Pred 499 leti, 31. oktobra 1517, je Martin Luter objavil 95 tez, kar štejemo za začetek reformacije. V trinajstih od 95 tez govori o odpuščanju grehov, v enajstih o kazni, v osmih o odpustku, v sedmih o pokori, v štirih o krivdi in grehu. V 95 tezah Luter papeža omenja kar 38-krat, milost 6-krat, dvakrat omenja božjo besedo in samo enkrat Pismo. Knjige ali knjig ne omenja niti enkrat. O pomembnosti domačih jezikov (nemščine, slovenščine, francoščine ...) v latinščini napisanih tezah ni ne duha ne sluha.

Pa vendar v Sloveniji 31. oktober obhajamo kot državni praznik, v katerem opevamo slovenski jezik in slovensko knjigo. Vsi se namreč strinjamo, da smo se Slovenci na tem prostoru ohranili predvsem zaradi jezika in kulture. K temu je zelo pripomoglo prav reformatorsko gibanje, ki nam je zgodaj dalo knjigo v svojem jeziku. Dan reformacije je zato prava priložnost, da se reformatorjem za to zahvalimo.

Dobro, bomo rekli, ampak izvirna vsebina 31. oktobra je vendarle nekaj povsem drugega. Ali nismo v nevarnosti, da zaradi vzporedne vsebine ne opazimo izvirne in glavne vsebine? Ali se nam ne dogaja, da gremo zlasti v državnem praznovanju dneva reformacije popolnoma mimo verskega sporočila na račun kulturnih in zgodovinsko-političnih poudarkov? Denimo, kje je vprašanje Milosti in greha? Če rečemo, da vprašanje Milosti in greha ni primerno za državno proslavo, potem rečemo, da 95 tez vsebinsko ni pomembnih. Če pa vsebina 95 tez ni pomembna, čemu potem slovenska država praznuje 31. oktober z gala proslavo v Cankarjevem domu?

Naslednje leto bomo praznovali 500. obletnico reformacije. To bo prvič v zgodovini, da bomo tovrstno obletnico praznovali na ekumenski način, se pravi luteranci in katoličani skupaj. Luteransko-rimskokatoliška komisija za edinost je v ta namen že izdala dokument Od konflikta do skupnosti. Naj se zato ne zgodi, da bosta v Sloveniji ob tej imenitni verski obletnici prvo besedo imeli sekularna država in preračunljiva politika.

Članek je bil objavljen v tiskani izdaji Družine kot uvodnik na prvi strani (let. 65, št. 44-45).

Na fotografiji: kip Primoža Trubarja, foto: Tamino Petelinšek