Tudi drugi upori na ladjah so v zgodovini pomorstva pustili pomemben pečat, saj so pogosto odražali socialne, politične in gospodarske napetosti, ki so se kopičile med posadkami. Šlo je bodisi za slabe delovne razmere, kruto ravnanje poveljnikov, pomanjkanje hrane ali ideološka nesoglasja. V nadaljevanju si bomo ogledali še enega najbolj znanih uporov v zgodovini, ki se je odvil na britanski ladji Bounty konec 18. stoletja, in preleteli nekaj primerov uporov v 19. stoletju. Do napetosti na ladjah pa kljub profesionalnim posadkam prihaja tudi v sodobnem času.

Upori na ladjah so v zgodovini pomorstva pustili pomemben pečat, saj so pogosto odražali socialne, politične in gospodarske napetosti, ki so se kopičile med posadkami.

Prostrane morske širjave po eni strani obetajo svobodo, a na ladjah se po drugi strani oblikuje pravi mikrokozmos odnosov, kjer se neredko zaiskri med močjo in uporom. Bojna ladja črnomorske flote ruske imperialne mornarice z imenom Potemkin (tudi Potjomkin) je slovela po moči, vendar so bile razmere na njej slabe. Mornarji so trpeli zaradi pomanjkanja osnovne higiene, slabe hrane, kaznovalne discipline ter brezpravnega položaja.

Možje, črvi v mesu in drama na krovu

Dne 27. junija 1905 je Potemkin plul v okolici otoka Tendra v Črnem morju. Vzrok za upor je bil na videz banalen, a je razkril globlje nezadovoljstvo. Med strelskimi vajami je velik del posadke zavrnil boršč (juho iz govejega ali svinjskega mesa, zelenjave in rdeče pese), saj je bilo meso pokvarjeno. Kljub temu je ladijski zdravnik dr. Sergej Smirnov meso, ki je na ladjo od dobaviteljev s kopnega prispelo prejšnji dan, po površnem pregledu odobril za uživanje.

 Križarka Potemkin. FOTO: Wikipedia 

Poveljnik ladje kapitan Jevgenij Golikov je ukazal, naj ustrelijo tiste, ki so hrano zavrnili. Da bi prestrašil posadko, je ukazal prinesti ponjavo, ki bi zaščitila ladijski krov pred krvjo. Vendar na upornike ni streljal nihče. Namesto tega se je dvignil upor, v katerem so ubili sedem častnikov, vključno s kapitanom Golikovim.

Upor kot znanilec sprememb v Rusiji

Po prevzemu ladje so uporniki dvignili rdečo zastavo, simbol revolucije, in odpluli proti pristanišču v Odesi, kjer je že potekalo revolucionarno gibanje. Mornarji so upali, da bodo sprožili širši upor med mornarico in civilnim prebivalstvom. V Odesi je njihova navzočnost izzvala množične demonstracije in nasilje. 

Mornarji so upali, da bodo sprožili širši upor med mornarico in civilnim prebivalstvom.

Kljub prvotni podpori pa širši upor ni uspel. Caristične sile so poslale mornariške enote, da bi se spopadle s Potemkinom. Ta je več dni manevriral po Črnem morju, saj je posadka zaman iskala pristan, kjer bi jih sprejeli. Na koncu so se zatekli v romunsko pristanišče Konstanca, kjer so zaprosili za azil. Romunske oblasti so mornarje razorožile, ladjo pa kasneje predale Rusiji. 

Čeprav upor ni sprožil širše revolucije, kot so upali uporniki s karizmatičnim vodjem Vakulinčukom na čelu (ki je bil v spopadih ubit), je postal simbol boja proti zatiranju. Prinesel je pomemben signal, da so spremembe neizogibne, in bil znanilec ruske revolucije leta 1917. Zgodovinski upor so leta 1925 ovekovečili v nemem filmu Sergeja Eisensteina »Križarka Potemkin«, ki je dosegel prvo mesto na glasovanju na razstavi Expo ’58 v Bruslju. Še danes velja za enega najboljših filmov vseh časov.

Zgodovinski upor na ladji Bounty (1789)

Za razliko od kolektivnega upora na Potemkinu, za katerim so bili politični in socialni vzroki, je bil upor na ladji Bounty bolj osebne narave. Britanski dvor je ob koncu 18. stoletja zaposlovalo vprašanje, kako nahraniti delovno silo oziroma sužnje v koloniziranih deželah. Botanik sir Joseph Banks, ki je sodeloval na odpravah z znamenitim Jamesom Cookom, je predlagal presaditev kruhovca s Tahitija na Karibe. Ta visokokalorična rastlina velja za superživilo, ki se ga lahko uživa na več načinov. Stekle so priprave, ladjo so deloma predelali za prevoz sadik in izbrali posadko. Poveljevanje je prevzel 33-letni Williama Bligh, na ladjo se je vkrcalo 46 mornarjev in dva botanika. 

Upor na ladji Bounty je bil bolj osebne narave.

HMS Bounty je na pot izplula decembra 1787. Zaradi izredno slabih vremenskih razmer so morali po večtedenski borbi z nalivi in močnim vetrom spremeniti prvotni načrt. Namesto Rta Horn so obpluli Rt dobrega upanja na jugu Afrike in na cilj prišli z desetmesečno zamudo. Na Tahitiju so morali zato čakati na novo sezono sadik kruhovca. Posadka se je ustalila, polenila in začela uživati lagodno življenje na tropskem otoku. Nekateri med njimi so si med domačinkami celo poiskali žene.

Prevratniški beg upornikov in neverjetna plovba kapitana

Misel na odhod domov ni bila prijetna, a kapitan Bligh je bil neizprosen. Slovel je po strogem in pogosto poniževalnem vodenju. Vsakršno kršitev je strogo kaznoval, zato ni čudno, da je ob izmikanju posadke dal prebičati več mornarjev. To je sodu izbilo dno. Kmalu po izplutju se je zgodil upor, ki ga je vodil Blighov namestnik Fletcher Christian, s katerim sta bila sicer v dobrih odnosih. Sredi noči so kapitana in tiste, ki so mu ostali zvesti, izkrcali v čoln in jih prepustili usodi na odprtem morju. Sami so ladjo obrnili nazaj proti Tahitiju. 

Uporniki so sredi noči kapitana in tiste, ki so mu ostali zvesti, izkrcali v čoln in jih prepustili usodi na odprtem morju.

Kapitan je s somišljeniki po neverjetnem podvigu v majhnem čolnu, zahvaljujoč izjemnim navigacijskim izkušnjam, preplul več kot 6.700 kilometrov do Timorja v Jugovzhodni Aziji, kar velja za enega največjih dosežkov v pomorski navigaciji. Ob vrnitvi domov so mu najprej sodili zaradi izgube Bountyja, a mu je kasneje uspelo dokazati nedolžnost in na koncu je bil nagrajen za pogum. Kaj pa uporniška posadka? Nekaj jih je ostalo na Tahitiju, kjer so jih britanske oblasti ujele in nato gole in vklenjene v verige odpeljale domov na sojenje. Druga skupina se je, vključno z vodjo upora Fletcherjem, odpravila na otok Pitcairn, kjer so si zgradili bivališča in začeli obdelovati zemljo.

Izjemna zgodba je doživela številne upodobitve pisateljev, slikarjev, scenaristov, režiserjev... Tudi zavoljo njihovih interpretacij dogodkov velja upor na Bountyju za enega najbolj znanih ladijskih uporov v zgodovini.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (06/2025).