Nagnjena ustavnosodna tehtnica

10. decembra smo obhajali mednarodni dan človekovih pravic (na ta dan je bila v Parizu leta 1948 sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic), 23. decembra pa v Sloveniji od leta 2007 praznujemo dan ustavnosti (v spomin na dan, ko je leta 1991 tedanja skupščina sprejela in razglasila Ustavo Republike Slovenije). Pravšnji čas, da smo k pogovoru povabili dr. Jerneja Letnarja Černiča, rednega profesorja za pravo človekovih pravic in ustavno pravo. Ali sta mednarodni dan človekovih pravic in slovenski dan ustavnosti posebej označena na vašem osebnem koledarju? Mednarodni dan človekovih pravic in dan ustavnosti v naši državi sta v mojem življenju prisotna vse leto, v bistvenem pa me spominjata na dvoje. Prvič, da je treba človekove pravice in temeljne svoboščine spoštovati in si zanje prizadevati vsak dan; in drugič, spominjata me na to, da tako slovenska država kot tudi varuh človekovih pravic v prostoru slovenske države nista nekaj samoumevnega. Spomnimo se samo, da se je delegacija nedemokratične predhodnice slovenske države na zasedanju Generalne skupščine OZN 10. decembra 1948 v Parizu kot ena izmed redkih držav vzdržala glasovanja o podpori Splošni deklaraciji človekovih pravic. Sistematične kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin so dediščina tistega časa v nekdanji jugoslovanski državi, ki nas opozarja, da varstvo člokovekovih pravic v Sloveniji ni nekaj samoumevnega in da si je zanje treba vsakodnevno prizadevati. Hkrati pa tako obe obletnici spominjata na to, da smo čez nekaj desetletij vendarle bili sposobni sprejeti ustavo samostojne in neodvisne slovenske države, ki je v dobršni meri namenjena varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter omejevanju samovolje državnih oblasti. Navsezadnje je učinkovito varstvo človekovih pravic, kot poudarja preambula Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti, tudi eden izmed razlogov, da je slovenska država sploh nastala. Ker smo v času, ko si množično izrekamo dobre želje: kaj bi sebi in celotni slovenski družbi glede stanja človekovih pravic v Sloveniji najbolj želeli, da bi se izboljšalo? Sam si že dolgo časa želim, da bi se vsi prebivalci naše države zavedali, da tako stanje na področju vladavine prava kot tudi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin v marsičem pogojuje kakovost življenja vsakega izmed nas – tako na socialnem kot tudi na gospodarskem področju. Kolikor močnejše bodo institucije demokratične in pravne države, toliko boljše bo varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kolikor manj se bosta vladavina prava in spoštovanje človekovih pravic presojali glede na lojalnost določenemu posamezniku, politični stranki ali interesni skupini, toliko bolje bomo živeli v naši državi. Ni treba iti prav daleč, le nekaj ur vožnje stran od Slovenije vidimo, kaj je mogoče in izvedljivo, če tega ni. Varuh človekovih pravic je ena izmed državnih nadzornih institucij ter hkrati nacionalna institucija za varstvo človekovih pravic in kot taka poklicana k varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Kaj lahko torej varuh prispeva k uresničevanju vaše želje po krepitvi demokratične in pravne države? Tako varuh kot namestniki si morajo prizadevati za krepitev varstva človekovih pravic v institucijah slovenske države kot tudi v zasebnem sektorju. Delovati morajo s karizmo, da lahko prepričajo državne institucije, naj izboljšajo varstvo človekovih pravic, ter da spremenijo nekatere njihove prakse, ki v preteklih mandatih varuhov pogosto niso upoštevale njihovih priporočil. Na tem mestu mora biti torej oseba, ki ima karizmo, ki je rada med ljudmi in jih zna poslušati, saj je to bistvo tega poslanstva. Kako pa presojate dejstvo, da se politika že dalj časa ne more sporazumeti glede novega varuha človekovih pravic? Zanj je res potrebna dvotretjinska parlamentarna večina, pa vendar: morda bi ravno izvolitev novega varuha signalizirala, da se politika nekaj mesecev pred volitvami vsem razlikam navkljub lahko sporazume glede pomembnega simbolnega položaja. Dobro je, da je izvolitev varuha potrebna z dvotretjinsko absolutno večino v državnem zboru. Sam bi si želel, da bi bila podobna večina potrebna tudi za izvolitev na druge javne funkcije v državnih nadzornih institucijah, kot sta Ustavno sodišče RS in Računsko sodišče. Na funkciji varuha mora biti oseba, ki bo znala varovati človekove pravice ne glede na svojo svetovnonazorsko usmeritev in bo prisluhnila vsem pomoči potrebnim v slovenski družbi. V tej luči je velika odgovornost na predsednici republike, da predlaga takšno kandidatko ali kandidata, ki bo sprejeta oziroma sprejet na obeh straneh državnega zbora. Žal se tokrat to ni zgodilo. Ne vidim veliko možnosti, da bo trenutni sklic državnega zbora do konca tega mandata sposoben izvoliti ustrezno osebo na mesto varuha. V slovenski družbi je gotovo veliko posameznic in posameznikov, ki bi to funkcijo lahko odlično opravljali. Ali imate morda sami pred očmi koga, ki ga vidite kot primernega za ta položaj? Zavedam se seveda, da vsako javno izpostavljanje imen dandanašnji predstav-lja tudi javno izpostavljenost za diskreditacije … Morda bi bilo treba pogledati nekoliko stran od običajnih krogov in institucij, iz katerih prihajajo kandidati. V resničnem življenju slovenske družbe najdemo množico ljudi, ki si vsakodnevno prizadevajo za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ne da bi pri tem iskali privilegije javne funkcije. Varuh mora biti oseba, ki izhaja iz ljudi, ki ve, kaj pomeni varstvo človekovih pravic, pozna vladavino prava in se zaveda, da ju ne sme uresničevati glede na lojalnost, prijateljske ali kolegialne vezi z določenimi osebami. Ta čas smo tudi v postopku izbire novih ustavnih sodnikov, saj se naslednje leto izteče mandat trem sedanjim sodnikom. Če vas malce provociram: ali vas je kot prodornega ustavnega pravnika mlajše generacije kdaj »zamikalo«, da bi se prijavili v ta postopek? Če se ne motim, vas je nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic videl kot dobrega kandidata … Moja mlada leta so seveda že minila. (smeh) Gospoda Krivica in njegovo delo spoštujem, čeprav kdaj ne deliva pogledov na težave v slovenski pravni državi. Trenutno se posvečam predvsem akademskim obveznostim ter znanstvenim in strokovnim projektom, ki me polno zapolnjujejo in zahtevajo ves moj čas. Na ta način tudi sam prispevam h krepitvi pravne države in boljšemu varstvu človekovih pravic v slovenski družbi – in to, vsaj v tem trenutku, lahko počnem bolj svobodno, kot bi lahko na ustavnem sodišču. Na prvo mesto torej dajete akademsko delo. Če vas malce izzivam v tej smeri: kako »po profesorsko« vidite vlogo ustavnega sodišča v slovenski pravni državi? Kaj morajo o tem, strnjeno v nekaj stavkov, vedeti vaši študentje, da ne padejo na izpitu? Ustavno sodišče je najvišja državna nadzorna institucija, ki odloča o ustavnih pritožbah ter presoja ustavnost in zakonitost pravnih aktov v slovenskem pravnem redu. Ključno pa je, da ustavno sodišče s svojim delovanjem daje zgled vsem drugim državnim nadzornim institucijam, vsem trem vejam oblasti ter celotni slovenski družbi. Če ustavno sodišče spreminja svojo lastno sodno prakso znotraj enega mandata, varuje človekove pravice glede na naklonjenost državnim oblastem ali pa nepre-pričljivo pojasnjuje svoje odločitve, potem se njegova legitimnost in kredibilnost zmanjšujeta. Ali se sedanja sestava ustavnega sodišča idealu, ki ste ga ravnokar opisali v prvem delu odgovora, dovolj približuje, da bi v vaših očeh dobila dobro oceno, ali je morda bliže kritičnemu opisu iz drugega dela odgovora? Nobeno najvišje sodišče v katerikoli državi ni imuno na te izzive. Predvsem od ljudi, ki imajo javno funkcijo na takšnem sodišču, je odvisno, v katero smer bo to sodišče šlo. V trenutni sestavi ustavnega sodišča je v marsikateri odločbi prišlo do težko razumljivih odločitev in do sprememb ustavnosodne prakse znotraj istega mandata. Če je bilo ustavno sodišče v času covida 19 načeloma bolj naklonjeno varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, se je po odhodu prejšnje izvršilne oblasti bolj postavilo v bran državnim interesom. Zdi se, da ustavno sodišče v tem mandatu nima konsistentne prakse, zlasti glede vprašanj, kot je denimo opredelitev pravnega interesa za vložitev pobude za presojo ustavnosti ali zakonitosti pravnih aktov. Sam zato pogrešam predvsem bolj pravno prepričjive odločitve ustavnega sodišča. V javnosti se prav v zvezi s tekočim postopkom izbire novih ustavnih sodnikov že dalj časa vrti razprava tudi o t. i. nazorski uravnoteženosti ustavnega sodišča. Sami ste se dalj časa raziskovalno ukvarjali z vlogo ideologije na ustavnem sodišču. Kako se to kaže na ravni konkretnih odločitev? Katera so tista področja odločanja, kjer ideologija oz. različne nazorske opredelitve sodnikov najbolj pridejo do izraza? V tem mandatu smo bili v javnosti priča številnim sporom na ustavnem sodišču, o čemer smo med drugim lahko brali celo v ločenih mnenjih nekaterih sodnikov. Veliko se je razprav-ljalo o domnevnih konfliktih interesov posameznih sodnikov. Ustavno sodišče teh očitkov ni v celoti razjasnilo, nekaj zadev pa je še v obravnavi na Evropskem sodišču za človekove pravice. Zagotovo pa bo potrebnega še nekaj časa, da bo strokovna javnost v prihodnjih letih s poglobljeno empirično analizo, kot smo jo že opravili za prve tri mandate ustavnega sodišča, lahko ocenila tudi ta mandat – tako glede avtoritarne dimenzije (ali je bil bolj naklonjen človekovim pravicam ali državnim interesom), družbene dimenzije (varstvo pravic manjšin ali večine) kot tudi ekonomske dimenzije (naklonjenost tržnemu gospodarstvu ali omejevanju svobode trga). Ideologija namreč pride najmočneje do izraza pri odločanju o najzahtevnejših družbenih dilemah, denimo glede narave svobodne gospodarske pobude, družinskih vprašanj, svobode izražanja in svobode vere. V tem mandatu ustavnega sodišča je bila tehtnica izrazito nagnjena v eno smer – prevladovali so sodniki, ki že v svoji predhodni karieri niso skrivali naklonjenosti bolj levosredinski usmeritvi, medtem ko so (bili) sodniki bolj konservativne usmeritve v manjšini. Kakšna tveganja za celotno družbo prinaša nazorsko preveč »enobarvna« sestava ustavnega sodišča? Če je najvišje domače sodišče skoraj povsem obarvano v eno barvo, to izjemno vpliva na delovanje ustavne demokracije, vladavine prava in varstva človekovih pravic. Poglobi se tveganje, da se vladavina prava spremeni v pravo vladajočih, torej v samovoljno uporabo ustave in drugih pravnih virov. Ni treba iti daleč, da vidimo, kakšne negativne posledice ima na primer v Republiki Madžarski, kjer ustavno sodišče, blizu tamkajšnji oblasti, ni sposobno učinkovito uresničevati vladavine prava in varstva človekovih pravic. Podobni izzivi obstajajo tudi v Združenih državah Amerike, morda z druge svetovnonazorske strani. Če bi imeli možnost svetovati predsednici republike, po kakšnih merilih naj nekoga predlaga parlamentu v izvolitev za ustavnega sodnika, kaj bi ji rekli? Vsakokratni predsednik oz. predsednica republike se mora zavedati, da je predlog državnemu zboru za izvolitev ustavnih sodnikov izjemno pomemben, saj lahko dolgoročno – za na-slednjih devet let – trdno zasidra slovensko družbo v primež le ene politične ideologije. Moji kolegi v Združenih državah Amerike so se pred nekaj leti zgražali, ko je predsednik Trump na ameriško vrhovno sodišče predlagal tri izrazito konservativne sodnike, kar je kasneje senat odobril. Številni so pozivali k razširitvi sestave sodišča, da bi se ohranila svetovnonazorska uravnoteženost. Nekaj podobnega se morda zdaj obeta tudi v Sloveniji, morda z druge svetovnonazorske strani. Merila za odločanje o predlogu in izbiri morajo zato biti strogo strokovna, še bolje pa bilo razmisliti o spremembi 14. člena Zakona o ustavnem sodišču, da bi državni zbor izvolil nove sodnike z dvotretjinsko večino vseh poslancev. Tako se lahko zgodi, da bo čez nekaj mesecev razmerje na ustavnem sodišču osem proti ena, kar bi pomenilo povsem »zapakirano« sodišče sodnikov ene ideološke usmeritve. Slovenska družba pa je, kot vemo, veliko bolj raznolika, kot bi kazala takšna sestava. Zato se mora predsednica republike zavedati, da lahko vsak njen predlog povzroči dolgoročne, tudi katastrofalne posledice za slovensko ustavno demokracijo, vladavino prava in varstvo človekovih pravic. Zadnjih petnajst let že opazujemo razkroj teh vrednot na Madžarskem in na Poljskem. Taka sestava ustavnega sodišča, kot bi pomenilo razmerje osem proti ena, bi zagotovo pomenila nazadovanje ustavnopravnih standardov, vladavine prava, varstva človekovih pravic in posledično kakovosti življenja v slovenski družbi. Verjamem pa, da si predsednica republike tega ne želi. Začela sva s prazničnimi željami glede uresničevanja človekovih pravic, pa tudi skleniva v tem duhu: kaj bi ob dnevu ustavnosti, ki le malce »prehiteva« dan samostojnosti in enotnosti, zaželeli bralcem Družine? Bralcem Družine želim, da bi slovenska ustava ob negotovih zunanjih okoliščinah postala še močnejša, da bi institucije slovenske demokratične in pravne države delovale še bolje, saj bi to pomenilo, da bi vsi skupaj še bolje živeli.

Nagnjena ustavnosodna tehtnica

Nagnjena ustavnosodna tehtnica

Ali sta mednarodni dan človekovih pravic in slovenski dan ustavnosti posebej označena na vašem osebnem koledarju?

LJUBLJANA - SV. JOŽEF – Maša za Filipince

Betlehem najbolj zapuščajo kristjani

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.