Začetnik katoliške prekmurske književnosti Mikloš Küzmič je v znamenito Knigo molitveno (1783) vpletel tudi nekaj prevedenih vrstic iz stopetdesetih pesmi Svetega pisma. Svetopisemski psalmi so kot visoka literarna stvaritev prisotni tudi v prekmurskih rokopisnih pesmaricah. Škof Jožef Smej (1922–2020) je prav psalme in posamezne psalmske vrstice prepoznal za najstarejše prevode svetopisemskih besedil v prekmurščino. Küzmičev brevir je bil do začetka prve svetovne vojne 24-krat natisnjen, bran vsako jutro in vsak večer, prekmurski katoličani pa so bili nanj tako zelo navezani, da so ga dajali umrlim tudi v krsto. Škof Smej se je rad spominjal, da je njegova babica z vnuki pred spanjem vsak večer molila:

»Na poſzteli leʼsécs ſzi dobrò premiſzli, da more biti gori ne ſztánes, nego ſze mrtev nájdes. Kama pa düsa? dén je premíno, ka ſzi dobra vcsíno? cſi ſzi hüdou ʼsiveo, i nemas voule escse tvoji grejhov oſztaviti, kak ſze mores vüpati zvelicsanya? Prvl...