Nagovor mariborskega pomožnega škofa msgr. dr. Petra Štumpfa na štiridesetem srečanju bolnikov, invalidov in ostarelih v narodnem svetišču na Brezjah


Spoštovani bratje in sestre!

Besede preroka Nehemija naj izzvenijo v pozdrav:
»Svet je ta dan našemu Gospodu. Že 40 let je ob shodu bolnikov, invalidov in ostarelih pri Marija Pomagaj na Brezjah Gospodovo veselje naša moč« (prim. Neh 8,10).

Pozdravljen v Gospodovem veselju, prečastiti gospod msgr. Alojz Uran. Danes godujete! Želimo vam, da v priprošnji pred Bogom občutite bližino Marije Pomagaj in vašega krstnega zavetnik sv. Alojzija ter seveda bližino vseh nas, ki vam podarjamo osebno molitev, mnogi tukaj zbrani pa trpljenje v zahvalo za vašo nadvse požrtvovalno pastirsko skrb v apostolski službi ljubljanskega nadškofa in metropolita ter predsednika Slovenske škofovske konference.
Pozdravljen v Gospodovem veselju prečastiti gospod koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak.

Pozdravljen v Gospodovem veselju gospod zlatomašnik ter glavni urednik mesečnika Ognjišče in direktor radia Ognjišče, hkrati pa že 40 let pobudnik in organizator srečanj bolnikov, invalidov in ostarelih pri Mariji Pomagaj na Brezjah, msgr. Franc Bole. Nadvse cenjeni gospod zlatomašnik, resnično od Boga ste nam poslani!

Pozdravljen v Gospodovem veselju provincial frančiškanov, p. dr. Viktor Papež in sobratje frančiškani, ki nas tukaj pred obličjem Matere Božje nenehno sprejemate kot skrbni sopotniki naših duš.

Pozdravljen v Gospodovem veselju, gospod mag. Božjo Rustja in vsi sodelavci revije Ognjišče.

Pozdravljen v Gospodovem veselju urednik radia Ognjišče gospod Franci Trstenjak in sodelavci radia Ognjišče.

Pozdravljeni v Gospodovem veselju sobratje duhovniki, redovniki in redovnice in vsi, ki ste ob radijskih sprejemnikih, naravnanih na valove radia Ognjišče.

Vi, dragi bratje in sestre, ki nam odsevate trpeči Kristusov obraz, pa ne samo pozdravljeni, ampak predvsem blagoslovljeni v Gospodovem veselju, saj prihajate k Materi Božji na Brezje – nekateri 40 let, drugi desetletja ali leta z različnimi ljudmi in skupinami, ki vam lajšajo trpljenje, da po Marijinem posredovanju Bogu izročate daritev življenja za dušni in zveličavni blagor vseh, ki verujemo, pa tudi tistih, ki še dvomijo in celo onih, ki tavajo v temi brezbrižnosti.

Hvaležen pozdrav v Gospodovem veselju namenjam tudi vašim družinskim članom, bolnišničnim dušnim pastirjem, pastoralnim delavcem, zdravnikom, bolniškim strežnikom in strežnicam, prostovoljcem in vsem, ki so vam blizu v preizkušnji.

Sveti Oče Benedikt XVI. v zadnji okrožnici »Rešeni v upanju«, vsem ljudem zagotavlja, da je Marija, zvezda upanja in zapiše: »Človeško življenje je romanje, križarjenje po morju zgodovine, pri katerem iščemo zvezde, da bi nas usmerile v pravo smer. Prave zvezde našega življenja pa so ljudje, ki prav živijo in so zato luči upanja. Prav gotovo je prava luč Jezus Kristus, sonce, ki se dviga nad vse temine zgodovine.

Da bi ga dosegli, tudi mi potrebujemo bližnje luči – ljudi, ki sijejo z njegovo lučjo in nas vodijo po poti življenja. In kateri človek bi mogel biti bolj kakor Marija zvezda upanja? Marija, ki je s svojo privolitvijo samemu Bogu odprla vrata v naš svet; Marija, ki je postala živa skrinja zaveze, v kateri si je Bog privzel človeško naravo in postal eden izmed nas« (prim. Jn 1, 14).

Pred stopetdesetimi leti se je Mati Božja v Lurdu prikazala skromni deklici Bernardki Soubirous. Majhna in temačna lurška votlina prikazovanj je tako postala kraj, kjer nebesa ozdravljajo duše in krepijo telesa.

Od takrat se neštete množice ozirajo proti temu kraju, od koder jim prihaja osvobajajoča moč Božje ljubezni, osvežilna reka odpuščanja ter svetloba upanja. V preprosti lurški votlini Mati Božja objema celotno človeštvo.

Ko smo v mesečniku Ognjišče vse od začetkov njegovega izhajanja lahko spoznavali mnoge naše preizkušene brate in sestre, nas je vedno znova opogumljala njihova življenjska izkušnja, ki še danes postavlja pod vprašaj smiselnost prizadevanj za popolni videz telesa, etično dvomljivih sredstev za odpravo trpljenja, vse do skrajnih načinov ohranjevanja zdravja in hotenja odpraviti smrt.

Branje rubrike Naši preskušani bratje je v nas prebujalo vprašanja o smislu življenja. Ob srečanjih z vami, dragi preskušani bratje in sestre, spoznavamo, da je življenje lahko zelo obremenjeno z boleznijo, starostjo, osamljenostjo in končno s smrtjo. Mnogi bi zato lahko povsem obupali.

Cerkev na Slovenskem je neizmerno hvaležna msgr. Francu Boletu in njegovim sodelavcem, da so povezali preskušane in zdrave ter nas tako že štiri desetletja vabijo k zvezdi upanja, Mariji Pomagaj na Brezjah.

Tukaj ob Materi Mariji lahko okušamo in spoznavamo: »Bog nikdar nikogar ne zapusti! On ljubi in tolaži vsakega človeka! Zato je sleherno človeško življenje od spočetja do naravne smrti pred Njim neizmerno dragoceno.«

Končno se ni treba ne otroku, ne fantu ali dekletu, ne moškemu ali ženski, ne možu ali ženi, ne dedku ali babici, ne škofu ali duhovniku, ne redovniku ali redovnici sramovati prizadetosti na duši ali telesu, saj je trpljenje pot, ki vodi do Jezusa na Kalvariji.

Romanja bolnikov, invalidov, ostarelih ter njihovih spremljevalcev v Lurd, Fatimo, pa tudi sem na Brezje in druga Marijina svetišča pri nas in po svetu v bistvu pomenijo vzpon na Kalvarijo, kjer je zabit križ, ki je središčna os človeštva, okrog katere se osredotočajo vsa dogajanja v človeški zgodovini. V trpljenju posameznikov ali celih narodov Jezus razodeva svoje trpeče obličje.

Ob Sinu na križu je Mati Marija! Pod križem Marija združuje svoj: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), s Sinovo pokorščino: »Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi« (Lk 22,42).

Marijina in Jezusova pokorščina Bogu Očetu pomeni osvoboditev vseh ljudi od vezi greha in groženj pekla. Marija zaradi tega trpi dušno bolečino, Jezus pa grozno agonijo smrtnega boja na križu.

To trpečo, a še bolj ljubečo povezanost med Materjo Marijo in Sinom Jezusom na učinkovit in skrivnosten način obhajamo v evharistiji.

Simbolično nakazuje to resničnost tudi navzočnost obeh milostnih podob med tem evharističnim slavjem; Marije Pomagaj in Fatimske Matere Božje.

Sveto Rešnje telo in Kri je isti Jezus Kristus, ki ga je v Betlehemu rodila Mati Marija. Kmalu bomo slišali besede: »Vzemite in jejte, to je moje telo!« To Jezusovo povabilo nam vsem pomeni, da ko uživamo njegovo Telo, – Kruh večnega življenja, – naj bi se tudi sami spreminjali. Postajali naj bi kruh za druge ljudi, ki so lačni naklonjenosti in prijateljstva. Tako postajamo podobni Bogu, ker postanemo ljubezen.

Takšna ljubezen v nas nujno poraja usmiljenje, ki je posebej danes odločilno za medosebne, družinske in celo družbene odnose. Usmiljenje omogoča življenje med nami.

Kako naj bi se mati, ki ima srce polno usmiljenja, odločila za splav otroka, ki ga nosi pod srcem? Tudi, če ve, da bo njen otrok umsko zaostal ali trajno bolan, mu bo zaradi usmiljenega srca podarila življenje.
Nemogoče je, da bi mladi usmiljenega srca zaničevali in zasramovali starejše in bolne ljudi, ki jih imajo doma.
Nemogoče je, da bi sosed usmiljenega srca ne pomagal sosedu v stiski ali nesreči.
Nemogoče je, da bi zakonec usmiljenega srca zaničeval in fizično ali psihično izvajal nasilje nad sozakoncem.
Nemogoče je, da bi podjetnik usmiljenega srca izkoriščal zaposlene in si tako pridobival nepravični zaslužek.
Nemogoče je, da bi lahko usmiljeni redovnik ali redovnica zaradi antipatije grenila življenje nekaterim sobratom ali sestram v skupnosti.
Nemogoče je, da bi duhovnik, ki ima svoje srce oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu, ki sta polni dobrote in usmiljenja, v njem gojil zamere, zavračanje, podtikanja ali celo sovražno razpoloženje do škofa.

S svetim Pavlom moremo reči: »Živim pa ne več jaz, ampak v meni živi Kristus« (Gal 2, 20). Pri svetem obhajilu prejmemo Jezusa v svoje telo in kri, da nas tako preobrazi v samega sebe, tako rekoč v svoje telo in v svojo kri!

Papež Benedikt XVI., ki je goreč evharistični častilec in misijonar, se je zelo razveselil, ko smo mu slovenski škofje naznanili, da bo naša Cerkev prihodnje leto obhajala evharistični kongres. Saj le Kruh Gospodovega Telesa tudi Slovencem lahko prinese zmago sprave nad sovraštvom, zmago sloge nad razdeljenostjo in zmago življenja nad nekulturo smrti.

Po župnijah naših škofij bo potrebno poživiti in pomnožiti češčenje Najsvetejšega oltarnega zakramenta in razglasiti evharistična svetišča, kjer bo Presveto Gospodovo Telo pod podobo kruha deležno naše nenehne molitvene navzočnosti.

Ob oltarju in na kolenih pred Najsvetejšim bomo dobili povsem drugačen pogled na človeško življenje, ki tudi v bolezni in ostarelosti izreka blagor in zahvalo vsem, ki ga spoštujejo, negujejo in tako ohranjajo.

Že štirideset let, danes in tudi v prihodnje Jezus po naših bolnikih, invalidih in ostarelih ob Mariji Pomagaj na Brezjah izreka blagor vsem, ki jim služite z ljubeznijo:

Blagor vam, ki name gledate z naklonjenostjo.
Blagor vam, ki razumete moje počasne korake.
Blagor vam, ki s toplino svojih rok umirjate moje trepetajoče roke.
Blagor vam, ki se zanimate za mojo nekdanjo mladost.
Blagor vam, ki se ne utrudite nad mojimi že stokrat izrečenimi stavki.
Blagor vam, ki tešite mojo žejo po sočutju.
Blagor vam, ki mi podarjate trenutke, kljub nenehnemu pomanjkanju vašega dragocenega časa.
Blagor vam, ki se me spomnite v moji osamljenosti.
Blagor vam, ki ste mi blizu v trpljenju.
Blagor vam, ki ste me razveselili v poslednjih trenutkih mojega življenja.
»Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).

Dragi bolniki, invalidi in ostareli! Hvala vam! – Amen.