Mašo v kapeli nazarskega samostana je daroval škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž. FOTO: Ksenja Hočevar

Devetega avgusta je minilo 770 let od potrditve Vodila reda ubogih sester klaris, dva dni pozneje pa prav toliko let od smrti njihove ustanoviteljice svete Klare (umrla je 11. avgusta 1253 v 60. letu starosti). V letošnjem letu pa se slovenske sestre klarise spominjajo še ene obletnice: 45 let mineva, odkar so, po skoraj 200 letih, spet prišle v Slovenijo; leta 1978 so v lastni režiji tri sestre ob pomoči dobrotnikov začele graditi klavzurni samostan v Nazarjah. Danes sestre klarise v Sloveniji živijo v treh samostanih: v Nazarjah, v Dolnicah in Turnišču. »V klavzuri sestre v ubogi, spokorni osamelosti, sestrinski ljubezni in edinosti neprenehoma, dan in noč, molimo in pojemo hvalnice, prosimo blagoslova Boga za svoje brate in sestre. Posvečamo pa se tudi študiju duhovnosti, gospodinjskim in drugim delom in opravilom. Zaprte v samostan s svojo molitvijo in žrtvijo objemamo vesoljno Cerkev,« pravi opatinja s. Katarina Ambrož. V treh slovenskih samostanih živi 29 sester (v Nazarjah 13, v drugih dveh pa po osem); po vsem svetu v več kot 800 samostanih živi več kot 10 tisoč sester klaris. »Sveta Klara še vedno privlači mnoge, saj žari kot čudovit vzor žene, ki presega vse čase,« so zapisale sestre klarise.

Devetega avgusta je minilo 770 let od potrditve Vodila reda ubogih sester klaris, dva dni pozneje pa prav toliko let od smrti njihove ustanoviteljice svete Klare. V letošnjem letu pa se slovenske sestre klarise spominjajo še ene obletnice: 45 let mineva, odkar so, po skoraj 200 letih, spet prišle v Slovenijo. FOTO: Ksenja Hočevar

»Zakaj se skrivate za zavese, zakaj zapirate za rešetke …?«

Praznovanja obletnic so sestre klarise začele v sredo, 9. avgusta, na dan, ko je minilo 770 let od potrditve Klarinega Vodila – sveto mašo v nazarskem samostanu Brezmadežne je daroval upokojeni celjski škof Stanislav Lipovšek. Na god sv. Klare, 11. avgusta (umrla je dva dni po potrditvi Vodila), so sestre v klariškem samostanu Marije, Matere Cerkve v Turnišču po jutranji maši imele celodnevno češčenje Najsvetejšega, praznični dan so sklenile z molitveno uro in mašo. V nedeljo, 13. avgusta, pa so sklenile praznovanje jubilejev z molitveno uro, ko so posebej molili za duhovne poklice in prizadete v poplavah in drugih naravnih nesrečah, ter mašo, ki jo je v kapeli nazarskega samostana daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž. »Verjetno se pogosto srečujete z vprašanjem ljudi, ki se ustavljajo ob vaših rešetkah: kako da ste tukaj? Kako da niste tam, kjer bi vas ljudje potrebovali? Kako da med ljudmi ne pričujete za Boga? Zakaj se skrivate, zapirate za rešetke, za zavese, zakaj v noči molite, ko vas nihče ne more ne slišati ne videti?« je v pridigi postavljal retorična vprašanja celjski škof: »Vem, da imate pravilni in pravi odgovor na ta vprašanja, na vprašanja, ki so izraz podobe ljudi vseh časov, tega našega še posebej.« Našega časa, je nadaljeval škof, ki kuje v nebesa človeško moč, ko človek misli, da bo pustil sled v svojem življenju z delom, uspešnostjo. »Kako pogosto in kako srčno vsak človek v globini nosi željo, da bi pustil sled. In kako vedno znova vidimo, kako te sledove briše – pa ne Božja moč, Božja jeza, Božja vsemogočnost … Bog si je izvolil pot križa, pot zadnjega, pot blagrov. Stopil je torej tudi v greh, zapuščenost, stisko, tudi v to blato, ko je voda v teh dneh na toliko mestih odplaknila, dobesedno izrinila tisto sled, o kateri si je človek predstavljal, da jo mora ali jo lahko pusti v svojem življenju.«

Škof Maksimilijan se je ob koncu zahvalil sestram za pričevanje o moči molitve, o moči tihe navzočnosti, o moči ljubezni, o moči Božje govorice, ki ne govori z močjo in silo, ampak govori z bližino, zvestobo, navzočnostjo, odpuščanjem. FOTO: Ksenja Hočevar

Kadar vam bo težko, kadar vam bo hudo, se spomnite, da sestre klarise molijo tudi za vas ...

Ko moč in oblast postane samo še blato in smrt

Na še eno misel, ki se poraja ob ljudeh, ki se približajo klariškim samostanom, je spomnil škof Maksimilijan: »Videvajo mlade ljudi, mlada vesela življenja samo prek zidov in oken. Ob tem odmeva misel, najhujša in strašna misel sodobnega časa, da je vrednota človeka v tem, da se prepozna kot edinstven in neodvisen. Mi pa nismo edinstveni in neodvisni, ampak smo del telesa, ki mu pravimo Bog, Jezus Kristus, ki mu pravimo, kar že ves čas pontifikata poudarja papež Frančišek – Cerkev, ki hodi skupaj. Na to resnico Cerkve kažete in o njej pričujete, drage sestre, najmočneje – da smo vsi del, ud ene družine in enega telesa, vsak od udov je enako pomemben: tako tisti, ki nekje v temi, v odmaknjenosti za zidovi samostana moli in prosi, kakor oni, ki sedi na prvih prestolih t. i. moči tega sveta, ki si domišlja, da ima oblast, da lahko odloča in sodi, pa vendarle vemo, kako malo je potrebno, da vsa moč in oblast izgine in postane samo še blato in smrt. Da smo torej vsi eno telo!« Cerkev ne more oznanjati živega Kristusa – pa četudi bi obiskala vse bolnike, če bi popravila vse hiše in vse strehe in vse mostove –, če ne gori iz ognja, ki mu pravimo navzočnost Boga, je dejal škof Maksimilijan: »Iz ognja, ki ga ve, drage sestre, ohranjate, ki ga zalivate, ki ga čuvate. Ker ta ogenj se ne polni z oljem, ki ga lahko kupimo, ampak se ogenj polni z oljem, ki prihaja iz življenja, z oljem ljubezni – to olje nosimo v sebi, to olje smo prinesli v življenje, to olje se pomnožuje, ko ga delimo, ko ga z ljubeznijo izlivamo na oltar svojega življenja.«

Škof Maksimilijan Matjaž: Bog si je izvolil pot križa, pot zadnjega, pot blagrov. Stopil je torej tudi v greh, zapuščenost, stisko, tudi v to blato, ko je voda v teh dneh na toliko mestih odplaknila, dobesedno izrinila tisto sled, o kateri si je človek predstavljal, da jo mora ali jo lahko pusti v svojem življenju. FOTO: Ksenja Hočevar

45 let nenehne molitve 

Škof Maksimilijan se je ob koncu zahvalil sestram za pričevanje o moči molitve, o moči tihe navzočnosti, o moči ljubezni, o moči Božje govorice, ki ne govori z močjo in silo, ampak govori z bližino, zvestobo, navzočnostjo, odpuščanjem. »Da bi ta klic, pričevanje, ta pogled, ki se širi iz tega kraja, v našem narodu nikoli ne zamrl,« si je zaželel celjski škof. Sestre klarise se ob jubilejih spominjajo tudi 45-letnice prihoda v Nazarje. Od leta 1300 je bilo na Slovenskem sedem klariških samostanov, leta 1782 pa so bili samostani razpuščeni. Klarina luč je spet zasvetila 1. aprila 1978, samostan je bil odprt natanko ob 100-letnici rojstva francoske klarise bl. Marije Celine; na njeno priprošnjo je ozdravela Marija Kozina, s. Imakulata, ko je smrtno zbolela za tifusom – z njeno ozdravitvijo je bilo omogočeno tisto, za kar je s. Imakulata dolgo molila – da bi se sestre klarise vrnile v Slovenijo. Prve tri sestre so prišle v Nazarje iz Zagreba.

V treh slovenskih samostanih živi 29 sester (v Nazarjah 13, v drugih dveh pa po osem). FOTO: Ksenja Hočevar

Knjiga o bl. Mariji Celini in čestitke škofu in dvema duhovnikoma

Sestre klarise so v jubilejnem letu izdale prevod knjige Blažena Marija Celina: uboštvo in veselje. Napisala jo je francoska pisateljica Danièle Gatti (pisateljico pri nas že poznamo po knjigi o sestri Imakulati Dvoje sanj Marije Kozina). Slovenskemu prevodu knjige o Mariji Celini je dodan dodatek – z zapisi o mali sestri Celini iz Bogoljuba in Cvetja z vrtov sv. Frančiška, saj je bila v začetku 20. stoletja dokaj dobro poznana med našim ljudstvom in so se ji veliko priporočali, potem pa je to tonilo v pozabo … Opisani so tudi razni čudeži na njeno priprošnjo.

»Da bi ta klic, pričevanje, ta pogled, ki se širi iz tega kraja, v našem narodu nikoli ne zamrl,« si je zaželel celjski škof. FOTO: Ksenja Hočevar

Pri maši so se sestre klarise posebej spomnile bližajočih 60-letnic rojstva škofa Maksimilijana Matjaža in nazarskega frančiškana p. Marjana Čuka ter 40 let salezijanca duhovnika, ki je somaševal, Janeza Suhoveršnika.