Nagovor škofa Stanislava Lipovška pri krizmeni maši v Celju

Sobratje duhovniki, spoštovani dekani in naddekani skupaj z generalnim vikarjem celjske škofije, redovniki, diakoni, sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi verniki, predstavniki Božjega ljudstva naše škofije, sestre in bratje v Kristusu!
Krizmena maša v stolnici, danes, na veliki četrtek, na rojstni dan duhovništva in evharistije, vidno uresničuje skrivnost Cerkve, ko smo zbrani duhovniki, redovniki, diakoni, sestre redovnice, bogoslovci, in vi dragi verniki, ki smo globoko povezani z duhovnimi vezmi skupnega ali krstnega duhovništva, mi duhovniki in redovniki še posebej z vezmi službenega duhovništva in redovnih obljub, vsi pa v edinosti in povezanosti s škofom in preko njega s svetim očetom Benediktom XVI., naslednikom apostola Petra v občestvu vesoljne Cerkve. V tem občestvu krajevne in vesoljne Cerkve še globlje začutimo neprecenljivi dar, da smo bili maziljeni s Svetim Duhom in smo bili pri krstu – in mi duhovniki in redovniki še posebej po zakramentu mašniškega posvečenja, poklicani in izvoljeni, da bi oznanjali slavna dela njega, ki nas je poklical iz teme v svojo čudovito luč (prim. 1 Pt 2,9).
Poslušali smo evangelij krizmene maše, ki nas postavlja v Nazaret, na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je Jezus po svoji navadi šel v soboto v shodnico in je vstal, da bi bral. Primerilo se je, da je bilo na vrsti mesto, kjer prerok Izaija napoveduje Odrešenika in njegovo poslanstvo, ko pravi: »Duh Vsemogočnega Gospoda je nad menoj, zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim, da ozdravljam tiste, ki so potrtega srca ...« (prim. Iz 61,1). Zaprl je knjigo in oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. Tedaj jim je rekel: »Danes se je to pismo spolnilo. Ta, o katerem govori prerok, stoji pred vami ...«

To skrivnostno dogajanje, dragi sobratje duhovniki in redovniki, to maziljenje z Gospodovim duhom se je uresničilo tudi v nas, v našem življenju, ko nas je Gospod poklical in izvolil, in nas po zakramentu mašniškega posvečenja mazilil s Svetim Duhom, da bi nas poslal oznanjat evangelij ubogim, da bi po nas nadaljeval delo odrešenja, tu in sedaj, med že in še ne odrešitvene Božje zgodovine (prim. Rim 8,18–22). To je dar in skrivnost, je svoj čas zapisal papež Janez Pavel II., ki bo prvega maja letos razglašen za blaženega. To je dar in skrivnost, ki nas nagovarja, navdihuje, poživlja in krepi, vedno znova, še posebej danes na veliki četrtek, ko je rojstni dan duhovništva in evharistije; danes, ko smo vsi, posebej mi duhovniki, redovniki, diakoni, redovnice in bogoslovci, še posebej nagovorjeni, da poglobimo in utrdimo naše posvečenje, našo zavezo z Gospodom, se popolnoma identificiramo z Njim in po Njem in v njegovem imenu in v njegovi osebi – in persona Christi, zidamo in gradimo Božje kraljestvo.
Letošnje velikonočne praznike obhajamo ob peti obletnici ustanovitve, ali še bolje ob peti obletnici obnovitve naše škofije in hvalimo Gospoda za prehojeno pot in še posebej za milost novega začetka odrešenjskega poslanstva in delovanja krajevne Cerkve, naše celjske škofije. Ob tej priložnosti bi se rad vam, dragi sobratje duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni in bogoslovci zahvalil za vašo zvestobo, prijateljstvo, pripravljenost, soodgovornost in požrtvovalnost, da z združenimi močmi uresničujemo poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Posebej bi se rad zahvalil vsem, ki kljub starosti, bolezni in mnogokrat neurejenim razmeram zvesto vztrajate na župnijah in ste pričevalci z zgledom vašega duhovniškega življenja in dela, prvo leto, 5, 10, 25, 50 ali 67 let zvestobe v Gospodovem vinogradu. Sobrata, ki že 67 let zvesto hodi za Gospodom v službi Božjemu ljudstvu in je danes z nami, posebej hvaležno pozdravljam. Zahvala vsem, ki upravljate dve ali celo več župnij in skupaj s svojimi sodelavci potrpežljivo prenašate in rešujete probleme in težave, ki jih s seboj prinaša pomanjkanje duhovnikov in duhovnih poklicev. Hvala vsem, da smo skupaj z našimi verniki, varuhi in nosilci dragocenega duhovnega izročila, ki sega v antično dobo, do prvih sledov krščanstva na naših tleh, za katero zgovorno pričajo znamenja, kot je starokrščanska krstilnica iz 4. stoletja na Gubčevi ulici, celjski kristogram iz 4. stoletja, škof in mučenec sv. Maksimilijan , pa tudi celjska škofa Janez in Gaudencij, ki ju srečamo na sinodi v Ogleju in Gradežu. V duhovno izročilo sodijo tudi tri celjske zvezde, saj se je v njihovem siju gradila ta stolnica in zraven celjska kapela z znamenito Pieta – kipom Žalostne Matere Božje iz začetka 15. stoletja. Imenitni priči tega duhovnega izročila sta kartuziji Jurklošter in Pleterje, pa tudi celjski oltar na Ptujski gori.

Duhovno izročilo je vedno priložnost in vabilo, da se vprašamo, kaj Božji Duh danes govori Cerkvi v naši domovini in še posebej v celjski škofiji?
Na ta vprašanja smo v naši škofiji poskušali odgovoriti in še iščemo odgovore s pastoralno prenovo škofije, s pastoralnimi prioritetami oz. prednostnimi nalogami. Nosilci tega dogajanja so posebej člani ŽPS, cerkveni ključarji, kateheti in katehistinje, animatorji in voditelji različnih skupin, sodelavci Karitas in drugi župnijski sodelavci. Vsem se za zvesto in požrtvovalno delo iskreno zahvaljujem. Veselimo se sinode škofov o novi evangelizaciji, ki bo prihodnje leto v Rimu. Do takrat bo treba še marsikaj urediti in dodobra prevetriti naše pastoralne ustanove.
Ko danes pri krizmeni maši, blagoslavljamo krstno in bolniško olje in posvečujemo sv. krizmo, na vso to bogato pastoralno dejavnost kličemo Božjega blagoslova ter moč in modrost in obilje darov Sv. Duha. V blagoslovljenih sv. oljih se namreč zrcali celotno duhovno poslanstvo in dejavnost Cerkve.

Blagoslavljamo krstno olje, s katerim bodo zaznamovani, maziljeni novokrščenci; otroci, ki prejmejo krst po veri staršev, botrov in vsega občestva in odrasli, katehumeni, ki po ustrezni pripravi sami izpovedo vero in pripravljenost, da bodo krščansko živeli. V tem blagoslovu je zato obseženo vse oznanjevalno delo Cerkve: verouk in uvajanje v krščansko življenje, doma, v družini, v župniji, pri bogoslužju, v učilnici. Tu so mediji, tisk, internet in vsa druga sredstva obveščanja. Ob tem se moramo resno vprašati, kako je z našim veroukom, ki po mnogih župnijah iz objektivnih in subjektivnih razlogov na dosega svojega namena. So pa tudi župnije, kjer je poskrbljeno za primerne veroučitelje in z medsebojnim dogovorom usklajujejo šolski in veroučni program.

Blagoslavljamo bolniško olje in v molitvi za blagoslov prosimo Gospoda, naj to nebeško zdravilo varuje na telesu, duši in duhu vsakega, ki bo s tem sv. oljem maziljen. Tu je obsežena vsa pastorala bolnikov, invalidov, starejših, trpečih, umirajočih, tu so telesna in duhovna dela usmiljenja, karitas, dobrodelnost, prostovoljstvo. Hvaležni smo animatorjem in sodelavcem Škofijske in župnijskih Karitas, Vincencijevim konferencam, gibanju Vera in luč in drugim; v pastorali bolnikov in starejših pa je še veliko odprtih vprašanj.

Najbolj slovesna je posvetitev sv. krizme, dragocenega olja, s katerim so maziljeni novokrščenci, birmanci, diakoni, novomašniki, škofje; vsi, ki se posvetijo delu za Božje kraljestvo. Posvečujemo sv. krizmo, toda letos, žal, ne bomo z njo mazilili nobenega novomašnika. Duhovna blokada ne pojenja. Naš odgovor je bolj usklajeno delo in molitev za duhovne poklice. V ta namen želimo v naši škofiji poživiti Molitveno zvezo za duhovne poklice (MZDP) in vas prosimo, da novo zgibanko z navodili in molitvijo, ki ste jo prejeli, vneto širite po vaših župnijah in da v nedeljo, 8. maja 2011 ob 15. uri pošljete delegate na Shod molivcev za duhovne poklice, ki bo v Celju v Marijini cerkvi. Omenjena cerkev bo ob tej priložnosti povzdignjena v škofijski center in svetišče Molitvene zveze za duhovne poklice.
Krizmena maša velikega četrtka ob rojstnem dnevu evharistije in duhovništva ter nove zapovedi, ki je razpoznavno znamenje Jezusovih učencev (prim. Jn 13,34–35); vse to nas postavlja v središče Cerkve in v žarišče našega duhovniškega življenja in pastoralnega delovanja. To je luč, ki nas razsvetljuje. V tej luči se žal, opazijo tudi nekatere sence, ki hromijo duhovni polet in življenjsko moč Cerkve in škodijo njenemu ugledu. Ne bomo tu s prstom kazali na nikogar, ne bomo obsojali, raje prižgimo luč in poslušajmo Jezusa, ki nas vabi: Pridite k meni, vi, ki se trudite ... učite se od mene, zgled sem vam dal, da tudi vi tako delali (prim. Mt 11,28-29).
Drage sestre, dragi bratje, sobratje duhovniki, redovniki, diakoni, sestre redovnice, dragi bogoslovci, v teh dneh, 1. maja letos, nam bo vsem zasvetila nova luč: blaženi papež Janez Pavel II. Na tem mestu ne moremo naštevati njegovih zaslug za Cerkev, za svet in človeštvo na prehodu iz drugega v tretje tisočletje. Le eno, temeljno razsežnost njegovega življenja, njegovega duhovništva in njegove papeške službe želimo naglasiti: to je njegovo življenjsko vodilo: Ves tvoj, o Mati. Če ves Marijin, tudi ves Jezusov, če ves Jezusov, tudi ves za sočloveka, za brate in sestre, za Cerkev, za svet, za vse ljudi, posebej za male, trpeče, oddaljene, zgubljene, ...
Dragi sobrat v duhovniški službi, kako moreš reči, da ti je vsega dovolj, da vsega preveč, da si pregorel ... Vprašaj, priporoči se bl. Janezu Pavlu II. In ti mladenič in ti dekle, ki te Gospod kliče v duhovniško ali redovniško službo. Zakaj se izmikaš in izgovarjaš? Pojdi v šolo k blaženemu Janezu Pavlu II. in poskusi z njim reči: Ves tvoj, o Mati ...

Vsi pojdimo sedaj v to šolo, ko vas lepo vabim, da obnovimo duhovniške obljube in se v duhu povrnemo v tisto uro, ko smo bili maziljeni s Sv. Duhom pri sv. krstu, pri sv. birmi in mi duhovniki in redovniki pri mašniškem posvečenju. Znova recimo, kot pri mašniškem posvečenju: Tukaj sem, Gospod! Hočem, z Božjo pomočjo! Obljubim! Amen.

msgr. dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof


Nagovor škofa Metoda Piriha pri krizmeni maši v Novi Gorici

Vsem, ki ste danes tukaj, pomožnemu škofu Juriju, diakonom, duhovnikom, redovnikom, redovnicam, bogoslovcem in vernikom, milost vam in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 2). Zahvaljujem se vam za dušnopastirsko delo in drugo delo, ki ga opravljate za škofijo.

Pri tej maši se spominjamo letošnjih jubilantov: železomašnika Efrema Mozetiča, diamantomašnika msgr. Vladimirja Piriha, biseromašnika Martina Pavlina in p. Pavla Krajnika ter srebrnomašnika Silvestra Čibeja in dr. Primoža Krečiča. Naj vam Bog da, dragi jubilanti, v največji meri vsega dobrega!
Želel bi razmišljati o temeljih našega občestva in tako zaključiti tisto pot, ki se je začela pred 24. leti na veliki četrtek v stolnici v Kopru, ko sem sprejel službo ordinarija naše škofije. Veliko aktualnih razlogov je, ki nas spodbujajo k medsebojnemu bratstvu in k še bolj zavzetemu oznanjevanju vere ter služenja Cerkvi v naši škofiji.

Potrebujemo duhovnike, ki se ne boje sprememb in takih, ki hočejo živeti in delati skupaj. Medsebojna podpora je pomembna za stanovitnost v napornem in zahtevnem duhovnem poklicu. Okusimo danes, kaj pomeni biti skupaj, se učiti drug od drugega, si pomagati in se spodbujati. Težavnost življenja v celibatu znotraj družbe, ki spodbuja spolno svobodo, nas še posebej kliče k večjemu trudu za bratsko življenje in skrbi za pravo prijateljstvo med nami, da bi se tako medsebojno podpirali v pričevanju o lepoti popolnega posvečenja Kristusu in v nedeljenem darovanju samega sebe Cerkvi in bratom. Nujno je enodušno in pogumno pričevanje nasproti razpršenosti in zmedi mnenj našega časa.
Povabljeni smo k razmišljanju o koreninah našega občestva. Naše duhovniško občestvo je ukoreninjeno v Kristusovi velikonočni skrivnosti, v katero smo vključeni ne le po krstu, v katerem smo umrli in vstali s Kristusom (prim. B 6), ampak tudi po polaganju škofovih rok, po katerem smo deležni učiteljske, duhovniške in kraljevske službe (prim. Š 1). Po teh službah se zemeljska Cerkev gradi kot Božje ljudstvo. V obhajanju velikonočne skrivnosti se zemeljska Cerkev uresničuje v svoji polnosti ter kaže na večno bogoslužje. Obhajanje svete maše povzema in združuje Cerkev na tem svetu in jo hkrati svetu tudi odpira. Naše duhovniško občestvo pri evharistiji ima za cilj slavljenje Boga s strani vsega Božjega ljudstva z molitvijo in daritvijo Jezusa za ta svet. Po mašniškem posvečenju smo dejavno pridruženi Jezusu Kristusu in v njem, z njim po njem izkazujemo čast Bogu. Dajati slavo Bogu pa je smisel vsega delovanja Cerkve. To daje moč, enotnost in veselje našemu bivanju in našemu duhovništvu. Samo v temeljitem odkrivanju evharistične skrivnosti utrjujemo naše duhovniško občestvo.
Drugi vir našega duhovniškega občestva je Božja beseda. Med evharističnem bogoslužjem moramo biti zelo pozorni na branje in premišljevanje Svetega pisma. Prav po branju svetopisemskih odlomkov je Kristus oznanjen in razglašen. Jezus je iz src učencev na poti v Emavs odstranjeval žalost in malovernost in ju pripeljal do tega, da sta ga spoznala v lomljenju kruha in nato sta oznanila bratom zmago življenja nas smrtjo. Vsako našo molitveno branje in premišljevanje Svetega pisma preide v lectio divina. Mi se izročimo Gospodu, njegov Duh pa potem prodira v nas.

Naša šibkost v veri najde v Božji besedi podporo in hrano ter se okrepi. Vse naše dejavnosti: kateheza, oznanjevanje, pričevanje, različne oblike služenja, težave, ki jih kdo ima glede cerkvene discipline in struktur znotraj Cerkve, imajo svoje mesto v evharistiji in od tu dobivajo luč, pravo mero in moč (B 6, 12).
Nadaljnji temelj našega duhovništva je molitev. Duhovniki smo poklicni molivci Cerkve. Obe obliki krščanske molitve – osebna in občestvena – dobivata pri bogoslužju navdih, razsvetljenje in ta se mora potem razliti na vse naše delo in življenje. Občestvena molitev in molitev Cerkve sta šola za našo osebno molitveno ustvarjalnost.
Poleg tega, da je molitev lepa in nas napolnjuje z veseljem, je včasih tudi težka in naporna. Nekateri duhovniki zanemarjajo in opuščajo molitev. To je zelo škodljivo in lahko celo usodno za naše duhovništvo. Bog na našo molitev odgovarja na svoj način. Včasih nam da odgovor, drugič ne. Včasih dobimo Božji odgovor z malo truda, drugič po velikem naporu ne čutimo ničesar. Če bi bila naša molitev vedno in v vsem uslišana, potem bi bile naše cerkve polne. Moliti je treba vedno. Molitev je naša opora, naša palica, molitev je način, kako se pogovarjamo z Bogom in kako pridemo do kontemplacije, do zrenja Boga že tu na zemlji. Pustimo, da Jezus moli v nas, kot nas uči sveto bogoslužje.

Zelo sem vesel, da skoraj povsod, kjer vas je več, skupaj molite hvalnice, ponekod pa še bogoslužno branje.

V bogoslužnem občestvu je povzet ves smisel našega življenja in tudi pomen zgodovine sveta, ki ima svoj smisel v zmagi življenja nad smrtjo, pravice nad nasiljem, odpuščanja nad sovraštvom, v zmagi ubogih, ponižnih in majhnih. Pri bogoslužju najdemo moč, da povežemo strte v srcu, da okličemo jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev in da potolažimo vse žalujoče (prim. Lk 4,18).

Naša duhovniška edinost ne temelji na zunanjostih, naša edinost je zasidrana v notranjem izvoru, v Jezusu Kristusu, ki se razodeva in udejanja v bogoslužnem občestvu. Prosimo Boga, naj nas znova pokliče, prosimo za naše duhovniško občestvo, naj ga Bog utrdi, varuje in pomnoži, da bomo v veri, bogoslužju, molitvi, pastoralnem služenju in bratski prijateljski podpori dobili moč in tolažbo naši duhovniški stanovitnosti in zvestobi.

Z ljubim Sinom nas blagoslovi Devica Marija!

msgr. Metod Pirih
koprski škof


Nagovor nadškofa metropolita Antona Stresa pri krizmeni maši v Ljubljani

Dragi sobratje, drage sestre in dragi bratje!
Božja beseda, ki smo ji prisluhnili pri tej krizmeni maši, je osredotočena na misel o maziljenju tistih, ki jih je Bog izvolil za posebno poslanstvo. Tudi Jezus se je imel za takega maziljenca, smo slišali v evangeliju. V drugem berilu pa knjiga Razodetja poudarja, da smo v Novi zavezi vsi krščeni Božji maziljenci, določeni za poslanstvo pričevanja za Jezusa Kristusa, ki bo prišel in bo imel zadnjo besedo nad svetom, njegovo zgodovino in nad nami vsemi. Knjiga Razodetja je knjiga tolažbe v hudih časih. Spodbuja nas, da kljub vsem, na videz premočnim, nasprotnikom Božjega kraljestva na koncu vedno zmaga Jagnje, ki je dalo svoje življenje za nas in ga bomo v teh velikonočnih praznikih še posebno častili. Naj nam torej tudi ti velikonočni prazniki, ki so pred nami, okrepijo to isto zaupanje in prinesejo tisti mir, ki ga je Jezus zaželel svojim učencem ob prvem srečanju z njimi na sam velikonočni dan. »Mir vam bodi!« Veliko razlogov imamo, da bi bili nemirni, dogodki v svetu in celo v Cerkvi so nas v zadnjem času vznemirili. Toda velikonočni prazniki nam zagotavljajo Jezusovo bližino tudi v teh okoliščinah. Vera v Jezusovo bližino nam prinaša mir in zaupanje, kakor ju je potrebovala tudi prva krščanska skupnost, ki se je znašla sredi preganjanja in kateri je bila namenjena knjiga Razodetja.

Maziljenje, za katerega pri tej krizmeni sveti maši posvečujemo med svetimi olji tudi sveto krizmo, je najprej tesno povezano z našim splošnim krščanskim poklicem. Vsak član Božjega ljudstva je izbran in poklican in zato tudi maziljen. Maziljeni smo pri krstu in birmi, da bi bili kot Jezusovi pričevalci močni in pogumni. Ne samo s sveto krizmo, ki jo danes blagoslavljamo, maziljeni smo s Svetim Duhom, kakor Jezus. S tem, ko nas je Bog poklical k veri v njegovega Sina – vera je Božji dar in poklic in ne naša izbira ali zasluga – nas je poklical, da bi sredi njegovega ljudstva odkrili svoje mesto, svojo poklicanost, svojo nalogo. Vsak član Božjega ljudstva, vsak vernik je poklican, da prevzame aktivno, dejavno vlogo. V Cerkvi ni delitve na aktivne in pasivne, na tiste, ki delajo, in tiste, ki stojijo ob strani in gledajo. Vsi smo izbrani, poklicani in maziljeni za poslanstvo, za to, da bomo dejavni. Gre samo za to, kako in kje naj bomo dejavni, ne pa za to, ali naj sploh bomo dejavni ali ne. Nobenega vernika, nobenega člana Božjega ljudstva, nobenega člana Cerkve ni brez poslanstva. Zato smo tudi vsi verniki Božji maziljenci, izbrani in posvečeni za dejavno služenje v novem Božjem ljudstvu, v Cerkvi.

S sveto krizmo, s katero smo bili najprej maziljeni pri krstu in birmi, pa smo bili duhovniki nato še posebej zaznamovani za poslanstvo, ki je med vsemi oblikami poslanstva nekaj posebnega – za službeno duhovništvo. Veliki četrtek je s spominom na ustanovitev svete evharistije in krizmeno mašo dan, ko se duhovniki svoje izvolitve, posvetitve in poslanstva še posebej spominjamo in zanj zahvaljujemo.
Bolj kot je kakšno poslanstvo pomembno, bolj je zahtevno. Zato so nekatera prizadevanja, da bi to zahtevnost zmanjšali – npr. z ukinitvijo neporočenosti – protislovna in neprimerna. Ravno nasprotno, zahtevnost, ki je vezana na naše poslanstvo, terja naše poglobljeno poduhovljenje. Zato te zahtevnosti ne smemo jemati kot breme, ampak najprej kot srečo in veselje. Sreča in veselje je, če se zavedamo, da nam je Jezus pokazal veliko zaupanje, ko si nas je na poseben način pridružil svojemu poslanstvu, poslanstvu oznanjevalca blagovesti ubogim in oznanjevalca Božjega usmiljenja. Gre za najtesnejše in življenjsko sodelovanje z Jezusom samim pri njegovem mesijanskem poslanstvu, da izpusti zatirane v prostost, da odpre oči slepim in osvobodi jetnike greha in zla.
Ko se je Jezus poslavljal od apostolov in jim »prepuščal kraljestvo, kakor ga je njemu prepustil njegov Oče« (Lk 22,29), jih s tem ni hotel obremeniti in zamoriti, ampak jim je naročil veselje: »To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 15,11). Poklicani smo, da bi bili veseli Jezusovi sodelavci. Naše veselje izhaja iz zavesti, da smo v službi Božjega kraljestva, da smo Jezusovi sodelavci. To seveda ne pomeni, da smo naivni in da ne vidimo vseh prepadov ob naši poti ter vsega hudega in grešnega, ki obstaja v svetu, v nas in tudi v Cerkvi. A kljub vsemu je na mestu veselje. To izhaja iz vere, da Gospod živi, da je alfa in omega, začetek in konec, da so njegovi časi in vekovi, torej je njegov tudi naš čas, v katerega smo postavljeni.
Smo v letu solidarnosti in krščanske ljubezni, z geslom: »Drug drugemu bremena nosite …« To velja tudi za naše medsebojne odnose v Cerkvi: odnose med duhovniki in tudi med škofom in duhovniki. Bremen je veliko in so različnih vrst. Najtežja niso tista, ki so povezana z zunanjimi napori. Najtežja so tista, ki so povezana z našimi odgovornostmi za novo evangelizacijo, za prihodnost vere v našem narodu. Kaj v takem primeru pomeni: Drug drugemu bremena nosite? Prav gotovo to apostolovo naročilo terja sodelovanje, povezovanje in solidarnost v skupni zavzetosti za naše cilje.

Pred nami so velike naloge nove evangelizacije. Za ustanovo, kateri pripadamo, namreč za Cerkev, pa to ne pomeni, da moramo najprej okrepiti, podvojiti ali potrojiti naše dejavnosti. Tisto, kar moramo najprej okrepiti, je naša identiteta, naša zavest, kdo smo in kakšen način življenja in delovanja je združljiv s tem, kar smo. Veliko težav, v katere smo zabredli in nas pestijo, izhaja prav od tod, ker nam ni bilo vedno jasno, kaj duhovniki smo in kakšno življenje in delovanje je s tem združljivo. »Nova evangelizacija« ne more biti nova z ljudmi stare miselnosti, starih medsebojnih odnosov in starih načinov delovanja. Nova evangelizacija zahteva »novega duha« in »novo srce«, nove, spremenjene, spreobrnjene duhovnike, duhovnike z novo, se pravi obnovljeno samopodobo, obnovljeno podobo samega sebe v lastnih očeh in v lastni zavesti. Temu bo potem lahko sledila tudi obnovljena podoba navzven pri drugih ljudeh in ne nazadnje tudi nova podoba Cerkve.
Kje bomo iskali misli in pobud za to novo podobo? Nikjer drugje kakor v podobi dobrega pastirja, ki daje svoje življenja za svoje ovce, v podobi Jezusa Kristusa, ki jo imamo pred seboj na veliki četrtek, Jezusa ki streže, umiva noge, ki daje samega sebe. Ki daje sebe najprej v podobi kruha in vina, nato pa naslednji dan, na veliki petek, v najbolj kruti in trdi resničnosti, v trpljenju in smrti na križu.

Želim vam, dragi sobratje, da bi letos te skrivnosti še posebej globoko doživeli, da bi nas ta podoba Jezusa močno prevzela in notranje oblikovala, da nas bo potem tudi Jezusovo vstajenje tako kot apostole napotilo z novim žarom in zaupanjem na pota nove evangelizacije. Blagoslovljene in srečne velikonočne praznike! Amen.

msgr. dr. Anton Stres
ljubljanski nadškof metropolit


Nagovor nadškofa metropolita Marjana Turnška pri krizmeni maši v Mariboru

Spoštovana brata v škofovstvu, generalni, pastoralni in sodni vikar, dragi kanoniki (nad)dekani, duhovniki, diakoni, vodstvo bogoslovja in bogoslovci ter malosemeniščniki, drage redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre, pozdravljena mariborska krajevna Cerkev po predstavnikih zbrana na pragu letošnjega praznovanja velikonočnega tridnevja! Prisrčen pozdrav pa velja tudi vam, ki ste z nami povezani preko valov Radia Ognjišče in vam, ki prenos omogočate!

Viharna plovba zadnjega leta čolna naše krajevne Cerkve se je usmerila v velikonočno ožino. Z velikim četrtkom še poglabljamo našo vero, da je na njeni krmi Gospod. Množica simbolnih izrazov današnje liturgije nam razodeva njegovo navzočnost. Njegova beseda nam je najprej razodela, da Gospod oznanja blagovest ponižnim med nami, ozdravlja pobita srca, tako ali drugače ujetim oznanja prostost, zvezanim rešenje, žalujoče tolaži in jim da olje veselja namesto žalnega ogrinjala, hvalospev namesto obupa (prim. Iz 61,1–3). Odlomek iz Lukovega evangelija pa je Jezusov komentar k gornji Izaijevi prerokbi. Potem, ko so se vse oči v shodnici obrnile vanj, je povedal: »Danes se je to pismo izpolnilo« (Lk 4,21). Jezus med nami je preprosto vidnost Božje milosti in ljudomilosti. Ves čas, tudi v Getsemaniju in na križu in tudi, ko bo v evharistiji. V teh dneh bomo stopali v duhu in liturgični resničnosti po njegovi poti, katere konec je križ in se čudili Ljubezni, ki ji ni bilo dovolj preprosto podariti nam odrešenje, ampak je to storila tako, da je Bog postal človeško meso, se združil s svojo ustvarjenino kot Odrešenik.
O Gospodovi ljubezni do nas bodo nadalje spregovorila tri olja: krstno, po katerem bo katehumenom podelil srčnost in moč za krščansko življenje; bolniško, po katerem bo bolnike varoval na telesu, duši in duhu; in sv. krizma, po kateri bo maziljene posvetil, izgnal spačenost prvega rojstva, jih naredil za svoj tempelj ter jih usposobil za Bogu prijetno, čisto življenje. Po prisotnosti teh svetih olj v vseh župnijah naše nadškofije bo trajno vidna povezanost s škofom, ki s svojo službo služi enosti in edinosti Kristusove Cerkve.
Gotovo pa ste pri krizmeni sveti maši največje simbolno znamenje vi, dragi Gospodovi duhovniki. Danes želimo skupaj poživiti prvotno ljubezen, ki se vedno znova napaja v Gospodovi velikoduhovniški molitvi, v kateri smo bili kot duhovniki »spočeti«, in v trenutku polaganja škofovih rok pri mašniškem posvečenju, ko nas je kot duhovnike »rodil«. Naj nas bogoslužni spomin živo postavi v tisti trenutek naše »resnice«, v kateri smo postali »drugi Kristus«, naše srce pa naj se napolni s hvaležnostjo. Takrat smo postali Jezusov »danes«, v katerem se je izpolnila Izaijeva prerokba. Jezus je »zaprl knjigo, jo dal služabniku in sedel« ter rekel: »Danes se je to pismo spolnilo« (Lk 4,20.21). Prvič nekdo ni razlagal Božje besede, kot so to delali pismouki in preroki, ampak jo je uresničil. Kar je Izaija izrekel, je Jezus v sebi bil. On je popolni poslušalec Očetove Besede, ker se v njem v polnosti uresniči. Razumete, bratje, kaj se je zgodilo? In mi smo »drugi Kristus«. Po nas se ta Kristusov »danes« spet in spet ponavzočuje. Zato ima vaše oznanilo Besede milosti moč, da pritegne človeka v pokorščino evangeliju in njegovo staro resničnost v poslušnosti prenovi v obljubljeno resničnost, novega človeka. Vaša beseda, to slabotno sredstvo, postane orodje osvobajajoče skupnosti z Bogom; postane Božja moč za vsakega, ki ji veruje. Izbrani ste, da je po vas kot duhovnikih Kristusov »danes« uresničen, da je po vas Kristus živo navzoč in deluje. On, ne mi! Cilj njegovega poslanstva je, da bi vsi postali Očetovi otroci; to pa je mogoče, tako nam je pokazal, samo, če smo bratje med seboj.
Dragi duhovniki, to čutim kot močan Gospodov klic ob letošnjem velikem četrtku: storimo vse, da bomo bratje med seboj! Bratje so nam dani, si jih ne izbiramo po svojem okusu, zato je toliko težje graditi odnos bratstva. Dogajanja zadnjega obdobja je v naši nadškofiji lahko sovražnik človeške narave zelo plodno uporabljal za netenje dvoma in nezaupanja, s tem pa silil v odtujevanje drug drugemu, v razdor med brati. Glejte, kolikokrat je motiv razdora med brati uporabljen v Svetem pismu. Ali ne prav zato, da bi po Božji besedi razsvetljeni mogli pravočasno spregledati nevarnosti, ki prežijo na v Kristusu posinovljene brate in sestre. Ali ne zato, da bi lahko preprečili veliko duhovno škodo, ki iz takšnega razdora in sovraštva neizbežno izhaja. Božje sinovstvo na zemlji lahko med seboj živimo le v uresničenem bratstvu in sestrinstvu. Zato, sobratje duhovniki, imejmo čas drug za drugega: ta čas ne bo ukraden čas pastorali, ampak bo na druge načine pomnožen. Za razvoj bratskih čustev ljudje, tudi duhovniki, potrebujemo srečanja: in poglobljena čustva duhovniškega bratstva ne bodo kradla čustev, ki jih razvijate v odnosu do vernikov: ne, ne boste jih zaradi tega manj ljubili, ampak bolj, bolj celostno in bolj vse, ki so vam zaupani.
Papež Benedikt XVI. nas spodbuja, da naj bo ena izmed osnovnih kvalitet škofa in duhovnika pogum, da ne podleže diktatu večinskega mnenja, četudi medijsko podkrepljenega, ampak naj delujeta po notranjem prepričanju, čeprav bi zaradi tega morala trpeti (prim. Bendikt XVI., Luč sveta, 96). To notranje prepričanje pa naj bo Gospodovo mišljenje, ki naj bo isto v nas kot v Njem. Ob vsakodnevni adoraciji Njegove evharistične navzočnosti naj se naša miselnost prepaja z njegovo. Ohranjajmo ta sveti čas, ki smo ga v letu evharistije in duhovništva poživili ali obnovili, da ga bomo mogli nadaljevati v duhovniški dobrodelnosti in solidarnosti.
Dragi duhovniki, vi ste sredi svojih župnijskih občestev tudi glavni liturgi. Prav zato ste preustvarjeni v zakramentu svetega reda, da lahko delujete v Gospodovi osebi, ne le v njegovem imenu. In to nikjer bolj ne pride do izraza kot pri obhajanju bogoslužja. Liturgija je nekaj najbolj cerkvenega in Kristusovega. Občestvo Cerkve je vidno na različne načine: v dobrodelnem delovanju, solidarnosti, misijonskem poslanstvu, a najbolj se Cerkev lahko doživi pri obhajanju liturgije. V njej je izpolnjen smisel Cerkve, ki je v tem, da lahko po njej v sredo našega sveta stopi Bog sam; da smo z njim lahko v resničnem stiku, celo dotiku. Zato je liturgija Božje delo; nismo mi, ki bi v njej nekaj počeli, ampak deluje Gospod. Mi pa smemo biti njegovo nenadomestljivo orodje. Bratje duhovniki, želim vas potrditi v svetemu spoštovanju do liturgije, ki ga izražamo z zvestobo predpisani obliki. Na tak način se pri obhajanju svete liturgije vsak dan učimo in utrjujemo v enotnosti in edinosti po Božji meri. Prav preko liturgije duhovniki na poseben način udejanjamo svoj očetovski in materinski značaj, ko tako rekoč omogočamo rojstvo Boga v našem času in prostoru.

Dragi bogoslovci, ni vas veliko, a pri Kristusu število ni nikoli štelo, marveč pripravljeno in zvesto srce. Kristus nad vse drugo postavlja osebo, človeka z imenom, ki je enkraten in ustvarjen za nebesa. Uporabljajte čas vzgoje za duhovništvo tako, da boste vneli svojo gorečnost za odrešenje duš in Božjo slavo. To je mogoče samo s pogumno zastavitvijo samega sebe v celoti, do konca, brez kančka rezerve zase, tako za vsak slučaj, namreč.

Draga sobrata v škofovstvu, zahvaljujem se vama za pogum in zvestobo, ki sem ju mogel v tem letu ob vama živeti tudi jaz! Hvala vam, dragi duhovniki in diakoni, za skrito in večkrat tudi trpeče pastoralno delo, za pozornost do malih, bolnih in revnih, za evangeljski zagon in ves napor, s katerim iščete nove poti evangelizacije odtujenih. Iskren Bog povrni tudi vam, drage redovnice in redovniki, da goreče sodelujete v življenju in delovanju nadškofije ter s svojim življenjem evangeljskih svetov nudite svetu model izhoda iz pasti sekularizma.

Dragi verniki, zastopniki župnij, verjamem, da s svojo redno molitvijo in žrtvami podpirate delo vaših duhovnikov in škofa, zato naj velja iskrena zahvala tudi vam. Ponesite jo v svoja občestva in družine z novo prošnjo za zvestobo v molitvi; še posebej vas želim spodbuditi k molitvi rožnega venca, ki se je že tolikokrat v zgodovini izkazala za pot rešitve iz težkih situacij, naj bo ob Marijinem varstvu in priprošnji blaženega Slomška tudi za našo nadškofijo. Naj nas čudovita liturgija svetega tridnevja in velikonočnega praznika povezuje, ko bomo danes še sledili Gospodu v dvorano zadnje večerje in nato v vrt Getsemani, jutri pa naprej na Golgoto in nato vse do praznega groba v velikonočni zarji. Amen!

msgr. dr. Marjan Turnšek
mariborski nadškof metropolit


Nagovor škofa Petra Štumpfa pri krizmeni maši v Murski Soboti
Spoštovani gospod generalni vikar, dragi sobratje duhovniki, redovniki, sestre redovnice, bogoslovci, dragi bratje in sestre!
Obhajanje krizmene maše je trenutek, ko krajevna Cerkev najbolj zasije v vsem svojem sijaju. Stolnica postane kraj praznovanja. Okrog tega oltarja se razodeva Cerkev kot Kristusovo telo. Dogmatična konstitucija o Cerkvi, drugega vatikanskega cerkvenega zbora nam to še posebej razloži: »V vsakem oltarnem občestvu, zbranem pod svetim predsedstvom škofa, se razodeva simbol tiste ljubezni in edinosti skrivnostnega telesa, brez katere ne more biti zveličanja. V teh občestvih, čeprav so pogosto neznatna in uboga ali pa žive razkropljeno, je navzoč Kristus, čigar moč povzroča, da je Cerkev ena, sveta, katoliška in apostolska« (C 26).
Kristusovo telo, ki je Cerkev, ni človeško delo, ampak je dar, ki ga Bog poklanja vsem, ki jih je poklical. Nismo mi tisti, da bi sodili o tem, ali naj bo med nami občestvo Cerkve ali ne. Vedno ko ob škofu obhajamo sveto evharistijo, doživljamo resničnost Cerkve. V soboški škofiji nismo neka oddaljena, majhna Cerkev, ampak smo Cerkev v polnosti. V tej majhni škofiji, sestavljeni iz treh dekanij, je navzoča vesoljna Cerkev.
Ta krizmena maša ima poseben pomen. Posvečenje in blagoslov svetih olj nas tako rekoč primorata, da pridemo v stolnico. Samo v stolnici so lahko ta sveta olja posvečena in blagoslovljena. Nikjer drugje. Vsi mi smo člani Cerkve, v kateri smo bili pri krstu, birmi ali duhovniškem posvečenju maziljeni z oljem, sveto krizmo, posvečeno od škofa v stolnici.
Duh Gospodov je nad nami, ker nas je mazilil, da prinesemo blagovest ubogim. Poslal nas je, da oznanimo jetnikom prostost in slepim vid, da pustimo zatirane na prostost, da oznanimo leto, ki je ljubo Gospodu (prim. Lk 4,18–19).
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vam, dragi sobratje duhovniki, tudi tistim, ki sedaj niso navzoči. To, da ste duhovniki, je največji dar. Jezus Vam ga je zaupal. Kaj bi naša krajevna soboška Cerkev brez vas? Vaše skrito ali vidno trpljenje nas med seboj povezuje vsakokrat, ko obhajamo evharistijo in se razliva Kristusova kri.
Pomislimo samo na vse svete maše, ki jih darujete skupaj z vašimi verniki, na vse odveze, ki ste jih v spovednicah podelili spovedancem, na otroke in odrasle, ki ste jih v Svetem Duhu prerodili v krstni vodi, na može in žene, ki so pred vami sklenili zakrament svetega zakona ter na mnoge tolažbe in nasvete, ki ste jih podelili ljudem v stiski. Z lepoto liturgije, ki jo krasijo venci ministrantov, pevski zbori, orgelske harmonije, mogočen odmev ljudskega petja, v zlati skodeli prinašate pred Boga daritev in molitev Cerkve. Neštete ure verouka so zasejale v duše milost vere, ki ne neha kaliti in roditi sadove, ki so vidni v množici otrok, mladih, mož in žena, samskih in ostarelih. Prav zaradi oznanjevanja evangelija in katehez imamo živa jedra v naših župnijskih občestvih, ki so kvas in sol današnje družbe. Vse več zakoncev se ob vas, sobratje duhovniki, zbira v zakonskih skupinah, da bi v zvestobi in ljubezni bolj poglobljeno živeli zakramentalno podaritev.
Svoj čas podarjate mladim, ki so iskalci osrečujoče poti skozi življenje. Na duhovnih srečanjih, pri molitvi, debatah, pevskih in glasbenih izobraževanjih, na športnih in kulturnih prireditvah jim znate pokazati na Kristusa kot edini smisel.
Molitev brevirja, rožnega venca, čaščenje Najsvetejšega nagovarjajo nekatere tako močno, da se vam pridružujejo v molitvenih skupinah.
V škofiji imajo vse župnije dejavno in evangeljsko pričevalno Karitas. To je fenomen v slovenskem prostoru, saj pomeni, da ste znali ljudi nagovoriti v najbolj žlahtnih kotičkih srca za solidarnost, skrb in pomoč tistim, ki so v materialni ali duševni stiski.
Vaša duhovniška samarijanska pozornost je zelo opazna pri obiskih bolnikov na njihovih domovih ali pa v domovih za ostarele in onemogle ter v bolnici in tudi kaznjencev v zaporu. Mnogo je še tega, kar delate. Nekateri podarjate svoje moči, čas in delo tudi tistim ustanovam, ki so nujne, da škofija lahko opravlja svoje poslanstvo. Duhovno in pastoralne življenje župnij je nadvse dinamično, pestro.
Nedavna pobožnost ob blagoslovitvi Halasovega križevega pota na Hotizi nas je še dodatno spodbudila k zaupanju v priprošnjo mučenca Danijela Halasa. Množična udeležba ljudi nam je v krepko opozorilo, da moramo storiti vse potrebno za njegovo čimprejšnjo beatifikacijo. Ne samo škof, ampak vsi verniki, vsa naša mesta in vasi bi vam morala, dragi sobratje duhovniki, danes izreči zahvalo.
Živimo v času, ko strahotni cunamiji nemoralnega razvrata in duhovne teme duše mnogih ljudi pretvarjajo v razvaline. Posamič se pred temi valovi ne bomo mogli ubraniti. Kdor ostane sam, ga to uniči. Kristus je tudi zaradi tega apostole povezal v skupnost. Primorani smo, da okrepimo naše duhovniško bratstvo.
Kristus je središče Cerkve, ker je vsem vse. Ni deljen. Podarja se vsaki duši celostno. Ne pozna posameznih simpatij, zato je gost vsake duše. Njegova svoboda je tako mogočna, da za spreobrnjenje nagovarja celo velike grešnice in grešnike ter jih tako usmerja na pot pričevanja in oznanjevanja. Naša neporočenost nas ne ograjuje v samoto in čustveno bolečino. Omogoča nam, da nas Kristus kot neobremenjene lahko pošilja v ženska in moška srca. Duhovniška neporočenost pomeni svoboden, veder korak z ljudmi našega časa. Druženja v molitvi, razvedrilu, pogovorih so dobrodošla pomoč pri negovanju neporočenosti in krepitvi duhovniškega bratstva.
Ne prihajajmo skupaj samo, ko je treba delati. Prihajajmo skupaj tudi, kadar se je potrebno razveseliti. Izgovor nimam časa lahko preide v navado, ki sčasoma izraža utrujenost in potrtost.
Najmočnejša pridiga ljudem je to, kako se mi duhovniki razumemo med seboj. Zelo moramo paziti, kakšne misli gojimo drug o drugem, kako in kaj govorimo o sobratih. S tem lahko ljudi razveselimo. Naši bratski odnosi naj jih nagovarjajo k sožitju po družinah. V škofiji imamo velik dar navzočnosti redovnikov in redovnic. Njihove skupnosti naj nam bodo v spodbudo pri ohranjanju in negovanju naših bratskih vezi. Vem, da tudi molijo za to, za kar smo jim zelo hvaležni.
Veselimo se naših štirih bogoslovcev, pa tudi treh redovnih novincev. Naj vidijo, da smo vedri, zadovoljni duhovniki. V tem je velik del njihovega navdušenja.
Po rokah in besedah vsakega od nas sveta evharistija zbira, nagovarja, hrani in posvečuje ljudi. Prav zaradi tega nas mnogi neizmerno cenijo in nas imajo radi. Pri daritvi svete maše občudujejo svetost opravila, ki jih hkrati spodbuja, da nosijo tudi naša bremena.
Eno težjih duhovniških bremen je gotovo upravljanje cerkvenega premoženja. To jemlje veliko moči in volje, vendar je nujno za obstoj in delovanje župnij in škofije. Pošteno, pregledno poslovanje in upravljanje s cerkvenim premoženjem bo gotovo eden od prvih načinov povrnitve moralnega ugleda Cerkve. Družbi lahko samo tako predstavimo krščanski socialni nauk kot smiseln in potreben pri ponovnem vzpostavljanju vrednot, utrjevanju socialne stabilnosti in pri vzgoji ljudi za evangeljsko pravičnost. Da ne bi sami nosili bremen upravljanja cerkvenega premoženja, se ne obotavljajte izbirati usposobljenih, versko in moralno neoporečnih sodelavcev. Upam, da vam bo pri tem končno tudi škofija stopila naproti v pomoč.
Cerkveno premoženje je danes vir pohujšanja med ljudmi. Naša naloga pa je, da ga ponovno ovrednotimo kot povsem konkreten izraz krščanske vere. Iščimo reveže, ki so med nami. Ne čakajmo, da bodo oni prišli do nas. Sredstvom, ki prihajajo na Karitas, bi morali pridružiti tudi nekaj sredstev iz cerkvenega premoženja. Vsak župnijski proračun bi to moral predvideti. Revni so danes največji zagovorniki Cerkve. Ne z besedami, ampak s tem, da jim Cerkev lahko služi.
Pošteno in pravično poslovanje s cerkvenim premoženjem v korist revnih se mi zdi ustrezna podlaga za pastoralni načrt naše škofije za leto 2011/12.
V tej uri duhovništva se Vam opravičujem za premajhno pozornost, občasno trdo besedo ali bolečo odločitev. Molite zame, da mi Bog da bolj sočutno srce.
Marija, Mati Cerkve in nas duhovnikov, sveti Metod, zavetnik naše škofije ter sveti Miklavž, zavetnik te stolnice, in vsi svetniki naj pred Bogom za nas prosijo, da nas ohrani pri zdravju in močeh.
Bratska edinost in ljubezen v pravičnosti, to je smer za pot, ki vodi v življenje. V tej smeri, dragi sobratje duhovniki in bogoslovci, drage sestre redovnice, dragi bratje in sestre vam želim blagoslovljene in vesele velikonočne praznike. Amen.
msgr. dr. Peter Štumpf
murskosoboški škof


Nagovor škofa Andreja Glavana pri krizmeni maši v Novem mestu
Dragi sobratje! Danes bi vam na srce rad položil tri misli: zavejmo se, kaj smo s posvečenjem prejeli, postali, obljubili, v letu dobrodelnosti in solidarnosti je še bolj aktualna misel o služenju, ki ga simbolizira umivanje nog ter skrbimo za medsebojno edinost.
Danes razmišljamo o vzvišenem dostojanstvu svojega poklica. »On, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov, je namreč iz nas napravil kraljestvo in duhovnike Bogu in svojemu Očetu« (Raz 1,6), smo slišali v drugem berilu. On, ki nas ljubi, nas danes hoče spomniti, da nismo mi njega izvolili, ampak da nas je On izvolil in nas postavil in poslal, da obrodimo sad (prim. Jn 15,16). Izbral nas je za svoje najtesnejše sodelavce. Za ta nezaslužen dar se moramo danes zahvaliti in se ga veseliti.
Z mašniškim posvečenjem nas je med seboj neločljivo povezal. Kot duhovniki smo bili rojeni takrat, na prvi veliki četrtek. Smo sad Njegove ljubezni, križa, trpljenja in vstajenja. Ta Gospodova izbira nas obvezuje. Potrjevati jo moramo vsak dan v konkretnem okolju, v konkretnem poslanstvu, ki nam ga je On po škofu zaupal, kamor nas je Gospod v svoji dobroti in previdnosti postavil.
Naj omenim le tisto glavno nalogo, srčiko duhovništva, ki je vsakdanja evharistija – maša. Sedanji papež Benedikt XVI. je pred leti na nekem simpoziju o duhovništvu dejal: »V naših ubogih grešnih rokah ni nič manj kot tisto, kar je imel v rokah On, ko je na večer postavitve evharistije izgovarjal besede nad kruhom in vinom – to je moje Telo… to je moja Kri… Duhovnik je darujoči se Kristus … to podarjanje se nikoli ne konča.« (Prêtre dans la Cité, str. 22)
Pri evharistiji se naš jaz tako rekoč spoji s Kristusovim. Oba postaneta eno. Tu gre za skrivnost, kjer sta dve bitji združeni, da se stopi njun glas in zato je duhovnikova beseda pri zakramentu vedno učinkovita! Uresničuje, kar izraža.
To nedoumljivo poistovetenje nas obvezuje, da postajamo alter – drugi – Kristus tudi v zglednem služenju. Glede tega je Jezus jasen: »Jaz sem med vami kakor tisti, ki streže … Kdor je med vami največji, naj bo vsem služabnik.« Duhovnik mora biti na voljo ljudem, jim prihajati naproti, jim biti na uslugo. To pomeni služiti po Jezusovem zgledu, ki je pristopil in svojim učencem umil noge. Odkar smo bili maziljeni pri posvečenju, tudi za nas velja: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil.« (Lk 4,18) Usposobil me je in zaznamoval za poslanstvo, da služim ubogim vseh vrst, prinašam svobodo in duhovnim jetnikom prostost, vračam duhovno slepim pogled, da ozdravljam vse, ki so žalostni v srcu, prinašam tolažbo žalujočim, venec življenja namesto pepela smrti; upanje namesto obupa, usmiljenje in odpuščanje, kjer je greh (prim. Iz 61,1–3).
To nam bo prinašalo tudi veselje. Ob posvečenju smo bili povabljeni: »Opravljaj službo Kristusovega duhovnika v nenehnem veselju in z ljubeznijo.« Če bomo služili, bomo morda lahko z apostolom Pavlom delili izkušnjo, ko je zapisal: »Poln tolažbe sem in preobilno je moje veselje kljub vsem nadlogam.« (2 Kor 7,4) Pri tem naj nas ne plašijo naše slabosti. Pri vsaki maši molimo, kar ne smejo biti prazne besede: »Ne glej na naše grehe, ampak na vero svoje Cerkve.« To je neprimerno večja stvar, kot so naše slabosti.
Danes je tudi dan Gospodove molitve za našo edinost, dan, ko obnavljamo medsebojno edinost in edinost s svojim škofom. Najprej naj se zahvalim, dragi sobratje, za vaše delo, dobrohotno sodelovanje in pomoč, soodgovornost, ki jo kažete kot sodelavci v Zboru svetovalcev, konferenci dekanov, Duhovniškem svetu, v pastoralnem svetu in raznih odborih. Naj se zahvalim za zvestobo duhovništvu, za čut odgovornosti do pastoralnega dela v župnijah in škofiji.
Zahvaljujem se vam za duhovniško edinost med vami, ki jo kažete v medsebojnih srečanjih in pomoči. Zahvalim se vam za edinost in zaupanje do mene, vašega škofa. Škofova služba ne temelji na človeški spretnosti in sposobnostih, ampak na volji Jezusa Kristusa. Škofa ne poslušamo, ker naj bi bil učen, sposoben ali moderen, ampak zato, ker v krajevni Cerkvi predstavlja Jezusa Kristusa. Škof je, v povezanosti s cerkvenim učiteljstvom, v škofiji prvi učitelj vere in vez edinosti ter v povezanosti s Petrovim naslednikom povezuje krajevno Cerkev z vesoljno Cerkvijo.
Edinost s škofom je nekaj osnovnega. Škof v imenu Cerkve duhovnika sprejme, ga posveti in pošlje, zato si duhovnika ne moremo predstavljati brez škofa, pa tudi škofa ne brez duhovnikov. Duhovnik lahko opravi in uresniči svoje poslanstvo le v edinosti s škofom.
Edinost duhovnikov s škofom je korenina pastoralnih uspehov, korenina rasti duhovniške osebnosti in najbolj prepričljivo oznanjevanje evangelija. Za to edinost, ki jo vsako leto pokažete tudi z udeležbo pri tej maši, ali ko se srečujemo po župnijah in birmanskih ter drugih slovesnostih, se vam iskreno zahvaljujem. Za to edinost vas prosim v Kristusovem imenu in skupaj z vami jo danes obnavljam.
Dragi verniki! Danes, na rojstni dan duhovništva, vas prosim, veliko molite za svoje duhovnike! Hvaležen sem vsem, ki ste se organizirali, da stalno molite za duhovnike naše škofije, da bodo ti imeli dovolj moči in poguma biti duhovniki po Kristusovem zgledu ter služiti vsem, zlasti ubogim in stiskanim v veri in ljubezni. Skrbite tudi za njihov gmotni položaj in za njihovo zdravje. Molite in trkajte na Božje srce tudi za nove duhovne poklice. Hvala Bogu, lani sta bila pri tej maši le dva bogoslovca, letos jih je šest. Vztrajajmo v molitvi in hvala vsem za duhovno podporo.
msgr. Andrej Glavan
novomeški škof