Dvajset let po pogrebni maši za pobite domobrance in druge žrtve vojne in revolucije na Slovenskem – 8. julija 1990 se je v bližini grobišča pod Krenom zbralo občestvo 30.000 vernikov, svojcev pobitih in drugih ljudi dobre volje – se je v nedeljo, 4. julija na 21. spominski slovesnosti zbralo okoli 3.000 ljudi, da bi z mašnim obredom, ki ga je s somaševalci daroval ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres, in kulturnim programom, ki ga pripravlja Nova slovenska zaveza, izkazali spoštovanje do vseh pobitih.

Nadškof Stres je v mašnem nagovoru spregovoril o temeljnih razlogih, zaradi katerih se vsako leto zbiramo v Kočevskem rogu, pa tudi drugod po Sloveniji, ki je posejana s stotinami množičnih grobišč. Prvi razlog je sočutje, plemenito čustvo, ki povezuje z vsemi trpečimi in varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Za tako sočutje v času pobojev po vojni ni bilo prostora, žal pa ga, kot je dejal nadškof, tudi danes ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena in bi po petinšestdesetih letih lahko vse nedolžne žrtve našle grob, ki bi bil primeren za njihovo neodtujljivo človeško dostojanstvo.

Pobijanje po končani vojni v slovenski zgodovini nima primerjave, je bil jasen dr. Stres. Ob tej je opozoril, da so, odkar je Slovenija samostojna in demokratična država, ta grozljiva dejstva postala široko znana, vendar pa se do njih kot sodobna, demokratična, pravna in etična politična skupnost nismo uspeli ustrezno opredeliti niti dvajset let po prvi slovesnosti v Kočevskem rogu.

Ljubljanski nadškof je opozoril na večplastno razsežnost povojnih pobojev in tudi več razsežnosti odnosa do njih. Začel je pri najbolj površinski, politični razsežnosti, ki se kaže v tem, da se različne politične skupine do teh dogodkov opredeljujejo z vidika svojih političnih koristi, s čimer pa ne moremo priti daleč.

Druga razsežnost je nazorska ali ideološka, saj je bilo, kar se je dogajalo v Rogu in drugod, tesno povezano s tem, kako je ideologija zmagovalcev tedaj gledala na svet, na zgodovino, na človeka in na njegovo dostojanstvo. To je bila ideologija neizprosnega razrednega boja, za katero tudi takšna dejanja, kot so se dogajala v Kočevskem rogu, niso bila zločin.

Tretji vidik pobojev pa je povezan s etiko, moralo, z vprašanjem, kaj človek sme in česa ne sme narediti. Ta vidik je, tako dr. Stres, najbolj odločilen in najbolj pomemben, »je občečloveški in presega – ali bi vsaj moral presegati – meje in razlike različnih političnih pripadnosti in interesov«.

Četrta razsežnost, na katero je v mašnem nagovoru opozoril predsednik Slovenske škofovske konference, pa je verska. Za kristjane se je v Kočevskem rogu zgodil greh, podoben tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu. Toda v naši veri greh nima zadnje besede, temveč jo imata odpuščanja in vstajenja.

Na tem mestu pa nastopi tudi beseda sprava. Sprava, kakršno potrebujemo, po besedah dr. Stresa, ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki ima več korakov: brezpogojna privrženosti resnici, uresničena pravica do pravičnosti, na katero pobiti še vedno čakajo, in odpuščanje, kajti »sprava postane popolna in trdna, ko izzveni v odpuščanje«.

Posebnost letošnje spominske slovesnosti je bil prihod predsednika vlade Boruta Pahorja, ki je pri grobišču pod Krenom v spremstvu pripadnikov Slovenske vojske položil venec, ob koncu maše pa zbrane tudi nagovoril. Roške slovesnosti se je udeležil, ker, kot je dejal, ni ravnodušen do preteklosti, ne tiste, ki je ovenčana slavo, in ne tiste, ki jo bremenita krivda in greh. V Kočevski rog je prišel zaradi skupne prihodnosti, moralna dolžnost Slovencev pa je, da jo gradijo na tistem, kar je bilo v narodni preteklosti dobrega, pogumnega in pravičnega, in da se izognejo tistemu, kar je bilo slabega, morda strahopetnega in krivičnega. Svetle stvari si zato velja vzeti za zgled, temne pa za opomin v morebitnih prihodnjih podobno usodnih narodovih preizkušnjah, da se nikoli več ne bi ponovil tragičen ideološki ali politični razkol, je med drugim dejal predsednik vlade.

Maši je sledil kulturni program, ki so ga poleg pevcev mešanega pevskega zbora Anton Foerster iz Ljubljane – pel je že pri maši – in solistke Natalije Cilenšek zaznamovali trije govori.

Federico Potočnik je v imenu mlade generacije iz izseljenskih vrst jasno spregovoril o medvojnih in povojnih razmerah ter njihovi mitološki zasidranosti v manipuliran narodov spomin, ko še vedno nismo sposobni reči bobu bob, torej »Titu diktator, Jugoslaviji diktatura in komunizmu zločin«. Drugačen pogled na preteklost, kot so ga vsiljevali od leta 1945 do 1991, na neki način pa še danes, po Potočnikovih besedah ne pomeni spreminjanje zgodovine, kajti te se ne da spreminjati. Z njo je mogoče manipulirati, dejstva pa ostajajo dejstva: od Turjaka do Roga in Barbarinega rova; od Protiimperialistične fronte do Golega otoka. Govornik se je dotaknil tudi govoric, češ da blaženi Grozde razdvaja Slovence, prav tako Cerkev, drugače misleči Slovenci … Gre za sprevržen sistem, opozarja Potočnik, da razdvaja vse, kar nima temeljev v komunizmu. A resnica je samo ena in ta z vso močjo sili na dan iz globine številnih brezen. Prav moč resnice je tista, ki odpira prihodnost, kajti »padle bodo maske; resnici bodo morali pogledati v oči«.

Blaž Knez je med drugim opozoril, da Kočevski rog predstavlja trpečo Cerkev. Tudi on se je dotaknil Grozdetovega primera: novi blaženi je bil po njegovih besedah v mnogih pogledih prototip ubitega slovenskega katoličana: imel je idejo, ideal. Niti ni želel prijeti za orožje. Doletela pa ga je enaka usoda kot številne druge pobite.

Osrednji govornik kulturnega programa je bil prof. Justin Stanovnik. V svojem nastopu je z besedami generala in pesnika Rudolfa Maistra jasno opredelil stališče vseh tistih, ki se trudijo za ljudi, ki so bili tako zelo žaljeni kot roške žrtve, nekaj narediti. »Naši v nas so pokopani, / mi smo njih nagrobni križ,« pravi Maistrov verz. Iz te zavesti vstaja prizadevanje, da bi z resničnimi dejstvi prikazali položaj, ki zadeva pobite. Nobeden od njih, ne posamič ne skupinsko, ni kolaboriral, je dejal prof. Stanovnik, kajti kolaborirati je mogoče samo z ideologijo, oni pa niso imeli nobenega opravka ne s fašizmom ne z nacizmom. Bili so civilizirani ljudje in bojevali so se s sredstvi, ki jih jim je nudila in dovoljevala civilizacija – a bojevali so se proti ljudem, ki so si osvojili eno samo normo: Vse je dovoljeno.

Ali je govorjenje o teh dejstvih že nestrpnost in sovražni govor, (se) je vprašal prof. Stanovnik. Da, a za tiste, ki so zaplenili tudi jezik, kot so se nekoč polastili države. Toda če želimo govoriti o narodovi prihodnosti, se bomo po prepričanju osrednjega roškega govornika morali sami in cel narod zavestno odločiti, da bomo govorili resnico, pa tudi »raziskovati in odkrivati 'zavozlane laži', s katerimi nas dnevno zasipajo medijske agenture postboljševiškega imperija in posttotalitarnega relativizma«. Kajti »v laži večno ne bomo mogli živeti«.