Dva svetopisemska odlomka, katerima smo prisluhnili na današnji slovesnosti v čast sv. Tomaža Akvinskega (1225–1274), zavetnika naše Teološke fakultete, nista med seboj povezana samo zato, ker se vsak na svoj način navezuje na »angelskega učitelja«, ampak se med seboj tudi dopolnjujeta po svoji vsebini.

V berilu smo slišali apostola Pavla, kako razlikuje dve vrsti modrosti: pogansko modrost in krščansko, ali bolje Kristusovo. Prva se opira sama nase, na naše prirojene umske sposobnosti in življenjske izkušnje. K temu sodi tudi govorniški blišč, ki je bil v Pavlovem času zelo cenjen in iskan. Govorniške šole so cvetele, posebno še v grških državicah, kjer so imeli bolj ali manj demokratično ureditev in je torej javno mnenje že takrat bilo odločilno, odločilni pa tudi ustvarjalci in oblikovalci javnega mnenja, torej govorniki, ki so znali in uspeli ljudi prepričati. S tem je uspešno prepričevanje poslušalcev marsikdaj – tako kot danes – postalo pomembnejše kakor resničnost in notranja vrednost samega sporočila. Sofisti, ki so se v tem zgodovinskem okviru pojavili kot posebna filozofska šola, so se še posebej odlikovali v tej navidezni modrosti: modrosti, ki je ni več vodila ljubezen do prave resnice in dejanskih vrednot, kot to zahteva sama vsebina izraza philo-sophia, temveč modrosti, ki je postajala vse bolj podobna prevarantskemu rokohitrstvu in lažni propagandi za praktične politične cilje. Za te namene je bil govorniški blišč še kako dobrodošel in primeren.

Vendar to ni edini razlog, zakaj apostol Pavel odklanja govorniško spretnost in nanjo vezano modrost. Tudi če bi le-ta bila zvesta resnici, kakor jo lahko o najvišjih in najpomembnejših življenjskih vprašanjih ugotovi in odkrije človeška pamet, bi ne segla dovolj daleč, da bi se približala tisti večni Resnici, kakor nam jo razodevajo besede in življenjski zgled Jezusa Kristusa. »Kdor je videl mene, je videl Očeta,« je rekel o sebi (prim. Jn 14,9). Pavel je bil dober poznavalec kulture svojega časa. Njegov odmik od »modrosti tega sveta« je izhajal iz globoke zavesti, da je Jezus Kristus z vsem, kar je bil, kar je govoril, kar je delal in predvsem s svojo smrtjo in vstajenjem enkratni in neponovljivi dogodek, ki se nam je razodel in ga nismo mogli sami odkriti. To razodetje lahko samo sprejemamo z vero, osrečujočim presenečenjem in veliko hvaležnostjo. Ob Jezusu se ustavi modrost tega sveta in začenja se modrost, ki nam je podarjena z razodetjem Božje ljubezni do nas.

Tudi sv. Tomaž Akvinski, ki ga danes slavimo kot zavetnika naše Teološke fakultete, se je po eni strani dobro zavedal, kaj lahko človek spozna s svojim razumom in česa ne. Po drugi strani je prav tako vedel, da to ne pomeni, da se smemo uporabi razuma odpovedati ali to rabo omalovaževati. Tudi če razum sam po sebi ne more priti zelo daleč v spoznanju Boga, je že tisto malo, kar uspe doseči, lepo in dragoceno, vzvišeno in osrečujoče, zato zasluži, da se temu raziskovanju in razmišljanju posvetimo. Tistim, ki so tedaj govorili, da je človeško spoznanje Boga kakor voda v primerjavi z vinom Božjega razodetja, Tomaž odgovarja, da je naloga dobrega teologa prav v tem, da tako kakor na gostiji v Kani Galilejski (Jn 2,1–12) vodo naravnega védenja o Bogu s pomočjo Božjega razodetja v Jezusu Kristusu spremeni v vino resničnega Božjega spoznanja (prim. Chenu, St Thomas d'Aquin 47–48).

Kljub vsem pa se seveda tudi sv. Tomaž zaveda, da Božje razodetje presega vse, kar so si tudi najvišji človeški modrijani zmogli zamisliti in pričakovati in kar poudarja v današnjem berilu tudi Apostol: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo … je Bog nam razodel po svojem Duhu«.

Da bi lahko razumeli in sprejeli to vse presegajočo Kristusovo modrost, ni torej dovolj iti do konca človeške modrosti, ampak je treba narediti tudi tisti preobrat, ki se imenuje »spreobrnjenje«. Mislim na spreobrnjenje kot prevrednotenje običajnih človeških vrednot, ki jih Pavel s posebnim poudarkom in ne brez globokega razloga pripisuje modrosti poglavarjev tega sveta. Temeljna značilnost te modrosti posvetnih veljakov je volja do moči. Poganstvo je slavilo in častilo to voljo do moči v njenih različnih obrazih, ki so jih nosili poganski bogovi in za njimi tudi vsi vladarji. Volja do moči ima lahko različne obraze. Ne samo fizično moč in telesno spretnost, ki jo slavimo v športu. To je lahko tudi intelektualna moč v znanosti in tehniki, lahko je družbena moč, ki jo daje bogastvo in oblast. In še toliko drugih njenih pojavnih oblik srečujemo. Sicer pa nam je določeno moč zaupal Bog sam, ko nam je naročil, naj gospodujemo naravnim silam in si jih podredimo v blagor in srečo. Zato nam je dal razum kot eno najmočnejših sredstev te moči, ki se v znanosti in tehniki kaže še posebno učinkovita. Ker prihaja iz Božje roke, sama po sebi ta moč ni slaba. Dovolj je, da pomislimo na medicino in na toliko drugih tehničnih pripomočkov, ki nam lajšajo delo in življenje. Po drugi strani pa prav tako ne moremo prezreti velikega pustošenja zemlje in narave, ki je prav tako postalo možno zaradi te moči. Ta moč je torej dvoumno, ambivalentno sredstvo, sredstvo, ki si ga ljudje lahko obrnemo v prekletstvo ali blagoslov. Vse je odvisno od nas, od tega, ali bomo znali obvladati svojo lastno moč, ali bomo zmogli vedno več moči, ampak še bolj, ali bomo zmogli dovolj moči nad močjo, da bomo lahko to moč, ki nam jo je podaril Bog, podredili njegovi volji. Prav ta moč nad močjo je tista resnična modrost, ki jo oznanja sveti Pavel. Naučil se je je od tistega, ki ga je srečal na poti v Damask (prim. Apd 9,1–18). Križ, ki je v kulturi Pavlovega časa veljal poganom za norost in Judom za pohujšanje, je na poti v Damask Pavel dojel kot najvišjo Božjo moč in Božjo modrost, dojel ga je kot najvišjo moč Ljubezni, ki je edina sposobna obvladati sebično moč, ki išče samo sebe. Šele ko je moč obvladana z ljubeznijo in usmerjena proč od iskanja same sebe v služenje Bogu in bližnjemu, se ji vrne namen, zaradi katerega jo je Bog zaupal človeku v blagoslov. To Božjo modrost moči nad močjo, modrost Božje ljubezni je Pavel dojel, ko je postal Kristusov učenec, in si jo vzel za vodnico vsega svojega življenja ter požrtvovalnega delovanja in trpljenja vse do svoje mučeniške smrti.

V evangeliju, ki smo mu prisluhnili, Jezus svojim učencem naroča, naj bodo sol zemlje in luč sveta (prim. Mt 5,13–16). Naloga je zastrašujoča, toda v svetu, ki se znova nagiba k poganskemu kultu volje do moči in se zato tudi zavestno in načrtno oddaljuje od Kristusa, je naloga biti sol in luč ne samo vedno bolj nujna in zahtevna, ampak je tudi vedno bolj jasna in razpoznavna. Sol in luč, ki jo potrebuje današnji svet, je sol in luč Božje darovanjske ljubezni, ki je dosegla svoj vrhunec na križu in jo na poseben in neponovljiv način obhajamo, slavimo in se vanjo vraščamo prav pri vsaki sveti maši. Amen.


msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit
veliki kancler Teološke fakultete Univerze v Ljubljani