Najstnica, ki je napisala filozofski roman

Eva Novak je šestnajstletno dekle iz Bakovcev pri Murski Soboti. Čeprav je šele prvo leto dijakinja Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, že danes živi kot prava umetnica – piše poezijo, komponira pesmi, igra kitaro, klavir, violino, orgle in vodi otroški pevski zbor v župniji Bakovci. Glasba jo spremlja od malih nog, saj prihaja iz glasbene in krščanske družine, kjer je vsakdan prežet z melodijo, petjem in služenjem. Eva je tudi aktivna animatorka in članica škofijskega zbora. Zase pa najraje pravi, da je preprosto dekle, ki iskreno verjame v lepoto življenja. Je tudi avtorica svoje prve knjige – filozofskega romana Zaslužiš si živeti večno, s katerim je dosegla 2. mesto na natečaju Mladi pisatelj leta 2024. Kdaj si prvič začutila, da te pisanje zares veseli? Že kot majhna sem zelo rada pisala, saj sem s tem lahko za trenutek odtavala v čisto svoj svet, poln miru. Vse se je začelo s prozo že tam nekje v četrtem razredu. Takrat sem začela igrati kitaro in pisati besedila za svoje prve avtorske pesmi, ki sem jih z veseljem zapela na proslavah in drugih prireditvah. Pogumno sem se podala tudi v svet poezije, svoje prve pesmi še vedno hranim v dnevniku. Si bila že kot otrok navdušena bralka? Se spomniš svoje prve najljubše knjige? Ja, absolutno. Velikokrat se pošalim, da sem znala brati prej kot hoditi. Moja najljubša knjiga pa je bilo kar Sveto pismo. To je bila otroška izdaja, opremljena s številnimi ilustracijami in vmesnimi razlagami. Vsak večer sem tik pred spanjem brala iz Svetega pisma, se spraševala o Bogu, čudila nad lepoto stvarstva in obenem zgražala nad tistimi, ki uničujejo. Tej knjigi se je pridružila še Mali Jan s kopico vprašanj, s katero sem si odgovarjala na mnoga vprašanja. Še dobro, da smo to knjigo imeli doma! Kako se je rodila ideja za tvojo knjigo »Zaslužiš si živeti večno«? Je bila to iskrica ali dolg proces? Kako je nastajala? Ideja je v meni zorela že dolgo časa, že od nekdaj. Niti mi ni bilo treba dolgo razmišljati, o čem naj pišem, saj me je večkrat prešinilo, da je življenje pravzaprav najlepša in najbogatejša zgodba, o kateri je vredno govoriti. Tako je začela nastajati ta oda življenju, knjiga o veselju, radosti, trpljenju, večnosti. Pisala sem poglavje za poglavjem, dokler ni bila zgodba končana, nato sem šele naknadno dodajala okvir zgodbe – dekle, vlak in starejšo gospo. Res so bile v meni take iskrice, zaradi katerih sem začela pisati posamezno poglavje, in to so bile iskrice hvaležnosti in radosti za življenje. Prijavila sem se na natečaj Mladi pisatelj leta 2024, dosegla drugo mesto in za nagrado dobila svojo e-knjigo. Ker pa sem si želela svojo zgodbo ponesti v svet, smo jo nato z založbo tudi izdali. Naslov knjige »Zasluziš si živeti večno« nosi močno sporočilo. Kaj zate pomeni »živeti večno«? Živeti večno zame pomeni živeti v srcih ljudi, ki se jih dotakneš skozi življenja. Da, večnost zame v prvi vrsti pomeni živeti po smrti s Kristusom, a z drugimi besedami je ravno to to. V vsakem bližnjem se skriva Njegov dih, in če živimo za druge, živimo Zanj. Vsako poglavje v tvoji knjigi se začne s citatom znanega misleca, pisatelja ali filozofa. Zakaj si se odločila za ta pristop? Ljubezen do življenja sem želela približati tudi (ali pa predvsem) takim, ki življenja ne marajo, ki se jim ne zdi nekaj posebnega. Tako sem izbrala razna področja, saj smo si tudi ljudje različni, da bi za vsakega bilo nekaj in da bi vsakega lahko nagovorila. Vem, da je nekaterim bližje filozofija, drugim teologija, tretjim pa znanost. Zato sem našla različne mislece in filozofe, da bi lahko po njihovih besedah bralca iz vsake izmed teh skupin pripeljala do istega zaključka – da je življenje res krasno. Tvoja knjiga se dotika tem, s katerimi se pogosto ukvarjajo odrasli – smisel, minljivost, vrednote, pomen življenja … Zakaj si čutila potrebo, da o tem pišeš že zdaj, kot najstnica? Ker verjamem, da leta niso pogoj za globino in da starost še ne pomeni zrelosti. Zrelost ni v številki, ampak v tem, kako razmišljaš, kako čutiš in kako se soočaš z življenjem. Tudi kot najstnica se srečujem z vprašanji o smislu, izgubi, strahu, upanju. In prav zato sem čutila potrebo, da o tem pišem zdaj. Ne zato, ker imam vse odgovore, ampak ker si vprašanja iskreno postavljam. S knjigo si osvojila 2. mesto na natečaju mladih pisateljev 2024. Kako si se odločila, da sodeluješ? Za sodelovanje na natečaju sem se odločila po priporočilu naše družinske prijateljice, ki me že dolgo pozna in ve, kako zelo rada pišem. Bila je prepričana, da je ta priložnost kot nalašč zame, zato mi je poslala oglas založbe 5ka, ki je razpisala ta natečaj. Pisanje mi pomeni ogromno in ideja, da bi lahko moje delo brali tudi drugi, se mi je zdela čudovita, zato sem zagrabila priložnost. In danes sem neizmerno vesela, da sem zaupala vase in naredila ta korak, priznanje pa je še dodatna potrditev, da sem na pravi poti. Kaj bi sporočila drugim mladim, ki nosijo v sebi zgodbe, a si jih ne upajo zapisati? Sam Bog nam v Matejevem evangeliju naroča, naj prižgemo svojo luč, ne pa da jo naj skrivamo pod mernikom. Verjemite, kar vam je položeno na srce, je tam z namenom. Ne bojte se padcev, neuspehov ali zla. Vsaka preizkušnja naj vas navda z novo močjo. Bodite mirni, saj nas vse vodi isti, in to je ta, ki je Izraelce rešil sužnosti, Noeta pred potopom, Danijela pred levi in Jožefa iz ječe. Ta, ki je ustvaril Zemljo in svet osvobodil grehov, nas stkal v materinem telesu in v nas vdihnil življenje. Vodi nas namreč ta, ki je vse in nad vsem.

Najstnica, ki je napisala filozofski roman

Najstnica, ki je napisala filozofski roman

Kdaj si prvič začutila, da te pisanje zares veseli?

Kako je 11-letna deklica Rubi iz Prevalj izdelala igračko za papeža

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.