Morda je najznačilnejša črta Skarabeja v srcu zavestno prepletanje fikcije in dokumentarne resničnosti. Znano je, da tudi sicer pretežna večina Pahorjevega leposlovnega opusa zajema iz piščeve bolj ali manj neposredne osebne izkušnje; v tem delu so posamezne Pahorjeve knjige skoraj programatično že vključene v enotni tok avtorjeve človeške usode.

V nekem smislu je Skarabej v srcu, če se izrazimo v filmskem jeziku, poskus totala, poskus literarnega avtoportreta, a ne v enem samem, veličastnem in togem totalnem posnetku, temveč v številnih detajlih, srednjih in velikih planih, zmontiranih na izrazito moderen, odprt in gibčen način kot "neurejen" material, iz katerega lahko bralec naredi, kar hoče, vendar mora pri branju sodelovati z avtorjem na čisto drugačen, mnogo bolj angažiran in zahtevnejši način kakor pri branju klasično zaprtega teksta. Gre za pričevanje, za eksistencialni stenogram, ki mu Pahorjeva značilna doživetja taboriščnega pekla, vrnitve v življenje, ljubezenske kulturno - civilizacijske in ne nazadnje domovinske problematike dajejo znani, značilni in nezamenljivi osebni vonj in okus.