Za razliko od pravoslavja in protestantizma katolištvo ne pozna narodnih Cerkva. V pravoslavju imamo denimo Srbsko pravoslavno Cerkev, v protestantizmu pa Švedsko Cerkev. Medtem ko imamo v katolištvu slovensko Cerkev, kjer je pridevnik slovenska pisan z malo začetnico, z veliko začetnico pa pridevnik Rimskokatoliška. Ne gre za slovnična preigravanja, gre za bistveno naravo naše Cerkve, ki ni zaprta v narodni prostor, temveč ima svojo Glavo v Rimu, pri grobu apostola Petra.

Katolištvo torej ne pozna narodnih Cerkva, vseeno pa narodno bit in narodno pripadnost razume kot Božji dar. Ne da bi izgubilo vez edinosti z Rimom, se katolištvo trudi rasti iz konkretnega naroda in se izražati v konkretni narodni obliki. Najlepše se to vidi na Svetovnem dnevu mladih, kjer nad milijonsko množico, ki je enega srca po veri, ponosno plapolajo narodne in državne zastave z vseh koncev sveta.

Poleg tega obstajajo narodi, v katerih je Katoliška Cerkev skozi zgodovino delovala izrazito narodotvorno, celo narodoobrambno: Poljaki, Hrvati, Irci ... Za zgodovino Ircev pravijo: »Cerkev je bila vse, kar je narod imel.«

Ti narodi bi se brez Katoliške Cerkve bržčas skrčili na raven manjšine in dialekta, če ne kar izginili. Ko so te narode narazen trgali močnejši sosedje, jih je kot prva skupaj držala ljubezen do svojega jezika, do pesmi in molitev v svojem jeziku, kot druga pa duhovna in institucionalna podpora lokalne cerkvene strukture.

K Poljakom, Hrvatom in Ircem lahko mirno prištejemo še nas, Slovence. Najlepši prikaz sočasne skrbi za kulturo in jezik ter cerkvene podpore so slovenski duhovniki iz 19. stoletja, ki so bili obenem pesniki, pisci, šolniki, jezikoslovci, zgodovinarji, planinci.

Za primerjavo vzemimo Katalonce, ki jim veliki podvig priti do samostojne države ni uspel in ki se še danes bojujejo za ohranitev svoje narodne biti. Katalonci v minulih stoletjih z nami primerljivega nabora duhovnikov, ki bi delali v prid katalonščine, niso imeli. Klaretinski red, recimo, so l. 1849 ustanovili katalonski škofijski duhovniki, vendar so ustanovne dokumente in spise zapisali v španščini, ne v katalonščini.

Čas narodne prebuje je mimo, družba je postala kompleksa in zaznamovana z globalizacijo. V teh razmerah Cerkev po eni strani narod še vedno razume kot Božji dar in si prizadeva za ohranitev narodne biti, po drugi se zaveda sprememb. Danes mnogi ne čutijo močne narodne pripadnosti, jim mar zato Cerkev ne bo oznanjevala evangelija? Danes se na zgodovinska ozemlja katoliških narodov priseljujejo ljudje tudi iz daljnih kultur, jim bo mar zato Cerkev zaprla poti do svojih občestev?

1/1