V javnosti v zadnjih dneh umirja prah, ki ga je dvignilo referendumskо glasovanje o zakonu o asistiranem samomoru, a razprave o vlogi Cerkve in drugih družbenih deležnikov v takšnih procesih ostajajo žive. Ker so slovenski škofje – skupaj z zdravniškimi združenji, predstavniki drugih verskih skupnosti in številnimi civilnimi iniciativami – jasno izrazili podporo glasovanju proti zakonu, so se znova pojavili očitki o domnevnem vmešavanju Cerkve v politične in družbene zadeve.

Kako sam razume tovrstne kritike, kako gleda na aktualne družbene dileme in kako v tem času nagovarja vernike, je nadškof Zore spregovoril v zanimivem video pogovoru. 

Nekaj utrinkov iz pogovora: 

Referendum je uspel, kljub temu da so ankete napovedovale precej drugačen rezultat. Dejansko kar prepričljiva zavrnitev zakona. Kaj je botrovalo uspehu?

Verjetno bi se lahko ozrli na različne analize in razlage dogajanja pred referendumom in po njem, ampak bi to pustil ob strani. Zame je ključno dejstvo to, da življenje vedno zmaga. Tako je že od velike noči naprej. Po velikem petku, ko se je zdelo, da je smrt prevzela nadzor, je prišla velika noč, ko je življenje v Kristusovem vstajenju izbruhnilo v vsej svoji polnosti in moči. S tem ni dana le obljuba, ampak zagotovilo življenja – tudi za tiste, ki se morda od tega oddaljijo. Bog tudi njim ne pokaže hrbta. To je nekaj izjemnega. Zmagalo je življenje, ker življenje zmaguje. Kdor temu ne verjame, naj pogleda asfaltno površino ali cesto, po kateri nihče ne vozi dve leti – ta ozeleni. Življenje se prebije skozi beton, skozi asfalt, skozi naše razmišljanje o smrti in včasih tudi skozi naše delovanje v prid smrti. Življenje zmaga – včasih počasneje, kot bi si želeli, toda zmaga je na njegovi strani.

Pogovor z nadškofom Zoretom je vodil odg. urednik tednika Družina Boštjan Debevec. FOTO: Siniša Kanižaj

Druga stvar, ki je s tem povezana in me zelo veseli, pa je, da so ljudje začeli tudi javno izražati svoje mnenje. Tudi to je zmaga življenja. Konec neke pasivnosti, ko se posameznik umakne v svoj varni prostor in tam le potihem razpravlja. Zdaj sem začutil, da so ljudje začeli javno izražati svoje mnenje, zagovarjati svoje vrednote. Tudi to je zmaga življenja.

Ljudje so bili hvaležni, da ste se škofje tako odločno postavili in stopili v ospredje. Morda ste bili največ kritik deležni prav vi in škof Saje. V komentarjih so bile tudi osebne žalitve. Kako ste to doživljali?

Teh komentarjev ne berem. Po eni strani se mi zdi to izguba časa – zaradi njih nisi nič bolj bogat, nič več ne veš, ne razširiš svojih obzorij. Po drugi strani pa bi me, če ne bi znal vzpostaviti razdalje med komentarjem in svojo dušo, svojo mislijo, takšne besede hitro obremenile ali vznemirile. Sveto pismo pravi: »Dovolj je dnevu njegova lastna teža in težava.« Sem pa že večkrat poudaril, da pogrešam, da bi ljudje za svojim komentarjem stali z imenom in priimkom. Če imaš neko misel in jo želiš javno izreči, potem stopi tudi sam v javnost z lastnim imenom. Verjamem, da bi bili pogovori na teh forumih povsem drugačni, če bi se pogovarjali ljudje – ne šifre.

Vsi krščeni smo Cerkev, pravi nadškof Zore. FOTO: Siniša Kanižaj

Znova se je pojavil star očitek, da se Cerkev nima kaj vmešavati v družbene zadeve. Zakaj se Cerkev vmešava? Ali še prej – kdo sploh je Cerkev?

Mislim, da bi bilo zelo zanimivo vprašati ljudi, kaj je Cerkev. Prepričan sem, da bi dobili različne odgovore. Najbolj splošna predstava je, da je Cerkev predvsem institucija – aparat od Vatikana do škofije, od papeža do škofov. Pri duhovnikih in župnikih se slika že nekoliko spremeni, saj imajo ljudje z njimi oseben odnos. Zato pogosto slišim: »Naš župnik pa ni tak – je zelo ljudski, razume nas, je z nami.«

Redko pa kdo pomisli, da je Cerkev tudi tisti zadnji otroček, ki je bil v nedeljo krščen v majhni župniji. Cerkev je občestvo vseh krščenih, ki verujejo v Očeta in Sina in Svetega Duha in skupaj tvorimo eno samo Cerkev.

Gre za nek refleksni odziv iz preteklih desetletij?

Da, to je pri nas še posebej specifično. Ko se pojavljajo krilatice, da Cerkev ne bi smela imeti besede ali da mora biti ločena od države, v resnici ne govorimo o normalni ločenosti med Cerkvijo in državo, temveč o izločenosti Cerkve iz države. Govorimo o izločenosti neke strukture iz prostora delovanja druge strukture.

Če pa upoštevamo, kaj Cerkev v resnici je, kot sem omenil prej, potem kristjan ne bi smel iti v službo kot kristjan, ker bi to pomenilo »vmešavanje Cerkve v družbo«. Če bi šel na prireditev kot kristjan, bi moral vero pustiti doma, ker sicer ne bi mogel sprejeti vsega, kar se tam dogaja – morda bi moral celo oditi, če se s čim ne bi strinjal. Takšen pogled bi kristjana razdvojil v njem samem – na del, ki je sprejemljiv za družbo, in na del, ki zadeva njegovo vero, odnos do Boga. Vemo, da je to nesmisel. Kristjan prihaja v družbo kot državljan, kot delavec, kot potrošnik – in v vseh teh vlogah prihaja kot kristjan. Tega se ne da ločiti. Enako velja za nas duhovnike, za škofe. Nismo razdvojeni ljudje. Naš odnos do Boga, evangelija in vrednot ne sodi samo v zakristijo. Celo prižnica je že »nevarna«, ker če tam spregovoriš o vrednotah, je to lahko razumljeno kot poseganje v družbo. In da ne rečem kaj več. Zato taki očitki ne vzdržijo.

Upam, da bomo kristjani tudi skozi referendumsko dogajanje prišli do spoznanja, da nimamo le pravice povedati svoje mnenje – imamo dolžnost povedati svoje mnenje. Še prej pa imamo dolžnost, da te vrednote živimo: spoštovanje človeka, sočutje, skrb za bližnjega in vse, kar iz tega izhaja.

Več lahko preberete v novi Družini!