V prelepem sončnem vremenu, polni baziliki, na trgu pred njo, kjer je vodil somaševanje številnih duhovnikov murskosoboški škof msgr. dr. Janez Kozinc, v senci dreves v parku, v bližini kipa papeža sv. Janeza Pavla II., katerega misli s prvega svetovnega dneva bolnikov leta 1992 (prav papež Janez Pavel II. je bil ustanovitelj tega dne) so navzočim brali med podeljevanjem zakramenta sv. maziljenja. Proti koncu maše celo v vedno močnejšem pihljanju vetriča, ki je blažil vročino, ni bilo pa sopare.

Romarji, zbrani pri Mariji Pomagaj na Brezjah, v velikem zaupanju v njeno pomoč in priprošnjo pri Jezusu. FOTO: Jožef Pavlič

V Marijinem naročju

V veliki duhovni zbranosti vse od jutranjih ur, molitvi rožnega venca in petju marijanskih in drugih pesmi, tako ljubih vernemu slovenskemu človeku, posebej preizkušenim v trpljenju, duhovni in telesni bolečini, notranjih in zunanjih ranah. A vse to je bilo tega dne pozabljeno, potisnjeno v stran, manj pomembno. Prevladovalo je zavedanje: sedaj sem pri Tebi, Marija Pomočnica, moja duhovna Mati, Priprošnjica pri Bogu, Srednica milosti, Kraljica mojega srca. Le Ti mi lahko zares pomagaš, me osrečiš, duhovno napolniš in blažiš s svojo priprošnjo pri Sinu, Zveličarju in mojem edinem pravem Rešitelju.

Murskosoboški škof msgr. dr. Janez Kozinc je romarjem povedal, kje je prava moč in pomoč. FOTO: Jožef Pavlič

V hvaležnosti škofu Kozincu za njegove jasne in odločne besede v govoru med mašo, ki je že na začetku kar ostro opozoril, sklicujoč se na Božjo besedo: »Ne morete služiti Bogu in mamonu.« Skušnjavi, veliko prej pa preizkušnji, s katero se srečujejo ne le zdravi, trdni in močni ljudje, marveč tudi bolni, onemogli, starejši, ko »hrepenijo po zdravju, samostojnosti in človeški bližini. /…/ Kakor da vrednost človeku dajejo le zdravje in z njim povezana produktivnost, samostojnost, s katero nisem nikomur v breme, ter bližina in sočutje, ki bi ju raje nudil, kakor prejemal.«

Preberite si pridigo škofa Kozinca v celoti

Predanost prostovoljcev

Kot so jo tega dne romarjem številni prostovoljci, med njimi sodelavci Karitas, odrasli skavti, malteški vitezi, posebej člani Malteške pomoči Slovenije, člani Mlade Karitas, veroučnih skupin in mnogi posamezniki. Vsi tisti, ki so bolnim, invalidom in ostarelim najprej pomagali, da so prišli na Brezje, med romanjem pa jim bili vseskozi na razpolago z vsakršno pomočjo. Tudi z vodo, čajem, kavico. Med njimi Anton Selan, ki je prebral prvo berilo, romarjem pa tokrat pomagal že petdesetič.

Najprej pa revija Ognjišče (v zadnjih letih se ji pridružuje tudi Slovenska karitas), katere ustanovitelj rajni msgr. Franc Bole je ob svojih stikih z invalidi in bolniki prepoznal njihovo željo po romanju in srečanju z drugimi »sorodnimi« trpečimi osebami pri brezjanski Mariji. Prvo romanje je organiziral leta 1969, nato pa so ga zaradi vedno večjega števila romarjev iz bazilike prenesli na trg pred njo.

Invalide so domači in pomočniki po maši pripeljali še v kapelo z Layerjevo milostno podobo Marije Pomagaj. FOTO: Jožef Pavlič

Manifestacija vere

V kako veliko »manifestacijo« vere, zaupanja, klicev in prošnja k Mariji, je vnovič izpričalo tokratno romanje ob pogledu telesno in duševno trpečih romarjev na Layerjevo milostno Marijino podobo v sami kapeli v baziliki, pa tudi ob oltarju, številnih spovedih, pri katerih so se spovedanci izpovedali, kar jih je težilo, da so lahko čistega srca prejeli Jezusa, njegov blagoslov ob mimohodu škofa Kozinca z monštranco, pri prejemu zakramenta bolniškega maziljenja, najprej pa na samem začetku maše ob prijaznih in opogumljajočih besedah sedanjega odgovornega urednika revije Ognjišče msgr. mag. Boža Rustje, ki se je pri oltarju z bolniškim duhovnikom msgr. Mirom Šlibarjem pridružil škofu Kozincu.

Gospod, ki oživlja, ki v to krhko in starajočo se 'posodo' polaga svojo besedo. (Škof Janez Kozinc)

Zaklad v krhkih posodah

V govoru med mašo je škof priznaval, kako smo ljudje »krhke posode«, je takšno tudi naše telo, nas je take ustvaril Stvarnik. A je v »to krhkost položil neizmeren zaklad: svojega Duha, Gospoda, ki oživlja, ki v to krhko in starajočo se 'posodo' polaga svojo besedo ter prihaja vanjo pod podobo kruha, da bi to krhko telo vedelo, da je za Jezusa to še posebej privilegiran kraj srečanja s človekom.«

Oglejte si fotogalerijo iz Brezij (FOTO: Jožef Pavlič)

Na Brezjah je bilo v več urah druženja z Marijo Pomagaj in Jezusom vse do njegovega konca z večernicami s petimi litanijami Matere Božje dovolj časa za ta premislek, to zavedanje in odhod domov v ohrabrujoči drži, kot poje pesem: Jaz sem otrok Marijin. Najprej pa Jezusov. In v veliki hvaležnosti, da je tako.

To so romarji izpovedovali tudi v mnogim Marijinih in drugih pesmih pod vodstvom voditelja petja Janeza Avsenika, župnika v Višnji Gori. In vnovič potrdili, kako lepo je ljudsko petje cerkvenih pesmi, če je dobro vodeno in res iz srca. Tudi v teh pesmih je velik zaklad, o katerem je govoril škof Janez Kozinc.