Zapri
Iskanje

Nagovor nadškofa Urana pri diakonskem posvečenju v župnijski cerkvi v Šentvidu nad Ljubljano

Objava: 29. 06. 2005 / 08:53
Oznake: Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:05
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nagovor nadškofa Urana pri diakonskem posvečenju v župnijski cerkvi v Šentvidu nad Ljubljano

Nagovor ljubljanskega nadškofa in metropolita msgr. Alojza Urana pri diakonskem posvečenju v torek, 28. junija 2005, v župnijski cerkvi v Šentvidu nad Ljubljano

Predragi bratje in sestre, ta naša sinova, ki sta vaša sorodnika ali prijatelja, bosta posvečena v diakona, zato premislimo, kako veliko službo bosta sprejela.

Utrjena z darom Svetega Duha bosta pomagala škofu in njegovemu zboru duhovnikov pri službi besede, oltarja in dejavne ljubezni; vsem bosta postala služabnika. Kot služabnika oltarja bosta oznanjala evangelij, pripravljala daritev in vernikom delila Gospodovo telo in kri.

Po škofovem naročilu bosta nevernim in vernim govorila ter jih poučevala v krščanskem nauku, vodila bosta molitve, krščevala, poročala, nosila sveto popotnico in vodila pogrebe.

Posvečena s polaganjem rok, kakor je izročilo ves čas od apostolov, in tesneje povezana z oltarjem, bosta v škofovem ali v župnikovem imenu opravljala službo dejavne ljubezni. Vse to naj z Božjo pomočjo tako delata, da boste v njiju spoznali prava učenca Kristusa, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel.

Vama, predraga sinova, ki bosta povišana v red diakonata, pa je Gospod dal zgled, da bi tudi vidva tako delala, kakor je delal on. Kot diakona, to je služabnika Jezusa Kristusa, ki je bil med učenci kakor služabnik, rada izpolnjujta Božjo voljo, polna ljubezni, in z veseljem služita Gospodu in ljudem. Ker pa nihče ne more služiti dvema gospodarjema, se zavedajta, da vaju vsaka nečistost ali lakomnost usužnjuje malikom.

Kakor tisti, ki so jih apostoli nekoč izbrali za službo dejavne ljubezni, morata biti tudi vidva na dobrem glasu, polna Svetega Duha in modrosti. Ukoreninjena in utrjena v veri bodita brez madeža in brez graje pred Bogom in pred ljudmi, kakor se spodobi za Kristusove služabnike in delivce Božjih skrivnosti. Nikar se ne pustita odvrniti od upanja, ki ga daje evangelij, tega morata ne samo poslušati, ampak tudi oznanjati. Skrivnost vere hranita v čisti vesti in z deli izpričujta Božjo besedo, ki jo z usti oznanjata. Tako bo krščansko ljudstvo, ki mu Sveti Duh daje življenje, postalo čisti dar, ki bo Bogu všeč, vidva pa bosta poslednji dan, ko bosta prišla h Gospodu, vredna od njega slišati: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja! (Mt 25, 21)«


Predraga sinova!

Na predvečer praznika apostolskih prvakov sprejemata poslanstvo služenja - diakonata.

Čeprav Božja beseda opisuje delo apostolov, ki imajo najvišjo stopnjo duhovništva, je lepo nakazana celotna služba duhovnega poklica.

1. Apostolska dela predstavljajo Petra in Janeza (tukaj bi rekli Petra in Matjaža), ki sta na »cerkvenem pragu« srečala hromega berača, ki je od njiju pričakoval miloščino. Vendar Peter v imenu obeh reče: »Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!« (Apd 3, 6). Podal mu je desnico in ga usposobil za življenje: poskakoval je in hvalil Boga.
To je najvišja naloga diakonije: da omogoči človeku, da se bo lahko sam preživljal. Dobrodelnost je najmočnejše znamenje, ki ga razumejo tudi neverni.

2. Apostol Pavel pa opiše službo oznanjevanja, ki je bila prepričevalna zato, ker je izšla iz osebne izkušnje. Kot Savel je bil najprej nasproten kristjanom, preganjal jih je. »Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi (…) temveč sem se odpravil« oznanjat (Gal 1, 15-16). Šel je obiskat tudi Petra. (Primerjava z Matjažem, ki je tudi šel obiskat Petra v Rim in se je vrnil na posvetitev, potem pa bo še dopolnil študij, da bo lahko učinkovito oznanjal).

Za oba diakona pa je nekaj skupnega - najpotrebnejše: Odgovorila sta na Jezusovo vprašanje: »Ali me ljubiš?« - »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim« (prim. Jn 21, 17). On ne sprašuje, kaj si študiral, kaj znaš, ampak: Ali me zares ljubiš?

S to povezanostjo s Kristusom vstopata v duhovniško službo, ki je temelj duhovništva. Obljubila bosta popolno služenje Kristusu v Cerkvi, tudi takrat, ko vaju »bodo odvedli, kamor nočeta« (prim. Jn 21, 18).

msgr. Alojz Uran
ljubljanski nadškof in metropolit

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh