Čeprav sem sama v otroštvu imela le eno, morda dve rojstnodnevni torti, danes za moje otroke brez nje ni rojstnega dne. Naročila prejemam mesece vnaprej, pogosto iz tega naredim celo znanost, preizkušam nove recepte in iščem navdihe za dekoracijo. Le enkrat sem zaradi okrevanja po porodu slaščičarsko kapo za tako priložnost predala možu. Naloge se je lotil resno in jo opravil z odliko. Od takrat naprej, naj se še tako trudim z uresničevanjem želja, poslušam o tisti najboljši in najlepši atijevi torti.

Podobne pohvale za najboljša kosila (beri: pomfrit) je bil deležen moj oče, ki se je štedilniku sicer približal le ob redkih priložnostih mamine bolniške odsotnosti. Mama je včasih zaigrano užaljeno pripomnila, da ne bo več kuhala, a grožnje ni nikoli uresničila.

Imam dve možnosti odziva: ali užaljeno predam posel ali pa sem hvaležna.

Bistvo tiste torte ni bilo v okusu ali dekoraciji. Bistvena sestavina je bil oče. Oče, ki je s svojo pozornostjo prekinil rutino, poskrbel za redkost in pos...