Ko sva se prvič srečala aprila 2011, se mi je pri Svjatoslavu Ševčuku kot prva stvar najbolj vtisnila v spomin njegova malodane nadnaravna umirjenost: to se mi je zdelo osupljivo, saj je bil Ševčuk manj kot mesec dni pred tem, s še ne dopolnjenimi enainštiridesetimi leti, izvoljen za višjega nadškofa v Kijevu in voditelja ukrajinske grško-katoliške Cerkve, največje izmed katoliških Cerkva vzhodnega obreda, v polnosti povezane z rimskim škofom.

Ševčuka so v Kijev poklicali iz Buenos Airesa, kjer je bil škof tamkajšnje ukrajinske diaspore (in dober prijatelj katoliškega nadškofa v argentinski prestolnici, Jorgeja Maria Bergoglia), in ga postavili na položaj, ki so ga pred tem zasedale nekatere najuglednejše osebnosti v sodobni zgodovini katolištva: Andrej Šepticki, ukrajinski katoliški voditelj, ki je morda bolj kot kdor koli drug oblikoval ukrajinsko kulturno samozavest v prvih štirih desetletjih dvajsetega stoletja; Josif Slipij, Šeptickijev naslednik in vzor za lik »papeža iz step« v romanu Ribičevi čevlji avstralskega pisca Morrisa Westa, saj je več kot desetletje preživel v gulagu; ter Lubomir Husar, ki je postal najbolj cenjena osebnost v neodvisni Ukrajini po razpadu Sovjetske zveze leta 1991.

Leta 2011, po obširnih razgovorih v Rimu, se je višji nadškof Ševčuk morda veselil prihodnjih treh desetletij, ko bo gradil svojo Cerkev v Ukrajini ter krepil vezi med domovino in ukrajinskimi izseljenci po vsem svetu. (Morda je tudi pričakoval, ne povsem neupravičeno, da bo postal najmlajši kardinal stoletja.)





Nato pa so se stvari malce obrnile, kot se to pogosto zgodi.

Zadnjih šest mesecev je bil višji nadškof Ševčuk ključna osebnost dostojanstvene revolucije na trgu Maidan, katere prve zahteve so bile vrnitev k temeljnim spodobnostim v javnem življenju Ukrajine, nato pa izgradnja novega ukrajinskega političnega reda. Po vdoru Rusov v njegovo domovino si je višji nadškof Ševčuk neutrudno prizadeval, da bi svetu razodel resnico o ukrajinski stiski in da bi ohranil, pod skrajnim pritiskom, zavezanost nove Ukrajine državljanskim vrednotam, ki so v začetku navdihnile Maidansko gibanje.





Zato sem bil resnično osupel, kako umirjen je bil višji nadškof Ševčuk, ko me je letošnjega 30. aprila zvečer v Rimu poklical po telefonu. Oba sva bila v mestu zaradi kanonizacije papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. in čeprav nama najina urnika nista dopuščala novega srečanja, se je nadškof želel pogovoriti o resnem položaju v njegovi domovini ter predati sporočilo Rusiji in ruski pravoslavni Cerkvi.

Sporočilo Rusiji je preprosto:

Ukrajinci želimo biti dobri sosedje. Ne napadajte nas. Nismo vaši sovražniki in nimamo nikakršnih nasilnih namenov.

Sporočilo ruski pravoslavni Cerkvi, katere voditelji so vse prepogosto prikrito ali očitno širili propagando in laži Putinove vlade, je podobno:

Ukrajinska grško-katoliška Cerkev ni sovražna ruski pravoslavni Cerkvi. Smo vaši bratje; rojeni smo iz iste duhovne maternice. Iz svetega mesta Kijev, kjer sta bila naša naroda krščena, vam pošiljamo sporočilo miru. Ne dopustite politikom, da med nami netijo sovraštvo in spodbujajo prelivanje krvi.

Višji nadškof Ševčuk ni naiven. Dobro razume, da Putinov propagandni stroj cilja v nič manj kot izničenje same ideje »Ukrajine« kot neodvisnega naroda, z izrazitimi kulturnimi razlikami in vrednega samostojne države. Zato med jasnim opisovanjem ruskega »psihološkega« napada, ki naj bi »razdelil in razbil« njegovo domovino, med vrsticami daje povsem jasno vedeti, da »Ukrajina obstaja in bo obstajala«, in da je duhovno »pripravljena« na upor, ne glede na to, kaj jo čaka. Duhovni upor je seveda mogoč le z dobrim vodenjem. Tako vodenje kot upor pa se krepita s posredovanjem in priprošnjo; ali kot je dejal višji nadškof Ševčuk: »Sveti Janez Pavel II. bo varoval nas in ves svet pred novo železno zaveso in novim berlinskim zidom.«

Vse to je zelo ganljivo, obenem pa prinaša močno olajšanje ob nepremišljenosti Washingtona, Bruslja, Londona, Pariza in Berlina, ko govorijo o Putinovi lažnivosti, nasilnosti in krutosti.


Vir: George Weigel za www.firstthings.com / Mojca M. Štefanič
Foto: splet