V Stično sem letos prišla predvsem službeno, z mislimi pri kljukicah, ki jih moram do konca dneva narediti. Vedela sem, da bo lepo, veselila sem se svete maše in večernega koncerta, nisem pa pričakovala, da bom sredi večtisočglave množice mladih obstala s solzami v očeh.

Geslo letošnje Stične mladih je bilo Vžgi srce. Ves dan sem opazovala mlade in videti je bilo, da so se srca res vžigala ob pesmi, skupni molitvi, pogovorih, smehu ter vprašanjih, ki so jih postavljali na delavnicah in duhovnikoma, ki sta vodila podkast Kefa. Čutiti je bilo radovednost, hrepenenje in iskanje. Pa tudi negotovost. V spominu mi je ostal mlad človek, ki je povedal, da vidi, kako se drugim v Stični vžigajo srca, v njegovem pa se ne zgodi nič.

Kaj reči mlademu človeku, ki stoji med več tisoč gorečimi srci, sam pa ne čuti niti iskre? Morda moramo za začetek samo ostati ob njem, namesto da ga pre-
pričujemo, naj čuti drugače ali da je z njim kaj narobe. Lahko ga opazimo, poslušamo in smo pozorni, da s svojimi b...