Nova številka Družine prinaša vrsto prispevkov, povezanih z nedeljskim posvečenjem in umestitvijo novega ljubljanskega nadškofa metropolita p. Stanislava Zoreta. Med drugim objavljamo anketo med gosti slovesnosti (sorodniki, redovniki, duhovniki in škofje, predstavniki civilne družbe …), v kateri je sodeloval tudi predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije mag. Miroslav Mozetič. V tiskani Družini objavljamo krajšo inačico njegove izjave, v kateri je strnil svoje želje nadškofu Zoretu ob nastopu službe, na tem mestu pa objavljamo celotno izjavo.

»Naj budi veselje!«

»Novemu ljubljanskemu nadškofu in metropolitu vse dobro. Naj bo v prvi vrsti oznanjevalec veselega sporočila – evangelija. Naj se trudi v nas kristjanih vzbuditi veselje, da smo kristjani, veselje do življenja, veselje, da živimo na tem lepem koščku zemlje, veselje, da smo Slovenci, da imamo lastno državo, veselje, da lahko delamo, ustvarjamo. Naj bo tudi sam vzor vsega tega. Naj se trudi, da bosta ljubljanska nadškofija in tudi vsa slovenska Cerkev, s tem seveda mislim tudi na vernike, uravnavali svoja ravnanja, svoje besede, svoje oznanjevanje po veselem oznanilu. Naj ostane skromen, prijazen, odprt in vesel, kakršen je bil glede na prvi vtis tistih, ki ga prej nismo poznali. Stisk rok in pogled ob blizu je odražal toplino in mir in veselje.


Foto: Jože Potrpin

Ne dvomim, da prevzema nadškofijo v težkih časih in da je splošno prepričanje, da je slovenska Cerkev zapravila svoj moralni kapital. Sam sicer ne delim tega mnenja v celoti. Posploševanje je lahko krivično. Vendar mislim, da bi se morala slovenska Cerkev zavedati, da ni velika »čreda«, da ni njena vloga nadomeščanje državnih institucij, da ni njena vloga opravljanje gospodarske dejavnosti (razen kolikor so povezane z njenim temeljnim poslanstvom). Še posebej se ne bi smela vpletati v različne finančne malverzacije. Seveda pa mora vedno povzdigniti glas, ko gre za vprašanje spoštovanja človekovega dostojanstva in človekovih pravic, še posebej pravice do verske svobode, pravice staršev, da vzgajajo svoje otroke po lastnem prepričanju in vesti, pravice vseh vrst manjšin. Povzdigne naj glas proti vsem oblikam izkoriščanja človeka.

Naj se trudi povrniti slovenski Cerkvi tisto pristnost prve apostolske Cerkve, kakršno lahko razberemo iz Apostolskih del. Edinost, medsebojno spoštovanje in povezanost, bratska ljubezen, skrb za tiste, ki niso imeli dovolj materialnih dobrin. Če bomo kristjani znali živeti v edinosti in medsebojnem spoštovanju, bomo to znali prenesti tudi na druge. Naši odnosi z drugimi bodo temeljili na spoštovanju in sprejemanju in ne na izključevanju. Znali se bomo poslušati in pogovarjati. Znali se bomo veseliti uspehov drugih in znali bomo priznati, da nismo najboljši, da nimamo vedno prav.

Že iz zapisanega je jasno, da ne mislim, da je samo nadškof odgovoren za slovensko Cerkev in za njeno podobo. Saj smo Cerkev tudi verniki, njeni člani. Zato naj bo vse, kar želimo, da bi novi nadškof bil, ali ko govorimo, kaj od njega pričakujemo, na drugi strani naša zaveza, da bomo to tudi poskušali z njim uresničiti. Za začetek bi morda poskusili uresničiti prvo njegovo sporočilo: Veselite se v Gospodu, tega veselja vam ne more vzeti nihče. Poskusimo! Gospodu nadškofu pa še enkrat vse dobro. Naj Bog blagoslavlja njegovo delo.