Splošni namen: Da bi po vsem svetu priznavali delež žena pri razvoju družbe.

V maju leta 2009 je papež Benedikt XVI na romanju po Sveti deželi spregovoril tudi o vlogi žensk v družbi in Cerkvi. »Pomemben vidik vašega razmišljanja ob letošnjem letu družine je posvečen posebnemu dostojanstvu, poklicanosti in poslanstvu žena v Božjem načrtu. Kaj vse dolguje Cerkev v teh krajih potrpežljivemu, ljubečemu in zvestemu pričevanju neštetih krščanskih mater, redovnic, učiteljic, zdravnic in bolničark! Koliko družba dolguje vsem tistim ženam, ki so na različne načine, včasih tudi zelo pogumno, posvetile svoje življenje graditvi miru in širjenju ljubezni! Že iz prvih strani Svetega pisma je razvidno, kako je namenjeno, da se moški in ženska, ustvarjena po Božji podobi, drug drugega dopolnjujeta kot skrbnika Božjih darov in partnerja v posredovanju Božjega daru življenja temu svetu, tako na fizični kot na duhovni ravni. Žalostno je, da ta od Boga dana vloga žene in njeno dostojanstvo ni bila vedno dovolj razumljena in cenjena. Cerkev, kakor tudi družba v celoti, je spoznala, kako nujno potrebujemo to, kar je Janez Pavel II imenoval preroška karizma žena (Mulieris Dignitatem, 29): da so posredovalke ljubezni, učiteljice usmiljenja in graditeljice miru, ki prinašajo toplino in človečnost v svet, kjer se vse prepogosto vrednost človeka meri po hladnih merilih koristnosti in dobička. Cerkev v Sveti deželi lahko pomembno prispeva k rasti kulture resnične človečnosti in k razvoju civilizacije ljubezni s tem, da javno pričuje za spoštovanje žena in varovanje osnovnega dostojanstva vsake človeške osebe.«


Misijonski namen: Da bi Sveti Duh podelil vztrajnost vsem, ki zaradi Kristusovega imena, zlasti v Aziji, trpijo diskriminacijo, preganjanje in grožnjo smrti.

Številne države v Aziji se navdušeno opredeljujejo za demokracijo. Vedo, da demokracija temelji na spoštovanju človekovih pravic, kar med drugim pomeni, da naj bi državljani imeli pravico in konkretno možnost odločiti se za neko veroizpoved in jo tudi svobodno izpovedovati. Na žalost pa je stvarnost drugačna: verniki določenih religij so izpostavljeni bolj ali manj nasilnemu preganjanju. V komunističnih državah kot sta Kitajska ali Vietnam, krščanstvo zelo težko preživi; drugod pa odklanjajo krščanstvo na bolj prefinjene načine, s politično diskriminacijo. V Indoneziji na primer, kjer so v večini muslimani, je diskriminacijo kristjanov čutiti na vseh ravneh življenja, pa čeprav je vlada ne prizna. Kristjanom niso dostopna delovna mesta v državnih službah, zaprta jim je pot do bleščečih karier na univerzah in njihovi otroci ne dobijo ustrezne verske izobrazbe na državnih šolah. Nestrpnost do krščanstva se marsikje razvnema v sovraštvo in tudi krvavo nasilje.

Opažamo, da je preganjanja kristjanov v Aziji čedalje več. Eden od vzrokov je gotovo val fundamentalizma, ki je v zadnjem času zajel nekatere druge vere. Zato nas Cerkev vabi, da v tem mesecu še posebej goreče molimo za preganjane kristjane. Sredi izzivov, pritiskov in groženj potrebujejo posebno moč za vztrajanje in včasih tudi pogum za obrambo svoje vere. Očitno je, da samo človeški napor v teh okoliščinah ne zadostuje. Molimo k Svetemu Duhu, da se bodo v preganjani Cerkvi v Aziji uresničile besede apostola Petra:«Blagor vam, če vas zaradi Kristusovega imena sramotijo, saj nad vami počiva Duh slave, Božji Duh.« (1Pt 4,14)


Slovenski namen: Da bi se lotili spokornih del, kot jih priporoča evangelij, in verovali, da nam bodo prinesla Božji blagoslov.

Spokorna dela niso v modi v sodobnem času. Ljudje smo nagnjeni k lagodnemu življenju. Čim bolje jesti in piti, čim manj napora porabiti, da dosežemo zastavljene cilje. Če je treba narediti nekaj za to, da smo lepši, bolj zdravi, močnejši, uspešni na raznih področjih, se še potrudimo. Pripravljeni smo tudi na odpoved, pa čeprav nas ta kar nekaj stane.

Obstajajo mnogotere oblike pokore v krščanskem življenju. Vsak človek je na kakšno stvar navezan, mogoče odvisen ali celo zasvojen. Odpovedovanju taki stvari, pa naj si bo to hrana, pijača, kava, cigarete, TV , internet in drugo, je neka oblika pokore. Pokora je lahko tudi, da se držimo reda, da grem pravočasno spat in pravočasno vstanem. Če mi ni do razgibavanja, ja lahko tudi vsakodnevni sprehod pokora.

Slovenska Karitas nas že nekaj let zapored vabi, da se v postnem času vzdržimo alkohola. V Sloveniji je ogromno ljudi, ki so z njim zasvojeni. Posledica tega so avtomobilske nesreče, nasilje v družinah, uničevanje lastnega zdravja. Mnogi dokazujejo s popolno abstinenco, da se da živeti tudi brez alkohola.

Sveto pismo in cerkveni očetje poudarjajo predvsem tri oblike spokornosti: post, molitev in miloščina. Le-ta zadevajo spreobrnjenje v odnosu do sebe, Boga in bližnjega. Post je v prvi vrsti odpoved hrani in pijači. Molitev naj bi bila bolj redna, osebna in poglobljena. Miloščina naj bo iz srca. Ni torej dovolj, da se postimo, molimo in dajemo miloščino, pomembno je tudi, kako in zakaj to delamo.

Pri spokornih delih je poleg tega, da jih opravljamo, in da jih dobro opravljamo, važen tudi njihov namen. To nikakor ne more biti neke vrste promocija samega sebe. Če bi šli za tem, bi nam Gospod dejal, da smo že prejeli svoje plačilo. Važno je, da le-ta opravljamo iz resnične ljubezni do Boga, bližnjega in samega sebe. Zavedajoč se, da je Bog tisti, ki rešuje. Mi pa se z deli spokornosti odpiramo njegovi milosti.




Ivan Hočevar