Od septembra potekajo dogodki, ki pod različnimi vidiki osvetljujejo loretsko kapelo v Nazarjah, ki letos obhaja svojo 400-letnico. Začeli so 21. septembra s slovesno mašo ob župnijskem dnevu, daroval jo je p. dr. Viktor Papež. Na temo Loretska kapela – košček Svete dežele pri nas je predaval zgodovinar dr. Renato Podbersič. 2. oktobra je v gradu Vrbovec pod naslovom Tomaž Hren, požigalec ali podpornik slovenske knjige? predaval umetnostni zgodovinar dr. Luka Vidmar. 11. oktobra je bil v loretski kapeli pod naslovom Z lavretanskimi litanijami po slovenskih Marijinih svetiščih pevski večer z vokalno skupino Sončnice in gosti. 13. oktobra je v loretski kapeli pod naslovom Češčenje Loretske Matere Božje v frančiškanski provinci sv. Križa predaval zgodovinar dr. Jože Škofljanec. 22. novembra je bila v učilnici v samostanu ustvarjalna delavnica za otroke, vodili so jo Mateja Kraševec, Marija Krajner in Mojca Špende. 28. novembra so v Domu kulture Nazarje pod naslovom Kaj je leta 1777 o Nazarjah zapisal v kroniko p. Maver Fajdiga? klasični filolog in prevajalec dr. Matej Hriberšek ter frančiškana br. Benjamin Božič in br. Bernardin Ilijaš predstavili kroniko in njen prevod. 4. decembra so v Domu kulture Nazarje premierno predvajali kratki film Nazarje – slovenski Nazaret, sledil je pogovor z režiserjem Davidom Janušičem in sodelavci.

Poslikava na steni za oltarjem s podobo loretske kapele. Foto: Ivo Žajdela

Loretsko kapelo je leta 1625 dal pozidati ljubljanski škof Tomaž Hren

Ob tem je nadškof Stanislav Zore, kot je dejal med slovesno mašo 14. decembra 2025 v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja ob 400-letnici loretske kapele, prepričan, da razmišljanje, načrtovanje in sama priprava praznovanja poteka še veliko dlje. »Nazarska Kraljica, ki ima v veri in zavesti vsakega Nazarčana, to trdno verjamem, posebno mesto, je tudi preko vsega tega dogajanja še bolj povzdignjena in počaščena pri vseh župljanih in pri vseh prebivalcih nazarske župnije.«

Kapela je nastala po zaobljubi devetega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. V mladosti je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo poromal k Materi Božji v Loreto, če bo ozdravel. Po Marijini priprošnji je resnično ozdravel, vendar ni mogel poromati v Loreto, zato se je odločil, da bo na ozemlju svoje škofije postavil kopijo kapele v Loretu. 26. julija 1624 je položil in posvetil temeljni kamen. Pod grbom na južni strani pa je napis, ki priča, da je »to nazarsko kapelo dal postaviti, kolikor mogoče podobno stari loretski kapeli, Tomaž, IX. ljubljanski škof, v jubilejnem letu 1625.«

Nagovor nadškofa Stanislava Zoreta. Foto: Ivo Žajdela

Loretska kapela je nagovarjala srca k zvestobi katoliški veri

Škof Tomaž Hren je deloval v času protestantizma in protireformacije. Zelo si je prizadeval za duhovno in nravno oblikovanje zaupanih mu vernikov. Z veliko ljubeznijo je skrbel za intenzivno ljudsko pobožnost. Zlasti je širil pobožnost češčenja Matere Božje in svetega Rešnjega telesa. Prav v tem češčenju je videl najbolj jasno ločnico med katoličani in protestanti. Zato je pospeševal bratovščino svetega Rešnjega telesa in razne Marijine bratovščine.

»Loretska kapela na hribu nad gradom Vrbovcem, ki so jo imeli vaši predniki vsak dan pred očmi, je nagovarjala njihova srca k zvestobi katoliški veri,« je dejal nadškof. »Enako močno danes vabi tudi vas. Nazarska Kraljica ni samo priprošnjica vseh pri Sinu Jezusu, ampak je tudi za vsakega posebej povabilo in spodbuda k zvestobi Bogu in Cerkvi. Ne moreš v očeh nositi njene podobe, v srcu nositi njenih spodbud, živeti pa, kot bi bil ves potopljen v ta svet, v njegov način mišljenja, govorjenja in delovanja.«

Foto: Ivo Žajdela

Janez Krstnik je spodbujal Jude, naj živijo pošteno

K čemu nas spodbuja odlomek iz Matejevega evangelija, ki smo ga poslušali pri maši? »Spet stojimo pred Janezom Krstnikom, da bi ob njem premislili svoje življenja in postavili smernice za prihodnost,« je pojasnjeval nadškof Zore. O Janezu Krstniku je Jožef Flavij, sloviti judovski zgodovinar tistega časa, zapisal (Judovske starožitnosti): »Bil je dober človek, ki je spodbujal Jude, naj živijo pošteno, naj pravično ravnajo drug z drugim, se vdano podrejajo Bogu in naj se dajo krstiti. V resnici je bil Janez mnenja, da niti to umivanje ni sprejemljivo kot odpuščanje grehov, pač pa je bil prepričan, da to povzroči zgolj očiščenje telesa, če duša ni bila poprej očiščena zaradi pravilnega vedenja«.

Nazarje, župnijska cerkev Marijinega oznanjenja. Foto: Ivo Žajdela

Ravnal je zelo drugače, kakor velikokrat ravnamo mi

Kaj je storil Janez Krstnik, se je vprašal nadškof. »Ravnal je zelo drugače, kakor velikokrat ravnamo mi. Mi se začnemo ozirati okoli, začnemo iskati potrditev svojih stališč pri ljudeh, ki mislijo podobno. Janez pa je učence poslal k Jezusu. Povej nam, kdo si? Enako je storila Marija v Kani. Ko je opazila, kaj se dogaja, ni iskala rešitev vsepovsod, ampak je šla k Jezusu in mu povedala, kaj se dogaja. Tako bi morali ravnati tudi mi. Ko smo negotovi, ko zdvomimo nad seboj, nad drugimi, včasih tudi nad Bogom samim, ni rešitev v tem, da begamo in iščemo potrditev svojih prepričanj. Iti moramo k Jezusu in njemu predstaviti svoje misli, svoje stiske, svoje dvome. In potem storiti, kar nam Jezus reče.«

O njegovi vrednosti ne odločajo drugi. Ne da se izsiljevati.

Še bolj pomembno pa je, kar je Jezus povedal o Janezu, je nadaljeval pridigar. Ko so učenci odšli, se je obrnil k množicam in rekel: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje?« Trs se upogne, ko ga bičata veter in dež. Janez pa ni trs, ki bi se upogibal. Janez ni nekdo, ki bi se upognil, da bi pridobil odobravanje drugih ljudi. Janez v življenju ni iskal odobravanja. Ni se počutil krivega ali nekoristnega, če ni bil deležen priznanja, če v očeh ljudi ni bil sprejemljiv. Janez se zaveda samega sebe: o njegovi vrednosti ne odločajo drugi. Ne da se izsiljevati.

Foto: Ivo Žajdela

Za kolikšno ceno smo pripravljeni kupovati svoj mir v okolju, v katerem delamo?

Kaj pa mi, je znova vprašal nadškof. »Se upognemo, da ne bi čutili moči nasprotnega vetra ali dežja? Potrebujemo odobravanje ljudi in ga morda celo iščemo? Za kolikšno ceno smo pripravljeni kupovati svoj mir v okolju, v katerem živimo, še bolj pa v okolju, v katerem delamo?«

Janez ne spada med tiste, ki bi prodal dušo, da bi izboljšal svoj družbeni položaj

Jezus je nadaljeval: »Kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila?« In dodal, da tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih palačah. »Da bi bili to, kar smo, da bi bili srečni, da bi življenju dali smisel, ne potrebujemo mehkih oblačil in pomembnih mest,« nam polaga na srce nadškof Zore. »Janez ne spada med tiste, ki bi prodal dušo, da bi izboljšal svoj družbeni položaj. Janez ni oportunist. Pa bi lahko dosegel marsikaj. Ljudje so ga poslušali, sledili so mu. On pa dosledno govori resnico, neolepšano in nepotvorjeno: resnico in samo resnico.«

Nadškof Stanislav Zore je blagoslovil obnovljene prostore. Foto: Ivo Žajdela

Janez Krstnik si je upal biti drugačen od časa, od množice

Na koncu Jezus reče o Janezu, da je več kot prerok, da je »tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj.« Ob tem je mašni pridigar dodal: »Janez si je upal biti drugačen od časa, od množice, ki se je zgrinjala k njemu. Samo kot drugačen, je imel za te ljudi sporočilo. Samo drugačen je pripravljal pot pred Odrešenikom.«

Foto: Ivo Žajdela

1/9