Zapri
Iskanje

Naš Viktorin – prvi latinski ekseget

Za vas piše:
Tereza Mohar
Objava: 03. 11. 2021 / 09:07
Oznake: Duhovnost, God, Svetniki, Vera
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 03.11.2021 / 09:13
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Naš Viktorin – prvi latinski ekseget

Naš Viktorin – prvi latinski ekseget
Viktorin Ptujski goduje 3. novembra. FOTO: Andrej Praznik.
Sv. Viktorin Ptujski (ok. 250–303) je prvi po imenu znani ptujski škof.

To pa nikakor ni njegovo edino prvenstvo. Cerkev ga uvršča med cerkvene očete, saj velja za prvega latinskega eksegeta (razlagalca) Svetega pisma. To hkrati pomeni, da imamo v njem prvega pisatelja z današnjega slovenskega ozemlja.

Znameniti prevajalec Svetega pisma sv. Hieronim (ok. 347–419) v svojih spisih Viktorina omenja na več mestih. Imenuje ga »naš Viktorin« (Victorinus noster), kar posredno izpričuje, da oba prihajata iz istega okolja. 

Viktorina na kratko predstavi v svoji knjigi O odličnih možeh, imenuje ga kar za svojega predhodnika in vzornika ter ga postavlja celo med »stebre Cerkve«, čeprav je tudi kritičen do njega, saj pravi, da so »njegova dela sicer velika v mislih, zdijo pa se manjvredna zaradi načina pisanja«. 

Izvemo tudi, da je Viktorin svoje dejavno in duhovno bogato življenje sklenil z mučeniško smrtjo. Njegov rojstni dan za nebesa je bil 2. november, ker pa ta dan praznujemo spomin vernih rajnih, obhajamo njegov god 3. novembra.

Ko je bilo neizpodbitno dokazano, da je bil kraj Viktorinovega delovanja in mučeništva današnji Ptuj, so se vrstila prizadevanja, da bi smeli tega svetnika v domačem kraju javno častiti, a šele blaženemu škofu Antonu Martinu Slomšku je leta 1848 uspelo doseči, da se sme Viktorinu v mariborski škofiji izkazovati javna čast pri bogoslužnih opravilih.

Leta 1888 je Ivan Napotnik na Dunaju izdal kar zajeten življenjepis pod naslovom Sveti Viktorin, škof Ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec.

Viktorinu na Slovenskem sicer ni posvečena nobena cerkev, se pa po njem imenuje minoritski samostan in ena od ulic na Ptuju, v okviru Teološke fakultete v Ljubljani pa deluje znanstveno-raziskovalni Inštitut za patristične študije Victorinianum.

Viktorin je bil izobražen in plodovit pisatelj. Napisal je razlage k prvim trem Mojzesovim knjigam, k prerokom Izaiju, Ezekijelu in Habakuku, k Pridigarju in Visoki pesmi, razložil je Matejev evangelij in Janezovo Razodetje. 

Njegova dela so imela velik vpliv v tedanjem krščanskem svetu, a so bila pozneje po krivici zapostavljena, zato ni čudno, da se je izmed vseh del, ki jih je napisal, do danes ohranila le manjšina, v celoti sta se ohranila le njegova spisa O stvarjenju sveta in Razlaga Razodetja. 

Cerkev sv. Jurija na Ptuju, pred katero stoji kip sv. Viktorina. FOTO: Ivo Žajdela.

Ohranjenih je še nekaj fragmentov, eden izmed njih je iz (izgubljenega) Viktorinovega komentarja Matejevega evangelija; fragment je bil odkrit leta 1878 v nekem starem rokopisu iz 8. stoletja, razlaga pa Jezusovo priliko o pametnih devicah (Mt 25,1-13); v slovenskem prevodu p. Mirana Špeliča je objavljen v knjigi Razlaga Razodetja in drugi spisi (2003). V njem Viktorin takole predstavi pomen te prilike:

Pametne device so … tisti del ljudstva, ki spoštuje božjo postavo, ljubi bogovdanost, odpušča svojim preganjalcem, moli za svoje sovražnike, se izkaže velikodušnega vdovi in siroti, gostoljubnega popotniku, prijaznega tujcu, neumornega v stiskah, ki obiskuje zaprte v ječah, hodi po rudnikih, delovnih in izgnanskih taboriščih, pomaga tistim, ki so v nevarnosti, obiskuje bolne, lačne nasičuje s kruhom, žejne krepi s pijačo, potrte tolaži, padle dviga, preplašene opogumlja, krute miri, stroge naredi za blage, grobe ublaži, napuhnjene poniža, pogumno prenaša bolečine, potrpežljivo prestaja lakoto, žejo in mraz, ravnodušno prenaša škodo, žalovanje, izgon, rudnike in ječe. To ja pravičnost pametnih devic, ki gre Bogu, to je cena večnega življenja, to so krone Cerkve. To je tista krona, ki odlikuje z dragim kamnom, oblita z nebeško rdečino. 

Ker se tisti del ljudstva, ki se mu pripisuje ime nespametnih devic, z nemarnostjo do Boga in nemarnostjo do bratov, z napuhom in zavistjo do ubogega in sirote pokaže kot tujec vsem krepostim, ki sem jih prej naštel, se bo znašel zunaj tistega Kristusovega kraljestva. To je namreč tisti del ljudstva, ki bo na sodni dan stal na levici in ga je evangelist označil z imenom kozli; tisti del pa, ki bo stal na desni, imenuje jagnjeta. 

Jasno je torej, da je tem desetim devicam podobno krščanstvo ljudstvo, katerih nespametni in pametni del sta opisana s številom petih devic. Posodice so telesa; svetilke in njihova luč so duše; olje, to so dobra dela ali molitev in božja milost; ženin je Kristus; nevesta je Cerkev. Zaprta vrata so ognjena reka, ki bo odvračala nevernike od božjega kraljestva … 


Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh