Na današnji godovni dan sv. Hieronima pred petimi leti (2015) je frančiškan, profesor na teološki fakulteti br. Miran Špelič po več kot 1500 letih spet daroval sveto mašo v zgodnjekščanskem središču (del mestnega muzeja Ljubljana). Od takrat se na ta dan pri maši ob ostankih emonske krstilnice iz 4. stoletja - letos mineva 50 let od odkritja krstilnice - vsako leto zbere več deset Slovencev; letos, ko se spominjamo 1600. obletnice Hieronimove smrti, pa je bilo še posebej slovesno, saj je somaševanje v Hieronimovem latinskem jeziku vodil ljubljanski nadškof Stanislav Zore, zbrane pa je pri pridigi nagovoril br. Miran Špelič.

Generalka 45 let pred smrtjo

»Danes mineva 1600 let od takrat, ko je Hieronim dopolnil zemeljsko in vstopil v nebeško življenje,« je spomnil v pridigi br. Miran in nadaljeval, da se je Hieronim dolgo pripravljal na ta dogodek. "Petinštirideset let pred smrtjo je imel 'generalko', ki je usmerjala njegovo življenje«. V sanjah je imel videnje, da je pred Božjo sodbo: »Mislil je, da ima pravilen odgovor, da se zna zagovarjati. Kristjan sem, je odgovoril. Odgovor je bil točen, najbrž pa ne čisto iskren," je dejal br. Miran in pristavil, da je Hieronim dobil še 45 let časa, da odgovor slednjič izreče še na drug način. »Po 'generalki' se je v življenju Hieronima zgodil velik premik, tega Hieronima imamo mi za svojega. Pravimo, da je naš Hieronim. Ampak čigav je pravzaprav bil in je ta Hieronim? Če se še po 1600 letih sprašujemo o tem in se zanj prepiramo, potem že mora biti v ozadju tega človeka nekaj posebnega.«

Iz Rima se v domači Stridon ni več vračal

Da je bil Hieronim predvsem svoj, samosvoj, je dejal br. Miran. »Ko je dobil generalko za sodbo, ko je sicer rekel da je kristjan, je bil še precej poln samega sebe. Bil je sicer že menih, že se je odpovedal svetu, ampak s sabo je še vlačil posvetne knjige, predvsem pa posvetno miselnost. Tudi če je rekel, da je kristjan, je to njegovo krščanstvo bilo takrat še precej površno in to se da razbrati tudi iz njegovih pisem. Ko pa v prvi 'poskusni sodbi' sodnik ukaže, da ga naženejo proč, ga to pretrese in začenja se njegovo spreobrnjenje." Po besedah br. Mirana se je sicer spreobrnil že prej, ko je študiral v Rimu, v domače kraje, v Stridon – za katerega, kot je dejal br. Miran, pa še sedaj ne vemo, kje točno je, in o katerem je papež v današnjem pismu Gorečnost do Svetega pisma napisal, da je verjetno nekje na Hrvaškem ali Slovenskem – se ni več dosti vračal. »Iskal je službo po Germaniji, odločil se je za meništvo in bil menih v Ogleju, pa potem v Palestini oz. Siriji, nekaj časa v Carigradu, pa spet v Rimu, nazadnje pa polovico življenja v Betlehemu.«

Mašo je daroval nadškof Stanislav Zore, pridigal je frančiškan br. Miran Špelič (fotogafije Tatjana Splichal)

V Betlehem, k začetkom

Hieronimiva vrnitev v Betlehem je pomenljiva, je dejal br. Miran: »Ni se odločil, da bi bil v Jeruzalemu, ampak je odšel v Betlehem. Na začetek. Ni se imel za tistega, ki bi bil vreden živeti blizu Jezusovega groba, ampak pri začetkih. Blizu votline rojstva je ustanovil samostan in tam delal, delal, pisal, narekoval.« In tam, je nadaljeval br. Miran, je začel postajati naš Hieronim: »Ne naš slovenski, tudi ne naš hrvaški, tudi ne samo naš krščanski. Ampak 'naš' Hieronim - 'naš' za vse tiste, ki gledajo proti Božji besedi in jo skušajo sprejeti, doumeti, zaživeti, jo razložiti, posredovati.« Ko torej rečemo, da je Hieronim "naš Hieronim", s tem povemo, je nadaljeval br. Miran, da tudi mi ne želimo samo nekega površnega krščanstva: »Povemo, da želimo naše krščanstvo poglabljati ob Božji besedi, da skušamo vstopati v njene skrivnosti in da od tam črpamo moč za vsakdanje odločitve.«

Bil je hud polemik, znal se je skregati – tudi s sv. Avguštinom

Še eno Hieronimovo lastnost je izpostavil br. Miran: »Bil je hud polemik. Znal se je močno skregati. Njegove besede niso bile vselej blage, pač pa močno začinjene. Tudi na to pot je moral stopiti. In to vidimo v njegovem dopisovanju s sv. Avguštinom. V pismih sta bila že na tem, da bo med njima 'počilo', vendar sta uspela nadaljevati prijateljstvo kljub različnim pogledom, kako prevajati Sveto pismo, ostala sta prijatelja do konca. Zadnje pismo, ki ga je Hieronim napisal pred smrtjo, je bilo namenjeno ravno sv. Avguštinu.«

Ko Hieronima jemljemo za svojega, je povabil br. Miran, »ga vzemimo kot zgled, ki nas bo naučil pravilno odgovarjati na Božji klic, pravilno udejanjati Božjo besedo, da bo potem vse naše življenje lahko izpričalo ob sodbi: kristjan sem. In to ne le z besedami, pač pa podkrepljeno z našim življenjem, ki se je že in se še bo spreobračalo v taki smeri kot se je Hieronimovo.«

Močna figura za kristjane 21. stoletja

Ob koncu je br. Miran prebral delček 14 strani dolgega današnjega papeževega pisma Gorečnost do Svetega pisma, ki bo v prihodnjih dneh izšlo tudi v slovenščini. »Preberam vam za spodbudo, da ga bomo prebrali v celoti,« je sklenil br. Miran. Pismo bo izšlo v zbirki Cerkveni dokumenti pri založbi Družina.

Takole piše papež Frančišek: »Gorečnost do Svetega pisma, živa in predana ljubezen do napisane Božje besede je dediščina, ki jo je zapustil sveti Hieronim Cerkvi s svojim življenjem in deli. Izrazi iz bogoslužnega spomina tega svetnika nam nudijo neogibno potrebni ključ za razumevanje njegove klene figure v zgodovini Cerkve in njegovo veliko ljubezen do Kristusa, ko obhajamo 1600. obletnico njegove smrti. Ta ljubezen se razveje kot reka v toliko potokov na njegovo delo neutrudnega preučevalca, prevajalca, eksegeta poznavalca in strastnega širitelja Svetega pisma, pretanjenega razlagalca svetopisemskih besedil, gorečega in včasih viharnega branilca krščanske resnice, asketa in nepopustljivega puščavnika, pa tudi duhovnega voditelja z vso velikodušnostjo in nežnostjo. Danes, po 1600 letih, ostaja njegova figura še vedno močna za nas kristjane 21. stoletja.«