Splošni namen: Da bi škofi, duhovniki in vsi oznanjevalci evangelija pogumno izpričevali zvestobo križanemu in vstalemu Gospodu.

Vsak škof, vsak duhovnik in vsak diakon, ki po polaganju rok in posvetilni molitvi prejme zakrament posvečenja, vstopi v službo Kristusa in njegove Cerkve. Mašniško posvečenje je živo znamenje Kristusove navzočnosti med nami, saj brez duhovnika ni zakramentov in ni evharistične daritve. Duhovnik ni le Kristusov predstavnik, ki bi deloval v njegovem imenu, temveč po mašniškem posvečenju postane »drugi Kristus«, ki služi svojim bratom in sestram tako, kot naroča sv.Pavel:«To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu. Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem.« (Flp 2,5-7)

V zadnjih nekaj letih Cerkev pretresa žalosten problem duhovnikov, ki so zlorabljali otroke, mladoletnike in invalidne osebe. Po eni strani je to pošasten zločin do žrtev, ki trpijo težke duševne in telesne posledice. Po drugi strani pa je s tem storjena velika škoda Cerkvi, ker je porušeno zaupanje vernikov do duhovnikov. Čeprav je teh duhovnikov, ki so izdali svoje poslanstvo »biti drugi Kristus« 0,3% od celotnega števila 410.000 katoliških duhovnikov v svetu, je to bolečina vse Cerkve in meče senco tudi na večino, ki zvesto živi svojo duhovniško poklicanost v župnijah, šolah, bolnišnicah, zaporih in v daljnih misijonskih deželah.

Vsi smo dolžni moliti zato, da se ne bi ponovil niti en sam primer zlorabe več in da bi vsi, ki so bili posvečeni v škofe, duhovnike ali diakone, kot zvesti in predani služabniki pričali za Kristusa. Molimo, da bi Cerkev vedno imela duhovnike, upodobljene po Jezusovem srcu.


Misijonski namen: Da bi Cerkev romarica na zemlji svetila kot luč narodom.

Papež vabi ta mesec vse vernike, naj razmišljajo o poslanstvu Cerkve in prispevajo svoj delež k njegovi uresničitvi. Kot udje Cerkve smo poklicani, da se povežemo z zaharijevo hvalnico in vsem ljudem oznanjamo, da je Jezus prišel z višave, »da razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci, in naravna naše noge na pot miru.« (lk 1,79) Bog želi delo, ki ga je začel po Jezusu Kristusu, nadaljevati po Cerkvi, da prinese luč vsem narodom iz jim oznani odrešenje. Cerkev je pri izpolnjevanju tega poslanstva še na poti in potrebuje predanost in sodelovanje vseh kristjanov. tako kot je Jezus pred svojim trpljenjem prosil učence, naj molijo z njim, tako se Cerkev romarica zaveda svoje šibkosti in prosi vernike, naj molijo zanjo, da bi mogla izpolniti svoje poslanstvo in pričati za neskončno Božjo ljubezen do vseh ljudi.

Povežimo se ta mesec v molitvi z vso Cerkvijo; bodimo usmiljeni in blizu tistim, ki še niso občutili ljubezni Jezusa Kristusa, ki še »sedijo v temi«. Naša molitev bo toliko bolj globoka in pristna, kolikor bolj bomo pripravljeni sebe darovati Bogu v službi Cerkve. Na ta način bo molitev postala za nas same pot spreobrnjenja, ki ga vedno potrebujemo; spremenila se bo v ponižno prošnjo, da bi nam Bog naklonil milost živeti svoj krst in prinašati Kristusovo luč vsem ljudem.


Slovenski namen: Da bi gojili primerno hvaležnost do Boga in do ljudi ter cenili darove, ki nam jih Stvarnik daje po naravi.

»Zemlja umira. Reke, jezera, morja in pitna voda so iz dneva v dan bolj onesnaženi. Tudi zrak, ki ga dihamo je vse bolj umazan. Nad našim planetom, dvajset do trideset tisoč metrov visoko, se širijo ozonske luknje, skozi katere prodirajo na zemljo rakotvorni ultravijolični žarki. Kisel dež uničuje gozdove in rastlinstvo, širijo se puščave. Zaradi pojava »tople grede« temperatura na našem planetu narašča in grozi z neslutenimi posledicami. Dušimo se v odpadkih, ki jih je vsak dan več in so čedalje bolj strupeni…«, je zapisala Družina v rubriki Mladi val. »Pijemo vodo, ki povzroča genske mutacije in načenja živce«, tako je novinarka Dela naslovila članek, ki opozarja, »da vsebnost pesticidov v večini vod iz pipe iz ljubljanskih vodovodov presega dopustno količino in je rakotvorna.« Naj pijemo torej ustekleničeno vodo? Novinarkin odgovor je negativen, kajti tudi ta po njenem mnenju ni neoporečna. »Najbolje bi si bilo najti svoj izvir vode,« zaključuje novinarka. Odgovorni so sicer zanikali te trditve, pa vendar …

Taki in podobni članki se vrstijo iz dneva v dan. Kaj storiti? O tem problemu je razmišljal že papež Janez Pavel II v poslanici za »Svetovni dan miru« daljnega leta 1990.

Papež pokaže, da je ekološka kriza dejansko moralni problem. Bog je povabil človeka, »naj odgovorno sodeluje v Božjem stvariteljskem načrtu«. Vendar ljudje tega nismo upoštevali, ampak smo oboževali tehniko in sami sebe postavili na mesto Boga. Človek naj bi postal svoj lastni stvarnik, brez odgovornosti in hvaležnosti. Vendar se je ta lažna utopija hitro razblinila. »Na krut način smo izkusili, da ne bi smeli pri nobenem posegu v ekosistem zanemariti razmišljanja o njegovih posledicah za druga področja in blaginjo prihodnjih rodov.« Za varstvo okolja bi se morali zavzeti vsi. Samo v solidarnosti vidi papež rešitev. Še posebej pa bi se morali zamisliti nad nagnjenjem »k uživaštvu in potrošništvu ter ravnodušnosti do škode, ki izhaja iz tega«.


Jože Pucelj