Najgloblja rana, največja ljubezen

Sulica, ki je prebodla Jezusovo srce, je pretresla veliko svetnikov. Podoživljali so trenutek, v katerem je Bog iz ljubezni dopustil, da je človek ranil njegovo najgloblje bistvo. Cerkveni očetje – sveti Justin, sveti Irenej, Tertulijan, sveti Hipolit in sveti Apoliner – so trdili, da iz Jezusove srčne rane izvirata očiščujoča duhovna voda in kri, v 3. stoletju pa je Origen razmišljal o apostolu Janezu, ki je imel ta privilegij, da je lahko na Jezusovih prsih začutil njegovo ljubezen. Sv. Tomaž Akvinski je zbral misli sv. Avguština, sv. Pavlina iz Nole, sv. Krizostoma in sv. Ambroža, ki so Jezusovo prebodeno stran povezovali z evharistijo. Poudarek s češčenja Jezusove prebodene strani in ran se je v 11. oziroma 12. stoletju premaknil na češčenje njegovega srca. Ustanovitelj cistercijanov, sveti Bernard iz Clairvauxa, je zapisal: »To železo (sulica) je prešinilo njegovo dušo in se dotaknilo njegovega srca, da bi znal sočustvovati z mojimi slabostmi.« Bernardov učenec Viljem iz Saint-Thierryja pa je v svojem delu Meditacije dodal: »Skozi vrata, ki so nam odprta, moramo popolnoma prodreti v tvoje srce, zanesljiv sedež tvojega usmiljenja, in v tvojo dušo, polno vse polnosti Boga.« Izmenjava src O češčenju Jezusovega srca lahko začnemo govoriti pri sveti Lutgardi Brabantski, zavetnici Flandrije. Nekega večera se ji je kot sedemnajstletni benediktinki prikazal neznanec, ji na svojih prsih pokazal rano in ji rekel: »V tej rani je to, kar moraš in zaradi česar moraš ljubiti.« Gre za prvo videnje svetega srca v srednjem veku. Kristus je Lutgardi ponudil, karkoli bi si izbrala. Najprej je prosila za boljše razumevanje latinščine, ki bi ji olajšalo branje Svetega pisma in petje Bogu v slavo. Bog ji tega ni odrekel, vendar je kljub temu v sebi čutila praznino, zato ga je vnovič prosila, da bi dar zamenjala za njegovo srce. Tudi Jezus je želel njenega. Odgovorila mu je: »Vzemi ga, dragi Gospod, toda vzemi ga tako, da bo ljubezen tvojega srca tako pomešana in združena z mojim lastnim srcem, da bom imela svoje srce v tebi in da bo tam vedno varno pod tvojo zaščito.« Odprto nebeško kraljestvo Sveta Matilda iz Hackeborna je v 13. stoletju večji del svojega življenja preživela v cistercijanskem samostanu. Tudi njej se je prikazal Kristus in ji rekel, naj ga ljubi in časti njegovo srce v Najsvetejšem zakramentu. Ko je razmišljala o tem, da bi bilo gotovo vse trpljenje, ki ga je izkusil že pred križanjem, dovolj za odrešenje sveta, ji je Jezus odgovoril: »Revščina, dela, vse trpljenje in prezir so bili le trkanje na nebeška vrata, dokler se na zemlji ni prelila kri mojega srca; šele takrat se je odprlo nebeško kraljestvo.« Tudi njej je dal svoje srce in jo povabil: »Zjutraj naj bo tvoje prvo dejanje, da pozdraviš moje srce in mi ponudiš svojega.« Matildina duhovna doživetja je popisala njena učenka sveta Jedrt (Gertruda) Velika, ki je kot petletna sirota prišla v samostan, Matilda pa ji je bila dodeljena kot vzgojiteljica in učiteljica. Jedrt je bila vedoželjna in bistra. Pri 26 letih je doživela videnje, v katerem jo je neki mladenič prijel za roko in jo vodil skozi trnje, ki je stiskalo njeno dušo. Na njegovi roki je prepoznala »dragoceno sled tistih ran, ki so zavrnile vse obtožbe naših sovražnikov«. Doživela je globoko spreobrnjenje in se od humanističnega študija obrnila k teološkemu ter se poglobila v molitev. Prav ona je avtorica nekaterih vzklikov v litanijah Srca Jezusovega. Jezus ji je nekoč rekel: »Moje božansko srce, ki pozna človeško nestalnost in krhkost, z neverjetno gorečnostjo želi in čaka, da ga povabite, če ne s svojimi besedami, pa vsaj s kakim drugim znamenjem, da v vas deluje in izpolni tisto, česar niste sposobni narediti in izvršiti sami.« Spise svete Gertrude Velike so prebirali poznejši svetniki, na primer sv. Terezija Avilska in sv. Frančišek Saleški. Od 13. do 16. stoletja so pobožnost do Jezusovega srca gojili frančiškani, dominikanci in kartuzijani. Frančiškan sveti Bonaventura se je na primer spraševal: »Ali obstaja kdo, ki ne bi ljubil tega ranjenega srca? Kdo ga ne bi ljubil v povračilo njemu, ki tako močno ljubi?« Posvetitve Jezusovemu srcu Srednjeveški mistiki so češčenje Jezusovega srca živeli v območju zasebnosti. V 17. stoletju pa je sv. Marjeta Marija Alakok prejela razodetje, namenjeno širšemu občestvu. »Glej to srce, ki je tako ljubilo ljudi … Za plačilo pa prejema samo nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje …« ji je potožil Jezus, ki se ji je prikazal v samostanski kapeli v Paray-le-Monialu v Franciji. Na Kristusove prošnje, ki so bile izrečene v teh videnjih, je Cerkev vpeljala pobožnost prejemanja obhajila vsak prvi petek v mesecu, češčenje Najsvetejšega ob četrtkih in praznik Srca Jezusovega na prvi petek po osmini praznika Svetega Rešnjega telesa. Marjetin spovednik sv. Klavdij Colombière je svojo spovedanko prosil, naj napiše poročilo o videnjih, in njeno pričevanje razširil po Angliji in Franciji. Tako se je pobožnost k Jezusovemu srcu hitro razširila. Prav tako je v 17. stoletju sv. Janez Eudes na čast Jezusovemu srcu sestavil besedilo za molitveno bogoslužje in mašo. »Ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti istega duha, isto dušo, isto življenje, ista čustva in isto srce kot on,« je zapisal. V 19. stoletju je redovnica bl. Marija od Božjega Srca Jezusovega doživela več videnj. Njen spovednik je pisal papežu Leonu XIII., da je prejela Kristusovo naročilo, naj ves svet posveti Jezusovemu srcu. Sveti oče videnjem sprva ni namenjal posebne pozornosti, drugo pismo z enako Jezusovo prošnjo pa ga je spodbudilo, da je leta 1899 človeštvo res izročil presvetemu Srcu. Marija od Božjega Srca Jezusovega je umrla na prvi dan tridnevne priprave na veliki dogodek posvetitve. Izvir usmiljene ljubezni Ko je Jezus sv. Favstini Kowalski v prejšnjem stoletju naročil, naj nariše njegovo podobo, na kateri iz srčne strani izhajajo rdeči in beli žarki, je želel človeštvo povabiti, naj zaupa v Božje usmiljenje. »Pošiljam te k vsemu človeštvu, da bi oznanila moje usmiljenje. Bolnega človeštva nočem kaznovati, temveč ga ozdraviti, tako da ga bom pritegnil na svoje usmiljeno srce … Glas-nica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« ji je povedal v enem izmed videnj. Tako na upodobitvah usmiljenega Jezusa njegovo srce zgolj slutimo kot izvir njegove usmiljene ljubezni. Pri različnih svetnikih in v različnih obdobjih se je pojmovanje in češčenje Jezusovega srca spreminjalo in dobivalo nove poudarke, vedno pa je odprta rana na njem pričala o tem, kaj je dopustil Bog zaradi ljubezni do nas.

Dostop do članka (47174)

Najgloblja rana, največja ljubezen

Najgloblja rana, največja ljubezen

Armenija na križišču

TIŠINA – Počastili Marijo Pomočnico na Petanjcih

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.