»Zakaj sploh pisati knjige? Saj nihče več ne bere. Se res splača? Za tistih nekaj šolarjev, ki imajo veselje do branja, gredo sami v knjižnico in so veseli, če knjigo dobijo za darilo ...«

Ne razumem tega vprašanja. Prav z enako zaskrbljenostjo bi potem lahko vprašali tudi, zakaj duhovniki sploh še mašujejo. Če so pa cerkve vse bolj prazne. Saj nihče več ne hodi k maši, sploh ne med tednom. Za tistih nekaj upokojenk, ki vsak dan hodijo v cerkev, molijo rožni venec, se redno spovedujejo in prejemajo obhajilo ...

Pozor! Ne pravim, da je branje knjig enako pomembno kot prejemanje zakramentov. Le želela sem ponazoriti neosnovanost dileme.

Pisatelji namreč ne pišemo za tiste (številčnejše), ki ne berejo, ampak za tiste (redkejše), ki jim knjige veliko pomenijo. In v končni fazi me ne zanima, koliko ljudi mojih knjig ni prebralo, me pa neznansko zanimajo tisti, ki so jih. Upam, da so se jih dotaknile, upam, da so izluščili kaj spodbudnega ali pa, da jim je branje vsaj prineslo nekaj prijetni...