Nadškofija Maribor: župnijske Karitas na tradicionalnem romanju [FOTO]
Nadškofija Maribor: župnijske Karitas na tradicionalnem romanju [FOTO]
Vsakoletno romanje sodelavcev in prostovoljcev Karitas je priložnost za molitev, zahvalo, medsebojno povezovanje in nabiranje novih moči za poslanstvo služenja ljudem v stiski. Tokrat so romarji poromali v vzhodni del Haloz, v Župnijo sv. Barbare v Halozah – Cirkulane, ki s svojo bogato sakralno dediščino že stoletja zaznamuje versko in kulturno življenje tega območja.
FOTO: Valentina Mlakar
Župnija sv. Barbare spada v Dekanijo Zavrč in Nadškofijo Maribor. Njeno središče je mogočna župnijska cerkev sv. Barbare, ki stoji na vzpetini sredi Cirkulan in s svojim 52 metrov visokim zvonikom daje kraju prepoznavno podobo. Začetki cerkve segajo vsaj v zgodnje 15. stoletje, posamezne raziskave pa nakazujejo še starejši izvor. Pomemben mejnik v zgodovini župnije je bilo leto 1683, ko je borlski grof Johan Sauer k starejši gotski kapeli sv. Barbare dal prizidati večjo baročno ladjo. Sedež župnije se je tako s prvotne cerkve sv. Katarine prenesel k sv. Barbari.
Župnijo bogatijo tudi podružnične cerkve sv. Ane na Velikem Vrhu, sv. Katarine Aleksandrijske v Cirkulanah, sv. Elizabete Ogrske v Pohorju ter sakralna dediščina, povezana z gradom Borl. Vse skupaj priča o bogati verski zgodovini tega dela Haloz in o stoletni povezanosti tukajšnjih ljudi s Cerkvijo.
FOTO: Valentina Mlakar
»Ko služimo bližnjemu, v njem ljubimo Boga«
Osrednji del romarskega srečanja je bila sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval mariborski nadškof metropolit mons. Alojzij Cvikl. V nagovoru je nadškof Alojzij izhajal iz gesla letošnjega romanja in Matejevega evangelija o največji zapovedi, o ljubezni do Boga in bližnjega. »Ko služimo bližnjemu, v njem ljubimo Boga«, v njej pa je sodelavcem in prostovoljcem Karitas spregovoril o bistvu krščanske ljubezni ter o njihovem dragocenem poslanstvu.
Izhodišče njegovega razmišljanja je bila Božja beseda iz 37. poglavja knjige preroka Ezekijela, ki pred človeka postavlja podobo doline, polne suhih kosti. Na prvi pogled je to podoba konca, minljivosti in brezizhodnosti. Toda Bog, ki je gospodar življenja in je prvemu človeku vdihnil oživljajočega duha, lahko tudi suhe kosti znova postavi na noge.
Bivanje je Božji dar, zato je človek poklican, da Boga, ki mu ta dar daje, ljubi z vsem srcem.
Nadškof je poudaril, da je bivanje Božji dar, zato je človek poklican, da Boga, ki mu ta dar daje, ljubi z vsem srcem.
Ob evangeljskem odlomku, v katerem Jezusa vprašajo, katera je največja zapoved, je spomnil, da je Jezusov odgovor jasen in preprost: ljubiti Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem ter bližnjega kakor samega sebe.
FOTO: Valentina Mlakar
»Ljubezen je ena sama in je ni mogoče deliti. Kdor resnično ljubi Boga, bo ljubil tudi bližnjega«
Prav povezanost ljubezni do Boga in ljubezni do človeka je bila osrednja nit nadškofovega nagovora. Manj ko je med ljudmi ljubezni, več je potrebnih pravil, zakonov in prepovedi, je poudaril. Resnična ljubezen namreč sama po sebi ne dela hudega.
Kristjan lahko ljubi zato, ker je bil najprej sam ljubljen. Kakor pravi apostol Janez: Boga ljubimo, ker nas je On prvi ljubil. Jezusova ljubezen je zato merilo resnične ljubezni – ljubezni, ki ostaja zvesta, čista in brezpogojna, se daruje, ne da bi si hotela drugega prilastiti, ter daje, ne da bi pričakovala povračilo.
FOTO: Valentina Mlakar
Človek, ki ve, da je ljubljen, je sposoben velikih stvari
Nadškof se je posebej dotaknil ene od velikih stisk sodobnega človeka – osamljenosti in občutka, da za nikogar ni pomemben.
»Človek, ki se zaveda, da je ljubljen, je sposoben velikih stvari, pravih junaštev,« je poudaril. Nasprotno pa je občutek, da človeka nihče nima rad in da ni nikomur dragocen, ena najtežjih življenjskih preizkušenj.
Vsak človek je dar drugemu in vsi smo člani ene velike človeške družine.
Spomnil je na pripoved svete Matere Terezije iz Kalkute o zapuščenem starčku, ki je izgubil voljo do življenja, ker ni čutil, da bi bil za kogar koli pomemben. Ko so ga začele obiskovati redovnice, se je njegovo življenje spremenilo. Spoznanje, da nekomu nekaj pomeni in da je ljubljen, mu je vrnilo voljo do življenja.
Prav takšna je tudi darujoča ljubezen, ki se poniža, služi in razdaja. Je »ogenj dobrote«, ki človeka ne zapira vase, ampak ga odpira za drugega. Vsak človek je dar drugemu in vsi smo člani ene velike človeške družine.
FOTO: Valentina Mlakar
Karitas – tretji steber poslanstva Cerkve
Poseben del pridige je nadškof namenil sodelavcem in prostovoljcem Karitas ter njihovemu vsakodnevnemu delu. Izrazil je veselje, da so se zbrali prav na romanju, saj je Karitas, ob oznanjevanju Božje besede in bogoslužju, eden od treh temeljnih stebrov poslanstva Cerkve. Kot zgled karitativnega delovanja je postavil usmiljenega Samarijana, ki se je ustavil ob ranjenem človeku, čeprav ga ni poznal, in mu nesebično namenil svoj čas, skrb in sredstva.
Ko človek pomaga tistemu, ki je v stiski, še posebej nekomu, ki mu njegove pomoči ne more povrniti, postaja orodje Božje ljubezni.
Prilika o usmiljenem Samarijanu po nadškofovih besedah razodeva Božji slog: bližino, sočutje in nežnost. Ko človek pomaga tistemu, ki je v stiski, še posebej nekomu, ki mu njegove pomoči ne more povrniti, postaja orodje Božje ljubezni. Sodelavcem in prostovoljcem Karitas se je zato iskreno zahvalil: »Vi z vašim služenjem branite človeško dostojanstvo in skrbite za najbolj ranljive, dostikrat spregledane ali porinjene na rob družbenega življenja.«
Njihovo poslušanje, besede spodbude, konkretna dejanja pomoči in pripravljenost biti ob človeku v težkih trenutkih omogočajo, da ljudje po njih začutijo tudi Božjo bližino. Bog je ljubezen, je poudaril nadškof, in prav ta ljubezen lahko tudi še tako zapleteno in na videz brezizhodno življenjsko situacijo spremeni v znamenje upanja.
FOTO: Valentina Mlakar
Biti človek srca in prinašalec upanja
Romanje je bilo tudi priložnost za zahvalo vsem, ki svoj čas, sposobnosti in srce namenjajo delu Karitas. Nadškof Cvikl jih je spodbudil, naj s svojim plemenitim prizadevanjem nadaljujejo in ostajajo v službi človeka, ki potrebuje pomoč. »Naj v vas najdejo tistega, ki postaja njihov sopotnik in človek srca, ki prinaša upanje tudi v temnih trenutkih,« jim je položil na srce.
Pri tem prostovoljec ni prepuščen samemu sebi. Pri vsaki evharistični daritvi ga Kristus znova krepi in mu zagotavlja, da želi skupaj z njim nositi breme njegovega poslanstva. V svetem obhajilu postaja hrana in moč, da more človek rane drugega čutiti kot svoje ter nanje izlivati »olje svoje ljubezni«.
Naj romarsko srečanje postane priložnost ... za obnovljeno odločitev, da bodo sodelavci in prostovoljci Karitas še z večjim žarom širili ljubezen med ljudi.
Ob koncu pridige je nadškof izrazil željo, da bi romarsko srečanje postalo priložnost za duhovno osvežitev, nabiranje novih moči, utrjevanje prijateljstva ter za obnovljeno odločitev, da bodo sodelavci in prostovoljci Karitas še z večjim žarom širili ljubezen med ljudi.
Po sveti maši se je romarski dan nadaljeval v sproščenem in prijateljskem ozračju. Sodelavci in prostovoljci Karitas so se zbrali pri skupnem kosilu, kjer je bilo dovolj priložnosti za pogovor, izmenjavo izkušenj ter utrjevanje vezi, ki nastajajo ob skupnem poslanstvu pomoči ljudem.
FOTO: Valentina Mlakar
Popoldan ob spoznavanju naravne in kulturne dediščine
Popoldanski del srečanja pa je bil namenjen spoznavanju naravne in kulturne dediščine občine Cirkulane.
Romarji so obiskali grad Borl, eno najprepoznavnejših kulturnozgodovinskih znamenitosti območja ob Dravi, ter si ogledali Park dediščine Cirkulane, kjer se ohranja spomin na način življenja, delo in izročilo haloškega človeka.
Pot jih je vodila tudi do cerkve sv. Katarine, prvotnega župnijskega središča. Cerkev ob potoku Bela je pomemben pričevalec najstarejše cerkvene zgodovine Cirkulan in spomin na obdobje, preden se je sedež župnije preselil k sv. Barbari.
Med postanki je bila tudi spominska soba dr. Vladimirja Bračiča, domačina iz Cirkulan in prvega rektorja Univerze v Mariboru. Z ogledom so udeleženci spoznali še eno pomembno osebnost, ki je iz haloškega okolja s svojim delom pomembno zaznamovala širši slovenski prostor.
FOTO: Valentina Mlakar
Okrepljeni za nadaljnje služenje
Štirinajsto tradicionalno romanje sodelavcev in prostovoljcev Karitas je tako povezalo duhovno vsebino, medsebojno druženje in spoznavanje Haloz.
Besede nadškofa Alojzija Cvikla pa ostajajo tudi po končanem romanju spodbuda za vsakdan: človek, ki se zaveda, da je ljubljen, lahko ljubezen podarja naprej. Prostovoljci Karitas to sporočilo uresničujejo vedno, ko prisluhnejo osamljenemu, stopijo naproti družini v stiski, obiščejo starejšega, ponudijo pomoč človeku na robu ali preprosto ostanejo ob nekom, ki v težkem trenutku potrebuje bližino.



