Modri puščavniki so govorili: »Če vidiš mladeniča, ki se vzpenja v nebesa s svojo voljo, ga primi za noge in potegni nazaj na zemljo. To mu bo koristilo.« (N. 111)

S svojo voljo, s svojimi močmi želi napredovati v duhovnem življenju in se po vsej verjetnosti primerja z drugimi in v sebi povišuje nadnje. Takšnega je treba potegniti nazaj na zemljo, se pravi ga malo preizkusiti, po potrebi blago ponižati, prizemljiti, da bo bolj poslušal in sledil Duhu in njegovi milosti. Pri Bogu, kakor v vsakršnem drugem odnosu ljubezni, ne gre za dosežke, temveč za milost!

Zemlja pomeni tudi našo strastnost, krhkost, neodrešenost. Na tej zemlji je treba delati, jo obdelovati, čistiti, kultivirati. Če prehitro hočemo gor, k nebeškim stvarem, in pozabljamo na zemljo našega srca, se lahko polomimo v razpetosti med visokimi ideali in klavrnim uresničenjem le-teh. Janez Poljanšek