Nadškof Alojzij Cvikl: Zato naj bo danes naša skupna prošnja, naj nam Gospod pokaže svoje usmiljenje, da bomo tudi mi z njegovo pomočjo postajali vedno bolj usmiljeni in sočutni. FOTO: Tatjana Splichal



Današnja druga velikonočna nedelja je v Katoliški cerkvi znana tudi kot bela nedelja oziroma, od preloma tisočletja in razglasitve poljske redovnice Favstine Kowalske za svetnico, tudi nedelja Božjega usmiljenja. Mariborski nadškof in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl je med pridigo pri sveti maši v mariborski stolnici izpostavil, da zaupanje v Boga človeku omogoča, da lahko svoje grehe prav spozna, jih obžaluje in doseže Božje usmiljenje: »Kristjanom večkrat očitajo, da preveč govorimo o grehu. O njem govorimo, ker zaupamo v Božje usmiljenje!« Nadškofovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

PRIDIGA NADŠKOFA ALOJZIJA CVIKLA

Obhajamo drugo velikonočno nedeljo, ki ima tudi ime bela nedelja v spomin na prva krščanska stoletja, ko so bili katehumeni sprejeti v polno občestvo krščanske skupnosti. V zavedanju za velik dar novega življenja so se v velikonočni osmini zbirali k bogoslužju in se zahvaljevali za dar Božjega usmiljenja in odpuščanja. Na belo nedeljo pa so odložili bela oblačila in postali del krščanskega občestva.

Sveti papež Janez Pavel II. je tej nedelji dal novo vsebino, saj je postala nedelja Božjega usmiljenja. Ko je 30. aprila 2000, na drugo velikonočno nedeljo, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko, posebno glasnico Božjega usmiljenja, za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči v vsej Cerkvi obhajala kot nedelja Božjega usmiljenja.

Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, še posebej na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju. Pri tej odločitvi pa je bil tudi spodbujen s posebnim razodetjem, ki ga je bila deležna sestra sv. Favstina, ki ji Jezus naroča: »Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom mir. Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.«

Evangelij današnje nedelje nas popelje v »prvi dan v tednu«, ko se je vstali Gospod srečal z učenci. Vrata dvorane zadnje večerje so bila varno zaklenjena in učenci notri, iz strahu pred Judi. Vstali Gospod stopi mednje s pozdravom: »Mir vam bodi!« Ta prvi dan za učence pomeni začetek novega doživljanja Jezusa. Doživljajo ga drugačnega, vstalega. Na njegovem telesu so znamenja žebljev in prebodene strani. Vstali je tam, sredi med njimi, da jim podeli poslanstvo: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz pošljem vas.« Gre za eno samo poslanstvo, katerega izvor je Oče in ki po Jezusu sedaj prehaja na učence. To poslanstvo je prinašanje resničnega miru in sprave.

Za učence je bil prvi dan srečanja z Gospodom poln veselja in sreče, kajti ponovno so ga našli in srečali, živega. Med njimi pa takrat ni bilo Tomaža, apostola, ki je Jezusu dejal, da je pripravljen tudi umreti zanj. Na žalost pa je, tako kot drugi, tudi on na veliki petek zbežal in ga ni bilo ob trpečem Gospodu. Ko mu drugi učenci povedo veselo novico, da so srečali Vstalega, on ostaja v svojem odgovoru hladen: »Če ne vidim na njegovih rokah ran od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Ni mu dovolj videti, želi se dotakniti znamenj trpljenja. Tomaž torej ne sprejme veselega oznanila svojih kolegov in ostaja v žalosti in v razočaranju.

Čez osem dni je Vstali zopet med svojimi učenci, med njimi je tudi Tomaž. Vstali se takoj posveti njemu. Nagovori ga z imenom, se mu približa in ga povabi, da se dotakne znamenj njegovega trpljenja. Povabi ga k veri: »Ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž pred to veliko pozornostjo, pred tem usmiljenjem in dobroto ne more narediti nič drugega kot izpovedati vere: »Moj Gospod in moj Bog!« Na to izpoved Jezus izreče zadnji blagor, zapisan v Novi zavezi: »Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« Na telesu vstalega Kristusa rane ostanejo, ker so trajno znamenje Božje ljubezni do nas in dokaz, da je Bog ljubezen, usmiljenje, zvestoba. Sveti Peter v svojem 1. pismu tako lepo povzame to misel: »Po njegovih ranah smo ozdraveli.«


Ko je sveti papež Janez Pavel II. 30. aprila 2000 razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči v vsej Cerkvi obhajala kot nedelja Božjega usmiljenja. FOTO: splet


Sveti papež Janez Pavel II. nas je vztrajno vabil, naj večkrat zremo v te Jezusove poveličane rane, kajti po Jezusovih ranah bomo lahko prinašali upanje slehernemu človeku, tudi če trpi; in v trpečem človeku bomo prepoznavali Jezusa. Tako lahko tudi mi pričujemo o Božjem usmiljenju, ki se kaže v njegovem trpljenju in poveličanju. To skrivnost naj bi vsak kristjan nosil v srcu kot dragocen zaklad svojega življenjskega spoznanja.

Dar vstalega Gospoda vsakemu od nas sta namreč velikonočno upanje in veselje. Ta velikonočni dar je nekaj tako velikega, da ga človeku, ki veruje, nič in nihče ne nore vzeti. To začutimo, ko prebiramo Apostolska dela o prvi krščanski skupnosti v Jeruzalemu. Prvi kristjani so bili živa skupnost, ki jih je veselo oznanilo Jezusovega vstajenja tako prevzelo, da so živeli v ljubezni, usmiljenju, preprostosti in bratstvu. Vera se ne rodi iz gledanja, ampak iz poslušanja Božje besede, iz oznanjevanja, ki so ga začeli apostoli in nadaljevali njihovi nasledniki.

Obhajamo nedeljo Božjega usmiljenja in postavlja se nam vprašanje, kaj je želel sveti papež Janez Pavel II. z njo doseči. Vsem nam takoj stopi pred oči podoba iz Krakova – podoba usmiljenega Jezusa z žarki, ki izhajajo iz njegovega srca, med nami se je utrdil rožni venec Božjega usmiljenja, devetdnevnica in ura usmiljenja … Več smo začeli premišljevati o skrivnosti Božjega usmiljenja. Ob tej pobožnosti se nam vse bolj izčiščuje prava predstava Boga. Pred nas vedno bolj stopa usmiljen, milostljiv in prizanesljiv Bog.

Če Sveto pismo govori o njegovi jezi, je to zgolj izraz njegove srbi za vse nas. Ne potrebuje Bog svojega ljudstva, ampak njegovo ljudstvo potrebuje Boga! Če se njegovo ljudstvo odvrne od njega, to prinese nesrečo in stisko. Božje usmiljenje se kaže v tudi v tem, da Gospod razodeva resnico. To še posebej vidimo pri Božjem Sinu, saj je temelj njegovega usmiljenja vedno in samo resnica. Jezus obsoja greh, a ljubi grešnika. Šele ob srečanju z Jezusom, ki je utelešeno usmiljenje, obličje, polno ljubezni, človek lahko izpove svoj greh. Zaupanje v Boga, »Jezus, zaupam vate«, človeku omogoča, da lahko svoje grehe prav spozna, jih obžaluje in doseže Božje usmiljenje.

Nam kristjanom večkrat očitajo, da preveč govorimo o grehu. Res je, da krščansko bogoslužje večkrat govori o grehu. Toda o grehu govorimo, ker zaupamo v Božje usmiljenje! Ker verujemo in zaupamo, da je Bog neskončno usmiljen. Zato nam ni treba grehov tajiti, zanikati, govoriti, da je vse normalno, ker pač vsi tako živijo in delajo, ampak lahko v vsej resničnosti in krhkosti pristopimo pred Gospoda z besedami: »Jezus, zaupam vate« – in zavedamo se, da bomo deležni njegovega usmiljenja. Na ta način postajamo njegovi učenci. Njegovi učenci namreč postanemo takrat, ko dovolimo, da on sam vtisne v naše srce podobo svojega usmiljenega srca.

Zato naj bo danes naša skupna prošnja, naj nam Gospod pokaže svoje usmiljenje, da bomo tudi mi z njegovo pomočjo postajali vedno bolj usmiljeni in sočutni. Kdor ob srečanju z bolečino in s trpljenjem občuti sočutje, se vede človeško. Samo v Jezusovi šoli pa se lahko naučimo biti usmiljeni. Sprejetje veselega oznanila nas vodi k usmiljenju. Papež Frančišek večkrat ponavlja misel: Kristjan je povabljen, da v ta svet prinaša usmiljenje, ne svoje, temveč usmiljenje nekoga drugega, kajti naše lastno ne zadostuje!

Vstali Gospod se nikoli ne naveliča svojega srca odpirati na stežaj, da bi znova in znova pokazal, kako nas ljubi, in da hoče z nami deliti svoje Božje življenje. Naj v naših srcih pomnoži spoznanje o veličini Božjega umiljenja, da se bo njegovo usmiljenje razodevalo tudi v naših dejanjih!
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Nadškof Cvikl: Križ je ključ, da bolje spoznamo sebe

»Krščanstvo se ne konča na križu, temveč v slavi vstajenja«

»Postni čas je pomembna etapa na poti k Bogu«

»Biti kristjan pomeni plavati proti toku«