Partizanom je morala tolmačiti angleški jezik, ko se le ti niso mogli sporazumeti s par angleškimi oficirji. Na obrazu se ji bere sijajno življenje, ki ga je imela še pred prvo svetovno vojno. Viteška dvorana, kostumi, klavir, kavalirji, razočaranja, škandali, uživanje, ples, bogastvo – in danes je revica brez pomočnika, danes ima samo svojih 82 let in nekaj mrtvega kapitala ter spomine.«

Pesmarica domobranci pojemo.

Naj moj dnevnik bere počasi in z razumevanjem

Naslednji dan pa: »Pravkar premišljujem, kako jo bom izvozil do konca vojne. Slabe upe imam, toda zaupam. Kdo neki bo bral tale moj dnevnik in Bog zna, kako bo razumel vse to. Mogoče bo takrat, ko ga bo bral, zadovoljen in sit ter miren sedel ob polni mizi in vlekel cigareto, cigareto, ki jo je potegnil iz nenačetega zavojčka, ali pa bo vmes jedel vsaj skorje, če drugega ne. Rad bi mu v par besedah povedal, naj ga bere počasi in z razumevanjem, kajti pisec teh vrstic je lačen, ker je minilo že 12 ur, kar je jedel, in minilo jih bo še 12, preden bo zopet. Nimam ne ene cigarete in tudi denarja ne. Toda bralec tega ne bo verjel, kajti sita vrana lačni ne verjame.«

Glasilo Mi in svet Ludviku Debeljaku v spomin.

V Trstu štiri zgodaj dopolnjene mladosti

Ko sem 26. novembra 2025 zapustila srbsko pravoslavno pokopališče v Trstu, kjer počivata Ludvik Debeljak in zelo verjetno tudi Zvonimir Žitnik, sem postala na parkirišču. Pred mano je bil vhod nekdanjega vojaškega pokopališča, za njim pa se je na griču razprostiralo mestno pokopališče pri Sv. Ani.

Pa sem pomislila, da čez cesto počiva 29-letni poročnik SNVZ France Miklič (1915–1945), doma iz Dolenjske, žrtev zavezniškega letala v kraju Palazzolo dello Stella na Videmskem 19. februarja 1945. Njegov nagrobnik je z desetletji postal anonimen, zob časa je zabrisal sledove njegovega imena, tako kot se je zgodilo Žitnikovemu imenu na kovinskih škatlah v Bariju.

Grob Franceta Mikliča na vojaškem pokopališču v Trstu. Foto: Erika Jazbar

Tudi France Miklič in Mirko Simčič sta ostala v Trstu

Nedaleč stran pa je pri Sv. Ani pokopan 25-letni poročnik SNVZ Mirko Simčič (1918–1944), starejši brat pisatelja Zorka Simčiča, žrtev partizanske zasede v vasi Kamno na Tolminskem 6. februarja 1944. Počiva v zidni kostnici v zgornjem delu pokopališča nedaleč od pisatelja Borisa Pahorja (1913–2022). Simčičev grob je leta 1958 uredil pisatelj in pesnik Vinko Beličič (1913–1999), politični begunec v Trstu, doma iz Bele krajine, profesor na zamejskih šolah (Erika Jazbar, Mirko Simčič, poslednji deseti brat pri Sv. Ani v Trstu, Mladika, št. 4, 2025). Obema fantoma oz. njunemu pogrebu je Ivo Jevnikar leta 2020 posvetil članek v Zavezi (Domobranska pogreba v Trstu, Zaveza, št. 117, oktober 2020).

Mirko Simčič počiva v zidni kostnici tržaškega pokopališča pri Sv. Ani. Foto: Erika Jazbar

Pretrgana mlada življenja štirih slovenskih fantov

Oba sta bila prostovoljca SNVZ, nista bila vojaka, tako kot fanta, o katerih pišem. 20-letni Ludvik Debeljak iz Sodražice je bil nadarjen slikar in urednik, 23-letni Zvonimir Žitnik iz Ljubljane je bil karikaturist, tiskar in urednik, 29-letni Franc Miklič iz Strug na Dolenjskem je bil salezijanec, hotel je biti duhovnik in misijonar, 25-letni Mirko Simčič je bil inženir kemije, angažiran v kulturi in društvenem življenju.

Časopis Straža ob Jadranu, zapis v spomin na Mirka Simčiča, skiciral ga je Ludvik Debeljak (SI AS 1902, Zbirka tiskov nasprotnikov NOB in tiskov politične sredine, škatla 12).

Pretrgana mlada življenja štirih slovenskih fantov, ki so v medvojnem času izbrali Primorsko in počivajo v Trstu. Štiri zgodaj dopolnjene mladosti, če si sposodim naslov drame Zorka Simčiča.

Erika Jazbar je prvotno prispevek objavila v reviji Zaveza, št. 139. 2026

1/15