Splošni namen: Da bi mnogo mladih ljudi zaslišalo Kristusov klic in mu sledilo po poti duhovništva in redovniškega življenja.

Gospod Jezus je rekel svojim apostolom.«Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev.« (Lk 10,2) Tudi danes je žetev obilna, delavcev pa malo. Za nekaj krajev po svetu bi morda lahko rekli, da ne čutijo pomanjkanja duhovnih poklicev, v večini krajevnih Cerkva pa primanjkuje tako duhovnikov kot moških in žensk, posvečenih Gospodu, ki bi vernikom nudili pomoč in oporo na poti evangeljskih vrednot, pri hoji za Kristusom. Obstajajo župnije brez duhovnika, kar pomeni, da ob nedeljah ni praznikih ni evharističnega slavja, da verniki v teh župnijah ne obhajajo Gospodove večerje in ne obnavljajo njegove daritve.

Duhovnika ne more nihče nadomestiti. Samo on lahko posveti hostijo v Kristusovo telo in samo on lahko v spovednici odpušča naše grehe, ker je Kristus sam duhovnikom dal to moč pri zadnji večerji. Redovniki in redovnice, diakoni in posvečeni laiki lahko na različne načine sodelujejo pri pastoralnem delu, pomagajo duhovnikom in s svojo molitvijo podpirajo Cerkev.

Gotovo Gospod še kliče, zagotovo kliče tudi sedaj in ne bo nikoli nehal klicati, vendar njegov klic potrebuje odgovor tistega, ki je poklican. Te odgovore pa danes blokira pojav sekularizma in materializma, ki se razpreda po naši družbi. In tukaj nas Sveti oče prosi za posredovanje. Vsi, ki smo krščeni, smo Cerkev, vsi smo odgovorni za to, da bi Gospod imel delavcev za žetev. Molimo torej, da bi mladi zaslišali Gospodov klic in se nanj odzvali.


Misijonski namen: Da bi bil vstali Kristus znamenje zanesljivega upanja za može in žene afriške celine.

Kanadski misijonar piše iz misijona v malawiju:«več kot 2000 vernikov hodi v 5 kilometrov dolgi procesiji, da bi z molitvijo in v pesmi premišljevali Jezusovo trpljenje. vse to se odvija pod vročim afriškim soncem, pri temperaturah nad 30 stopinj.« prizor, ki je za evropskega človeka kar neverjeten, je za Cerkev v afriki precej običajen. občestva so velika, ob posebnih dogodkih se ljudje zberejo v velikem številu in ni jim težko ob vsakem vremenu ure dolgo vztrajati pri bogoslužju.

Velikonočni prazniki še posebej pritegnejo velike množice ljudi. proces inkulturacije je očiten pri velikonočni vigiliji. večina afriških kultur pozna celonočno bedenje. običajno je, da prebedijo noč pred pogrebom. Veliko je petja, molitve in obujanja spominov na pokojnika, ki je prisoten in viden v hiši med žalujočimi. v tem času pa zunaj skupina mož koplje grob. Smrti ne prekrivajo ali skrivajo, temveč jo sprejemajo kot del življenja. Vzamejo si čas za obrede, ki ljudem vseh kultur pomagajo soočati se s to poslednjo človekovo skrivnostjo. zato je za vernike v afriki povsem naravno, da vso noč vztrajajo v bedenju, ko praznujejo smrt in vstajenje našega Gospoda. v velikem številu prihajajo k spovedi, dosti je krščevanja odraslih, lepo sprejemajo liturgijo in njeno bogato simboliko – ogenj,
svečo, vodo. zgodi se celo, da se obredov velikonočne sobote udeležijo nekatoličani, zato da na svoje domove odnesejo posvečeno vodo.

Afriška Cerkev je živa verjetno prav zato, ker so afriški verniki dojeli bistvo krščanskega sporočila – Kristus je vstal in njegovo vstajenje lahko premaga smrt v vseh njenih oblikah.


Slovenski namen: Da bi po zgledu Jezusovih apostolov in prvih kristjanov znali prepričevalno živeti in oznanjati resnico o Jezusovem vstajenju.

Jezusovo vstajenje je bilo za prve kristjane življenjskega pomena, saj piše apostol pavel v prvem pismu Korinčanom: »Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi naša vera« (1 Kor 15, 12.13). v apostolskih delih pa je svetopisemski pisatelj zapisal, da so apostoli »z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad njimi« (apd 4, 33).

Velika noč je praznik vseh praznikov, največji krščanski praznik, ki ni le praznik enega dne, ampak praznovanje celotne velikonočne skrivnosti, ki je središčna skrivnost naše vere. sama velika noč, praznik Jezusovega vstajenja, je končna zmaga nad grehom in smrtjo in zato luč neugasljivega upanja, ki na poseben, bogoslužen način sije v vseh nedeljah celotnega leta. Saj rečemo, da je vsaka nedelja mala velika noč.

Prav zato je tudi za nas, današnje kristjane, življenjskega pomena, da verujemo v Jezusovo vstajenje ter z načinom življenja in ravnanja izžarevamo velikonočno vero, upanje in veselje, ki bo tudi za naše bližnje živo znamenje, da je Jezus res vstal in živi.