Ni res, da mladi ne poznajo sočutja. Še manj drži, da niso pripravljeni poprijeti za težja fizična dela. Dijaki Škofijske gimnazije Vipava (Gašper Naglost, Rok Žorž, Urban Šček, Kristjan Stibilj, Martin Marc, Maja Bizjak, Nives Trošt in Črtomir Demšar), dijak Srednje zdravstvene šole iz Nove Gorice, Irenej Bizjak, in učenec sedmega razreda Tine Bensa iz čezmejne Gorice so ob pomoči zidarskega mojstra Marja Vidalija, nepogrešljivega kapucina, brata Gregorja Reharja iz Vipavskega Križa, moje malenkosti in seveda odgovornega organizatorja celotnega projekta, gospoda Mateja Kobala, direktorja Škofijske Karitas Koper raje kot na morju dva tedna počitnic preživeli v Bosni v bližini Banjaluke, v vročini in prahu, na gradbišču družine Josić, ki se je v letu dni morala štirikrat seliti.

Na tovrstnem gradbišču sta temeljni vrlini spretnost, iznajdljivost in pogum. Ni časa za modrovanje. Preprosto pravilo je: glej, kje lahko pomagaš. Vsak dela vse. Podaja material, vozi samokolnico, koplje, barva, seka ...

Gospa Slađana se je smehljala, ko je prihajala na gradbišče: »Vendarle bom lahko v miru živela. Nihče nas ne bo več metal na cesto.« V preteklem letu se je štiričlanska družina morala štirikrat izseliti. Mož Igor je bil v času gradnje v Švici, kjer je polagal ploščice, da bo lahko z zasluženim denarjem kupil okna še pred zimo. Hčerki, stari štirinajst in enajst let, sta bili v tem času pri stari mami v Banjaluki. Zemljo je družini odstopil »kum« Ivo. Tudi sam brez plače že dva meseca. »Vendar se preživi. Od menjave dobrin in uslug. Samo tako gre lahko življenje naprej,« je z nasmeškom na ustnicah in brez tarnanja orisal stanje gospod Ivo.

Dobro je vedeti in videti, kam se dejansko vlaga denar dobrodelnih organizacij. Mnogo pomislekov in zgodb se sliši. Da je denar Karitas dobro investiran in da gre na ustrezen naslov, smo lahko videli na lastne oči, za kar je že štirinajstič poskrbel gospod Matej Kobal iz koprske Karitas. Sodelovanje z banjaluško Karitas se je začelo takoj po vojni v Bosni, letošnji delovni tabor pa je bil štirinajsti po vrsti. Prepričani smo, da ne bo zadnji.

Polona Strnad


Foto: Arhiv ŠGV