McKenna West se je v visoki nosečnosti zatekla v Teksas, da bi tam rodila dete, ki ga je nosila pod srcem. Biološka starša, par iz Kalifornije, pa zdaj tožita Westovo, ker otroka ni splavila, in trdita, da je s tem kršila njihovo pogodbo, poroča spletni portal EWTN: Nausheen Gilkar in Omar Ahmed sta vložila tožbo proti McKenni West in zahtevata več kot 100.000 dolarjev odškodnine, češ da je kršila njihovo pogodbo o nadomestnem materinstvu, ki je vključevala klavzulo, da lahko zahtevata splav otroka, če bi zdravniki ugotovili nepravilnosti pri razvoju zarodka.

McKenna West je 12. avgusta v Dallasu rodila dečka, ki so mu že pred rojstvom diagnosticirali sindrom hipoplastičnega levega srca, kar je resna, toda ozdravljiva srčna bolezen.

Sodni boj za Gabriela oz. Rumija

28-letna Westova, medicinska sestra na kardiološkem oddelku iz ameriške zvezne države Aljaska, je 12. avgusta v Dallasu rodila dečka, ki so mu že pred rojstvom diagnosticirali sindrom hipoplastičnega levega srca, kar je resna, toda ozdravljiva srčna bolezen. Westova je novorojencu dala ime Gabriel, biološka starša pa ga imenujeta Rumi.

Nadomestna mati se je še pred porodom zatekla v Teksas, da bi otroku po rojstvu zagotovila državno zaščito. Po porodu je medijem zaupala, da je smela z novorojenčkom preživeti zgolj dobro minuto, nato pa sta biološka starša prevzela skrbništvo nad dečkom. V skladu z veljavnimi odredbami ji je stik z otrokom trenutno prepovedan, danes pa je v Dallasu predvideno zaslišanje o pristojnem starševstvu in s tem povezanih vprašanjih.

Novorojenček je prvo potrebno operacijo že prestal.

Veliko možnosti za preživetje

Westova, mati samohranilka, je po diagnozi otrokove bolezni v letošnjem aprilu zavrnila zahtevo po splavu. Biološka starša sta nato nehala plačevati stroške, povezane z njeno nosečnostjo.

Po navedbah skupine Live Action, ki se zavzema za življenje, je bila Westova pripravljena roditi v Kaliforniji, kjer starša prebivata, vendar le v primeru, če bi se zavezala k zdravljenju otrokove srčne bolezni. Par naj bi to zavrnil. Nosečnica se je nato odločila, da bo otroka rodila v Dallasu, kjer v pediatrični bolnišnici s 100-odstotno uspešnostjo izvajajo postopek, ki ga je novorojenček potreboval. Kot medicinska sestra na kardiološkem oddelku je namreč vedela, da ima dete veliko možnosti za preživetje, če takoj po rojstvu dobi možnost potrebnega zdravljenja.

Novorojenček je prvo potrebno operacijo že prestal in je na podlagi sodnega naloga, ki zahteva zdravljenje in prepoveduje, da bi ga kdor koli odpeljal iz te zvezne države, trenutno deležen oskrbe v Teksasu.

Westova se je odpovedala vsem pravicam do otroka in zahteva le, naj se biološka starša zavežeta, da mu bosta zagotovila potrebno zdravljenje.

Politično gledališče?

Biološka starša pa sta po navedbah medijev izjavila, da sta »pretresena«, ker naj bi Westova in njeni podporniki »težave z otrokovim rojstvom in zdravstvenim stanjem spremenila v nekakšno politično gledališče«. Nadomestna mati te obtožbe odločno zanika in poudarja, da »nobena ženska ne bi smela biti prisiljena ubiti otroka, ki ga nosi. Predvsem pa je pomembno, da si vsak otrok zasluži možnost življenja.«

Dejala je še, da se je odpovedala vsem pravicam do otroka in zahteva le, naj se biološka starša zavežeta, da mu bosta zagotovila »zdravljenje, ki ga potrebuje in je zanj življenjskega pomena. To je vse, kar je potrebno, da se ta zadeva zaključi.« Toda starša, tako Westova, »si dejavno prizadevata, da bi sodišče razveljavilo odredbo, ki zahteva nadaljnje zdravljenje njunega otroka«. Odvetnik staršev izjav za javnost ne daje, po navedbah nekaterih medijev pa naj bi par »upošteval nasvete otrokove zdravniške ekipe, kakor bi ravnali vsi ljubeči starši«.

Ženske niso le »maternice, ki jih lahko najameš«, otroci pa niso »lastnina, ki jo s podpisom pogodbe lahko prodaš«.

»Kot miselnost kupcev na Amazonu«

Irene Alexander, izredna profesorica moralne teologije na Univerzi v Dallasu, je za EWTN povedala, da je splav otroka z ozdravljivim zdravstvenim stanjem »malodane kot miselnost kupcev na Amazonu: če ne dobim natančno tistega, kar sem naročil, želim to poslati nazaj«. Prakso nadomestnega materinstva, za katero Katoliška Cerkev uči, da je moralno nedopustna, opisuje kot »razpad posameznih vidikov človeške spolnosti: ljubezen, starševstvo in dobrobit otroka so obravnavani kot ločeni deli, zaradi česar otroci trpijo, saj so te stvari med seboj neločljivo povezane«.

Ko v naravni red, ki naj bi deloval kot celota, enkrat poseže človek s svojimi željami, pojasnjuje Alexandrova, »ostane le še zmešnjava, ki dela krivico otroku in edinosti zakonske zveze«.

Po mnenju podpornikov življenja nadomestno materinstvo izkorišča tako mater kot otroka. Ženske niso le »maternice, ki jih lahko najameš«, otroci pa niso »lastnina, ki jo s podpisom pogodbe lahko prodaš«. Tako ženskam kot otrokom je lastno človeško dostojanstvo, nadomestno materinstvo pa to krši, »zato bi ga bilo treba prepovedati«. Številne države po svetu nadomestnega materinstva ne dopuščajo.

Omenjeni primer nazorno kaže, kako komercialno nadomestno materinstvo omalovažuje nadomestno mater in skuša njeno vlogo povsem podrediti vlogi bioloških staršev, pogodbe o nadomestnem materinstvu pa omalovažujejo dostojanstvo nerojenega otroka z zahtevo, da ga lahko ubijejo, če pred rojstvom pride do nepravilnosti v njegovem razvoju«.