Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik je slovesno sveto mašo ob svetovnem dnevu miru in prazniku Marije, Matere Božje ter ob enajsti obletnici razglasitve bazilike Marije Pomagaj za slovensko narodno Marijino svetišče daroval na Brezjah. Objavljamo njegov nagovor, ki ga je ob tej priložnosti pripravil za zbrane vernike.

Škof Jamnik je v uvodu pozdravil vse prisotne in jim na prvi dan v novem letu 2011 voščil blagoslova, radosti, poguma ter veselih pričakovanj in presenečenj v novem letu z besedami iz Božje besede, ki so jo slišali:

»Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.« (4 Mz 6,24–26)

V pastoralnem letu krščanske dobrodelnosti in solidarnosti, ki ga obhajamo v Cerkvi na Slovenskem, je škof v svojem nagovoru posebej izpostavil zgled bl. Matere Terezije (1910–1997).


Zgled in pričevanje bl. Matere Terezije

Bl. Mati Terezija nas s svojim zgledom in svetostjo vabi, da bi vsi zoreli v ljubezni in resnici in tako vsaj malo uresničevali svojo poklicanost k svetosti. Takole je zapisala v svojih spominih in pismih (Pridi, bodi moja luč): »Njegova pota so tako lepa. – Če pomislite, da se vsemogočni Bog sklanja tako globoko, da ljubi Vas in mene in naju uporabi – in da nam da občutek, da nas potrebuje. – Ko se staram, moje čudenje nad njegovo ponižnostjo bolj in bolj raste in ne ljubim ga zaradi tega, kar daje, marveč zaradi tega, kar je – Kruh Življenja – Lačni« (str. 295). In na drugem mestu bl. Terezija zapiše: »Moja ljubezen do Jezusa postaja vedno preprostejša in mislim, da tudi bolj osebna. – Kakor naši ubogi skušam tudi jaz sprejeti svojo revščino, da sem majhna, nemočna, nesposobna velike ljubezni … Bog nas je ustvaril, da bi bili ljubljeni po njegovi ljubezni in ne, da bi bili uničeni po svojem sovraštvu« (str. 296 in 341).

V tem je čudovito razodevanje in uresničevanje ljubezni in resnice. Bl. Mati Terezija nam je lep zgled, kako spolniti Gospodovo postavo (prim. Gal 6,2 b) in še veliko več kot to; darovati se v popolni ljubezni, ki pomeni predvsem spolnjevanje Božje volje, ne pa neprestano iskanje samega sebe, tega večnega egocentrizma in egoizma, ki uničuje sodobnega človeka. In vztrajati tudi »v temni noči križa«, ki jo je doživljala mati Terezija: »Molite zame – kajti moje notranje življenje je vedno težje živeti. Biti zaljubljen in kljub temu ne ljubiti, živeti iz vere in kljub temu ne verovati. Izčrpati se in kljub temu biti v popolni temi. Molite zame … Božjo voljo sprejemam: ne v svojih občutkih, ampak s svojo voljo« (str. 268 in 265). In prav v tem je njena veličina, njena svetost, služiti, spolnjevati Božjo voljo, bližnji je razodevanje Božjega obličja.


Evangelist Janez nas s svojim zgledom in besedo vabi, naj bomo z drugimi in za druge: »Gospod, nimam človeka …« (prim. Jn 5,1–9)

Množica zdravih in bolnih. Eni hodijo in se prerivajo, govorijo, se prehitevajo, kličejo, drugi zopet opazujejo vrvež in z očmi iščejo in prosijo za sočutje in pomoč. Morda celo preklinjajo svojo nesrečo in zdravje zdravih.

Na prvi pogled so vsi obrazi enaki, tukaj je vse nejasno. Tukaj ni človeka, tu je zgolj množica, v kateri posameznik ostaja sam.

Tako je bilo takrat v Betesdi, težko je bilo v tej množici izluščiti nekaj človeškega. Težko je biti človek z obrazom, ki govori o samostojni osebnosti. In v taki čredniški poplitveni množici je velika nevarnost, da človek izgubi veselje do življenja. Pierre Theillard de Chardin (1881–1955) je dejal, da največja težava za človeštvo niso predvsem lakota, kuga, bolezni ali kaj podobnega, ampak duhovna bolezen, ki je izguba veselja do življenja, do radosti bivanja. – Temu bi lahko rekli neke vrste vseenost, apatičnost in malodušje, ki je na meji življenjske utrujenosti.

Na videz je vse živo, vse se giblje, vse nekaj počne, nekaj govori in se z nečim zabava. Če bi vsemu temu hotel poiskati skupni imenovalec, si vznemirjen, ker ugotoviš, da gre za bolnike duha.

In vse to se odvija tudi danes med nami. Polagoma in nezavedno se nalezemo tega duha. Morda se navadimo, da nas za druge (več) ne skrbi in zdi se nam nespodobno »vtikati se v njihovo bolezen«; nemoderno je biti zaskrbljen za človeka poleg sebe. To je velik problem sodobne individualistične družbe.

Biti čisto sam s svojimi problemi – krik: Nimam človeka

V čem je bilo bistvo problema v Betesdi? Kaj je pravzaprav glavna bolečina človeka, ki ga Jezus ozdravi, pa najbrž tudi vseh ostalih? Rešitev se skriva v odgovoru ne Jezusovo vprašanje »Če bi rad ozdravil?« ko mu bolni odgovori: Nimam človeka …

Problem je torej v tem, da je sam s svojimi problemi, da okrog njega tekajo človeške postave, tudi ogledujejo ga, morda celo vprašajo po njegovi bolezni, vendar je to le radovednost, ki ga še vedno pušča samega in praznega … Bolnik je čisto sam. V Betesdi vlada občutek nepripadnosti; bolnik nikomur ne pripada, nikamor na spada, nikogar nima. Nihče se ne čuti odgovornega za bolnika. Nikomur ni potreben. Nihče ga ne potrebuje.

Jezus ga je videl …

Veliko ljudi je šlo tisti dan mimo tega bolnega človeka, vsi so ga spregledali, zanj niso imeli časa, toda potem pride On, ki ne more mimo brezbrižno. V svojem čutu in skrbi za človeka je čutil bolečino sočloveka. Ustavil se je. Zadržal je svoj korak, se sklonil, prisluhnil njegovi besedi sredi hrupa, ki ga povzroča množica. Ne prepusti se čredniškemu toku, ampak se posveti človeku …

Človek s svojo boleznijo, s svojim problemom je bil v tistemu trenutku Zanj najbolj pomembno bitje, zato se mu popolnoma posveti, dejansko se res z »dušo in telesom ustavi pri njem …«

Mnogi so namreč tekali mimo in bolnika sploh niso opazili, ker so se na vse skupaj, tudi na to bedo življenja, že kar navadili tako, da jih sploh več ne vznemirja.

Toda Jezus ravna drugače. Vidi prav tistega, ki je najbolj trpel. Začne z najtežjim problemom, ne izogiba se težkih situacij, ne beži pred problemom človeka, tudi ne odlaša, češ, saj je jutri še čas. Jezus se ne ustraši, ne »ovinkari«, ne išče izgovorov, gre naravnost k najbolj temeljnim problemom. – In bolnik mu takoj pokaže, v čem je bistvo njegove bolečine: ne toliko bolezen sama, ampak dejstvo, da nima človeka.

Vprašanje za vse nas je: Ali imam odprte oči za sočloveka, sem ga sploh sposoben opaziti, ga vzeti zares, mu prisluhniti, ga razumeti …?

Z Jezusom brezimna množica postane skupnost, občestvo

Ko Jezus pride v med množico, se v tistem trenutku v brezimni gmoti tekanja in brezbrižnosti drug za drugega, nekaj bistvenega spremeni … – Jezus prinese mednje nekaj osebnega, posveti se jim, množica tedaj postane skupnost, zavlada občutek pripadnosti, sem nekdo in nekomu pripadam. Nekdo me potrebuje, me ima rad … Vem torej, zakaj sploh sem. Rodi se nov smisel, vem čemu sem. Jezusova prisotnost brezimno množico spremeni v občestvo.

Sveto pismo, evangeliji niso abstraktna teorija, ampak nas resno izzivajo k razmisleku, koliko smo se tudi mi sami predali sodobni »kulturi ugodja, udobja in bega pred odgovornostjo«. Ali je morda nekdo zelo blizu nas, ki mora, žal, ponavljati besede iz Janezovega evangelija: Nimam človeka ... Kot mater Terezijo Gospod tudi nas vabi: Pridi, bodi moja luč ...


Papeževa poslanica ob svetovnem dnevu miru

Besedilo letošnjega papeževega sporočila za 44. svetovni dan miru, ki ga v katoliški Cerkvi obhajamo 1. januarja, govori o verski svobodi v njeni povezanosti z zagotavljanjem miru na svetu. Verska svoboda, ki je predmet letošnjega papeževega razmišljanja, je bistven sestavni del človekovih pravic. To je vesoljna človekova pravica. »Verska svoboda je … bistvena prvina pravne države: ni je mogoče zanikati, ne da bi s tem hkrati napadli vse pravice in temeljne svoboščine, saj je njihova sinteza in vrhunec. Verska svoboda je lakmusov papir za preverjanje upoštevanja vseh drugih človeških pravic« (str. 11).

Versko svobodo z ene strani ogrožajo religijski fundamentalizem in fanatizem, z druge pa agresivni sekularizem in z njim povezana nestrpnost do Boga in do slehernega izražanja vernosti v javnosti in javnem delovanju verujočih ljudi.

Papež versko svobodo povezuje s človekovim dostojanstvom, ki terja, da človek ostane moralni subjekt, ki išče in tudi najde Presežnost (Transcendenco, Boga) in mu ostaja zavezan na vseh področjih svojega življenja in delovanja. Verske svobode ni mogoče omejiti na svobodo bogoslužja. Kot svoboda javnega izražanja vernikom priznava pravico, da sodelujejo in prispevajo k družbeni ureditvi. »Izključitev vere iz javnega življenja jemlje veri njen življenjski prostor, ki se odpira v presežnost« (str. 13).


Vstopamo v leto praznovanja dvajsete obletnice samostojne države Slovenije

Katoliška Cerkev v Sloveniji je v zgodovini tesno povezana z narodom, njegovo kulturo, jezikom in samozavestjo. Ob dogodkih, ki so povezani z njeno osamosvojitvijo, se je predvsem zavzemala za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost. Tesna povezanost Cerkve s slovenskim narodom je razumljiva samo z vidika zgodovinskega razvoja slovenskega naroda, ki je prek krščanstva in Cerkve stopil v Evropo in evropsko kulturo.

Vodstvo Cerkve je ves čas, še posebej pa potem, ko so bile napovedane prve svobodne volitve v Sloveniji, z vso jasnostjo opozarjalo na odgovornost krščanskih laikov, da prispevajo svoj delež v družbenem dogajanju in se odločajo po svoji vesti. O tem nam govorijo izjave, ki so jih slovenski škofje zapisali pred spravno slovesnostjo v Kočevskem Rogu, pred plebiscitom, na dan osamosvojitve in tudi pozneje. V osamosvojitveno dogajanje so se dejavno vključevali kristjani v Sloveniji, zamejstvu in po svetu. Velikega pomena je bila tudi podpora škofovskih konferenc večine evropskih držav, Združenih držav Amerike in Kanade. Prav posebno vlogo pa je pri osamosvojitvenih prizadevanjih Slovenije imel Sveti sedež, ki je 13. januarja 1992 med prvimi priznal samostojno državo Slovenijo in s tem odločilno vplival na druga priznanja, ki so sledila 15. januarja in pozneje.

Naj zaključim z besedami nadškofa Šuštarja (1920–2007), ki je tako odločilno prispeval k slovenski osamosvojitvi, skupaj z vsemi drugimi škofi, kristjani in vsemi ljudmi dobre volje: »Ne dajmo se begati od različnih govoric, groženj in črnogledih napovedi. Bog, ki je gospodar zgodovine, se je z učlovečenjem svojega Sina približal človeštvu in tudi našemu narodu.«

msgr. dr. Anton Jamnik
ljubljanski pomožni škof


Nagovor škofa Jamnika objavljamo s posredovanjem Tiskovnega urada SŠK.