Svetlobnica je literarni natečaj založbe Družina, na katerega so se prijavili avtorji z izvirnimi, še neobjavljenimi knjižnimi deli v slovenskem jeziku. Žirija je izbirala med deli s področja romanopisja, poezije, dramatike ali literarne esejistike.

Kot je povedal direktor Družine Tone Rode, so nagrado svetlobnico ustanovili pred devetimi leti zato, da bi vzpodbudili avtorje za nova kakovostna besedila. V teh letih je tako nastalo nekaj odmevnih literarnih del, tako da je bera že velika. Izbor je vedno težak. Skrbno je treba prebrati vsa dospela besedila, med katerimi nato izberejo tri naslove, med njimi pa na koncu še prvonagrajenega.

Darinka Kozinc, Tone Rode, Petra Koršič in Manica Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

Nagrade svetlobnica v letošnjem letu niso podelili

Na anonimni razpis je prispelo 18 besedil, ki jih je pregledala strokovna komisija v sestavi dr. Brane Senegačnik, dr. Ignacija Fridl Jarc, Tone Rode, Manica Ferenc in David Ahačič. Komisija je na seji 4. novembra 2024 sprejela sklep, da za nagrado nominira dve prispeli literarni deli: Sledi v pesku avtorice Darinke Kozinc in Mirijada srca avtorice Petre Koršič.

Po mnenju komisije obe pesniški zbirki po literarni kakovosti, jezikovni prečiščenosti in vsebinski zaokroženosti izstopata med ostalimi besedili. Kljub temu pa se je komisija odločila, tudi ob primerjavi z nagrajenimi deli v zadnjih letih, da je enakovredno nagradila obe avtorici z nominacijo za nagrado, nagrade svetlobnica pa v letošnjem letu ni podelila. Prireditev je s slovenskimi pesmimi popestril kantavtor Uroš Buh.

Valentina Smej Novak in Tone Rode. Foto: Ivo Žajdela

Darinka Kozinc: Sledi v pesku – Aleksandrinke

V obrazložitvi so zapisali, da zbirka pesmi Darinke Kozinc Sledi v pesku o aleksandrinkah osvetljuje zgodbe slovenskih žensk, ki so se pred stoletjem in več iz svojih domačih krajev v Sloveniji odpravile na negotovo pot v Egipt, predvsem v mesto Aleksandrija, z eno samo željo – omogočiti svojim družinam boljše življenje. Te žene, ki so kasneje postale znane kot aleksandrinke, so služile kot dojilje, gospodinje, varuške in pomočnice pri premožnih evropskih družinah. Njihove življenjske zgodbe so polne hrepenenja, nostalgije, žalosti, a tudi ponosa in upanja.

Poezija o aleksandrinkah nam skozi liriko približa obe plati njihovih življenj v izseljenstvu. V pesmih se pojavljajo motivi vsakdanjega življenja teh žensk, njihove osamljenosti v tujem svetu, notranjih napetosti in predvsem njihove neizmerne želje po vrnitvi domov, ki pa se ni vedno uresničila. Kljub težavam, s katerimi so se soočale v tuji deželi, pa so uspele ujeti tudi utrinke svetlobe, drobne radosti ob otroškem smehu, toplo hvaležnost družin, pri katerih so služile, občutek, da so kljub vsemu prispevale k blaginji svojih domačih. Nekatere so v daljni deželi vendarle našle tudi svojo življenjsko srečo, kot npr. Joži Sedmak, poročena Finney, »kraljica bombaža«.

Razmišljanje o pomenu identitete in pripadnosti

V delu zbirke so zbrane pesmi, naslovljene z imeni žena in deklet, resničnih aleksandrink, med njimi tudi šolskih sester, pri katerih so našle uteho in varno zatočišče. Avtorica pa ne piše le o njihovih osebnih bolečinah in uspehih, temveč bralca vabi tudi k razmišljanju o pomenu identitete in pripadnosti. Aleksandrinke so bile razpete med dvema svetovoma: med domom in eksotičnim Orientom, ki jim je bil sprva tuj in nedostopen. Njihova izkušnja je izkušnja tujstva in obenem globoke povezanosti s koreninami, ki jih niso nikoli zares pretrgale. Na več mestih se tako pesnica dotika vprašanja, kaj pomeni dom in kako, če sploh je mogoče pripadati dvema kulturama.

Okoliščine, ki so zaznamovale številne slovenske družine

Poezija o aleksandrinkah ni zgolj zbirka zgodb o posameznih ženskah, ampak tudi portret časa, ki je zaznamoval številne slovenske družine. Kljub temu pa zbirka ostaja izjemno intimna in osebna, saj vsaka pesem odpira okno v dušo posameznih žena, njihovega trpljenja, ljubezni in hrepenenja. Zbirka pesmi tako ni le literarno delo, ampak tudi zgodovinski dokument, ki nas opozarja na pomen in vrednost močnih ter pogumnih žensk, ki so si prizadevale za boljše življenje, a je njihov trud marsikdaj prekrila koprena pozabe. Kot je zapisala avtorica v uvodu: »Prašne zavese spomina prekrivajo preteklost, skozi katero pršijo drobci v sedanjost in prihodnost. Lebdijo, se iskrijo, spominjajo in včasih opominjajo.«

Kantavtor Uroš Buh. Foto: Ivo Žajdela

Petra Koršič: Mirijada srca

Pesniška zbirka Petre Koršič Mirijada srca je kompleksno in večplastno delo, že njen naslov sam je izzivalen: beseda mirijada označuje nedoločeno, zelo veliko množino, srce pa je seveda osrednji simbol človeške notranjosti. A ne gre za mirijado src, v čemer bi prepoznali dinamično prepletanje med ljudmi, temveč za mirijado enega srca, v čemer morda lahko vidimo namig na nešteto čustev, izkušenj in zgodb, ki jih nosimo v sebi in določajo naše doživljanje sveta.

Zbirka je sestavljena iz treh vsebinskih sklopov: Oči na krožniku, Šapice in Noti me tangere. Izbrana simbolna govorica (tako v omenjenih naslovih kot posameznih pesmih) pogosto ustvarja vtis nedosegljivosti, distance in skrivnostnosti, ob raziskovanju lastne notranjosti odkriva duhovne meje, se sprašuje o bližini in oddaljevanju. Avtorica uporablja metafore, impresije in intuitivne uvide, da ustvari globoko osebno in obenem univerzalno poetiko, ki pogosto vstopi tudi na področje duhovnega.

Vsak del uvede svetopisemski citat, ki deluje kot simbolična predigra in bralcu postavlja izzivalen kontekstualni okvir. Šapice, na primer, so mnogoznačen pojem in zanimivo intonacijo tej podobi postavlja svetopisemski odlomek o Gideonovem strahu pred Božjo kaznijo in smrtjo. Ali torej avtorica razmišlja tudi o Božjih šapicah? Svetopisemski citati namigujejo na iskanje večne resnice, pesmi pa ohranjajo svojo skrivnostnost in se ne podrejajo enoznačnim interpretacijam.

Neizčrpna, subtilna mreža podob

Pesmi so polne močnih vizualnih podob, ki raziskujejo ne le odnose med posameznikom in svetom, človekom in Bogom, pač pa tudi med pesnikom in pesniško besedo, kar je za avtorico eden od virov optimistične življenjske drže in upanja. V pesmi Noli me tangere 10 Boga identificira kot »L na tretjo potenco: Lepota, Ljubezen, Luč« – in to je mirijada srca. Neizčrpna, subtilna mreža podob, ki ustvarjajo naš svet in mostove med nami.

 Poezija je predvsem raziskovanje nevidnega, tistega, kar se skriva v globini človeške duše. Mirijada srca ponuja vpogled v avtoričin svet ter hkrati vabi k razmisleku in doživetju, ki mu pesniška govorica odpira vrata, a sega onkraj besed in snovnega sveta. Kot pravi sama: »Ko se duši enkrat dotakneta, se dotikata tudi ko se telesi ne.«

1/5