Dolga zgodovina na kratko

Najdišča rude naj bi bila med Uršljo goro in Peco znana že v času Rimljanov. Za uradni začetek rudarjenja velja leto 1665, prvi večji pospešek pa je dobilo v začetku 19. stoletja. Številni manjši podjetniki so galenit, svinčevo rudo, predelovali v lastnih topilnicah, po letu 1871 pa je bila razpršena rudarska in topilniška dejavnost združena pod okrilje avstrijske družbe Bleiberger Bergwerks Union. Leta 1874 so začeli iz sfalerita, cinkovega minerala, ki je prav tako prisoten v mežiški rudi, pridobivati še cink. Ker sta v rudi prisotna skupaj, je predelava potekala istočasno. 

Najdišča rude naj bi bila med Uršljo goro in Peco znana že v času Rimljanov.

Po letu 1893, ko so začeli v Žerjavu graditi veliko topilnico, so manjše topilnice postopoma zaprli. Mežiški rudnik je že kmalu proizvedel več kot en odstotek vsega svinca na svetu. Po prvi svetovni vojni ga je poskušala prevzeti vlada novonastale jugoslovanske države, a ji to ni uspelo. Med drugo svetovno vojno so ga izkoriščali Nemci, po njej pa so ga v upravljanje prevzeli zaposleni.

Iz svinca so izdelovali plošče za kritino, bil je v električnih kablih in zobnih zalivkah, uporabljal se je kot tesnilo, za izdelavo brona, puškinih šiber in krogel. Uporabljal se je in se še vedno tudi za zaščito pred rentgenskim sevanjem in seveda v akumulatorjih, začenši z avtomobilskimi. Zato so leta 1965 v bližnjem Žerjavu postavili tovarno akumulatorjev. Cink se zlasti veliko uporablja za galvanizacijo jekla.

Rudo so sprva kopali ročno. FOTO: Tomo Jeseničnik (arhiv Podzemlja Pece) 

Prvotno ročno kopanje, pri katerem so pri odnašanju rude iz rudnika sodelovali tudi otroci in ženske, se je skozi čas izpopolnjevalo. V rove so začeli postavljati tire, po katerih so rudo na površje odvažali v vagončkih, naprej do topilnic pa z živinskimi vpregami. Po strmih pobočjih so rudo v dolino spuščali s sanmi. Že leta 1898 so odprli prvo hidroelektrarno in nekaj let kasneje v rovih uvedli električne lokomotive. Delo žensk v rudniku so prepovedali leta 1950, prepoved otroškega dela pa je začela veljati že po prvi svetovni vojni.

V številkah

Rudnik je razdeljen na 23 obzorij, pri čemer je nadmorska višina najnižjega 268 metrov – skoraj 250 metrov nižje od Glančnika, kjer je glavni vstop v rudnik. Najvišje obzorje je le nekaj deset metrov pod vrhom Pece dobrih 2.100 metrov visoke Pece. Skupna dolžina rovov, ki so jih izkopali skozi stoletja, je kar 1.000 kilometrov.

Največ ljudi, več kot 2.000, je zaposloval v drugi polovici 20. stoletja. Delavci so bili zaposleni v rudarskih obratih, topilnici, separaciji, skupnih in drugih podpornih službah. Poleg osnovne dejavnosti so razvijali tudi nove proizvodnje, na primer proizvodnjo akumulatorskih baterij in proizvodnjo strojne opreme. Razvoj tehnologije je omogočal, da so letno nakopali več kot 500 tisoč ton rude. Največja proizvodnja svinca je bila leta 1977, ko so ga proizvedli nekaj manj kot 28 tisoč ton. V približno 330 letih delovanja rudnika je bilo nakopanih več kot 19 milijonov ton svinčeno-cinkove rude.

Največja proizvodnja svinca je bila leta 1977, ko so ga proizvedli nekaj manj kot 28 tisoč ton.

Rudarstvo, ki je bilo vir preživetja za številne družine, je nekoč močno onesnaževalo to območje. V separaciji, kjer so iz rude pridobivali koncentrat, je bilo treba rudo najprej fino zmleti, fine jalovinske delce, ki so pri tem ostajali, so spuščali v Mežo. Ti so ribam zamašili škrge in Meža je postala mrtva. Nekatere škodljive učinke rudarjenja in topljenja rude so skušali omiliti, najbolj pa je k izboljšanju stanja reke in zgornje Mežiške doline nasploh pripomogel konec rudarske dejavnosti.

Nov začetek

Leta 1988 je bila sprejeta odločitev, da se rudarjenje zaradi padca cen svinca postopoma opusti. Odločitev je bila povezana tudi s premajhnim obsegom sledilnih del – zaradi razpršenosti rude bi namreč morali ves čas iskati nova območja z rudo. Ob podpori države in velikem angažiranju delavcev ter lokalnih skupnosti so v Mežici našli odgovor na vprašanje, kako po zaprtju rudnik ohraniti za turistične in raziskovalne namene in ustvariti nova delovna mesta. Rudarjenje se je dokončno opustilo leta 1994, del rudnika pa so v naslednjih letih uredili za turistične obiske. Dotedanji rudarji so bili vključeni v zapiralna dela in sanacijo okolja, nekateri pa so dobili zaposlitev tudi kot vodniki po rudniku, v katerem so pred tem kopali rudo.

Pristno doživetje rudnika in njegove zgodovine. FOTO: Tomo Jeseničnik (arhiv Podzemlja Pece)

Za prve turistične obiske je bil del rudnika odprt leta 1997, nekdanja upravna stavba na Glančniku pa je bila preurejena v muzej, ki predstavlja njegovo bogato zgodovino in življenje rudarjev, hrani pa tudi lepe zbirke mineralov in fosilov. Nekoč je v rudniku delovalo deset črpalk, ki so preprečevale, da bi voda zalila nižje ležeča obzorja. Po zaprtju so jih večinoma izključili in danes se po deloma potopljenih rovih obiskovalci lahko odpravijo s kajakom, ki si ga, tako kot tudi drugo opremo, izposodijo. Mednjo spada naglavna luč, saj ti deli rudnika, drugače kot tisti, po katerih se lahko odpravimo na poldrugo uro trajajoč voden ogled peš, niso osvetljeni. Podvodno veslanje, skupaj z dostopom in vrnitvijo z vlakcem po Glančnikovem rovu, traja okoli štiri ure.

Podzemlje Pece
Glančnik 8
2392 Mežica
Tel. št. 02/87 00 180
info@podzemljepece.com
www.podzemljepece.com

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (06/2025).