Splošni namen: Da bi vsakdo imel zaposlitev ter varne in stabilne delovne pogoje.

Delo je verjetno dobilo svoj negativni prizvok po zgodbi o izgonu Adama in Eve iz raja, ki mu sledi napoved truda kot posledica padca. Ali to pomeni, da jima pred padcem ni bilo treba obirati sadje z dreves, da ni bilo potrebno pripraviti meso za obed, da jima ni bilo treba skrbeti za čistočo ali »odnesti smeti«? Seveda sta vse to morala storiti, morda pa za to nista uporabila besede delo, ki je kasneje dobila prizvok bremena in potrebnega zla.

Razlika je v izhodišču. Če se bolj osredotočimo na tisto, česar nimamo, potem delo postane obremenjujoča nuja, ki naj odstrani to željo – željo, ki ne bo nikoli zadovoljena. Delo nas izčrpava, ko se ženemo za stvarmi, da naj bi zapolnile neko praznino. Ugriz v jabolko nam premakne pogled od hvaležnosti in veselja nad tem, kar imamo do stegovanja po nečem, česar nimamo. Na začetku Svetega pisma beremo, kako je Bog delal šest dni in sedmi dan užival ob tem, kar je naredil. Njemu delo ni bilo breme, temveč veselo ustvarjanje novega, podarjanje samega sebe. Delo ni nekaj slabega, temveč kaže na našo sličnost in podobnost z Bogom; je priložnost, da z Bogom sodelujemo pri njegovem stvariteljskem delu.

Seveda imamo vsi določene potrebe in naivno bi bilo zanikati jih. Res pa je, da nam današnja družba na zelo prefinjen način prebuja vedno nove želje in potrebe, ki kričijo po zadovoljitvi. Zato prosimo Gospoda, naj nas uči hvaležnosti in veselja nad tem, kar imamo: svoje življenje, talente, ljudi, ki so nam blizu in tolike druge darove. Tako bomo mogli svoje delo vključiti v Božje stvariteljsko delovanje v dobro vseh ljudi.


Misijonski namen: Da bi krščanski prostovoljci znali pričati za Kristusovo ljubezen.

Z izrazom krščanski prostovoljec označujemo človeka, ki podari del svojega časa, energije ali imetja ter na ta način svobodno in brez plačila sodeluje pri neki koristni dejavnosti. V našem času je ta oblika služenja v porastu, saj družba, ki je že sita tolikih praznih besed, kliče po dejanjih.

Lahko bi rekli, da je prostovoljno služenje v cerkveni tradiciji vedno obstajalo, četudi pod drugačnimi nazivi. prav tako bi mogli reči, da je vsak kristjan poklican, da vsak čas deluje kot »prostovoljec« Kristusove ljubezni, vedno pripravljen služiti svojim bratom in sestram. to se tudi dejansko kaže v mnogih naših župnijah in ustanovah: pri opravljanju nalog znotraj Cerkve, pri pomoči najbolj potrebnim, pri izobraževanju otrok, pri katehezi, obiskovanju bolnikov, sodelovanju v podpornih skupinah, cerkvenih zborih in tako dalje.

Značilnost krščanskega prostovoljca je hoja za Kristusom, ki človeka navdihuje in motivira za služenje. prostovoljec nekristjan lahko opravlja iste naloge kot mi, jih tehnično izvrši morda še bolje, vendar ne deluje iz istih vzgibov, ki navdihujejo nas, to je posnemanje Kristusa in njegovega srca, ki ljubi in sprejema vsakogar


Slovenski namen: Da bi duhovniki moč za pastoralno delo, vztrajnost v poklicu in težnjo k svetosti črpali iz zakramenta, ki so ga prejeli pri mašniškem posvečenju.

Na začetku vsakega duhovnega poklica je klic – božji klic, ko se je Gospod ozrl na posameznika in ga povabil, da mu sledi in mu posveti svoje življenje. Skrivnost klica se dogaja v globini srca, a se močno izrazi tudi navzven, ko poklicani pred vso Cerkvijo odgovori »Hočem«. Razne obletnice in jubileji mašniških posvečenj so hvaležni »hočem« za vso prehojeno pot in zaupanje v veri za vse, kar še leži skrito v prihodnosti. S tem, ko je novomašnik prejel zakrament mašniškega posvečenja in prvič daroval sveto mašo, je vstopil v veliki božji načrt, da da na razpolago vse svoje moči in tako pomaga, da se širi božje kraljestvo med nami. Teža skrbi, neuspehov, nerazumevanja, pa tudi lastna krhkost in grešnost mnogokrat oslabijo začetno navdušenje in predanost. velike želje in ideali se zgubljajo ob soočenju z vsakdanjim življenjem. potrebno je vztrajati, biti zvest, zaupati, moliti, verovati …

Prosimo, da bi prav zakrament mašniškega posvečenja, ki je vendar vidno znamenje božje milosti, dajal duhovnikom moč in pogum, da se bodo vedno znova odločali za hojo za Gospodom in iskreno živeli svojo podaritev njemu, ki jih je poklical. Da bi z zaupljivostjo vztrajno sejali seme na polju pastorale, ne obupovali nad svetom in seboj ter se z vsem in v vsem kar so, upodabljali po Kristusu.