»Ne rabim tvojih del, rabim tvoje srce«

Katarina Bordner je glasbenica, mentorica slavilne glasbe, žena Američana Davida, mama Lie, Ele in Taylorja, sodelavka Evangelijske krščanske cerkve v Kopru in odgovorna za združenje slavilcev Utrip kraljestva. Rodila se je v Ljubljani in odraščala v družini, kjer vera »ni bila predvsem skupek pravil, temveč oseben odnos z Bogom«. Mama je že kot šestnajstletnica v cerkvi doživela, da Bog zanjo ni več »religija«, ampak oseba. Skupaj z očetom sta tri otroke vodila k Jezusu, Svetemu pismu, molitvi in poslušanju Boga. Ob vsaki težavi sta starša rekla: »Dajmo vprašat Gospoda, kaj On pravi.« Katarina se spominja varnega in ljubečega doma, kjer ni bilo pritiska, kaj mora postati: »Pomembno je bilo, kaj želi Gospod.« Vera staršev je dobila tudi konkretno obliko: po dvajsetih letih sta zapustila varni službi – mama na ministrstvu za finance, oče kot direktor v Telekomu – in se posvetila oznanjevalnemu delu. Katarina ju imenuje svoja »heroja vere«. Prva odločitev in glasba, ki odpre vrata Osebna pot vere se je Katarini odprla pri enajstih letih. Pri nekem bogoslužju je razumela, da človek potrebuje odpuščanje in da Jezus ni oddaljen vladar na nebu, ampak Gospod vsega življenja. Takrat se je, kot pravi, »osebno spreobrnila«. V srednji šoli je sledilo obdobje velikega hrepenenja po spoznavanju Boga. Spraševala se je: »Kdo je ta Jezus?« Po šestnajstem letu se je vse bolj odpirala glasbi. Ker je nadarjena, so se hitro vrstile priložnosti, nekaj let je veliko pela, vpisala se je na konservatorij za jazz petje pri Nadi Žgur. Pozneje se je poročila, postala mama, hkrati pa je bila skoraj povsod, kjer je bilo mogoče služiti: pri mladih, v cerkvi, pri petju, konferencah, evangelizacijskih dogodkih, božičnih predstavah in zborih. A dogajati se je začelo nekaj čudnega: za Boga je veliko delala, vendar je začela izgubljati preprost, intimen odnos z njim. Njena vera je zdrsnila v »produktivnost s krščanskim predznakom«. Zvečer je zaspala z občutkom, »da to še ni dovolj«. Vse bolj se je spraševala, kaj še lahko da mladim, zboru, skupini, človeku v stiski, vse manj pa: »Kaj pa midva? Kaj želiš meni reči, Jezus?« Ko se je vera spremenila v boj Preizkušnja je prišla silovito. Najprej je zbolel mož David. Septembra 2018 se je stanje tako poslabšalo, da je ostal nepokreten; dve leti je bil obsojen na nemoč. Katarina je skrbela zanj in za tri majhne otroke, takrat stare dve, tri in štiri leta. Ob vsem tem se je v njej začel hud duhovni boj. Ni razumela Boga. »Toliko naredimo zate, kako da ti ne moreš biti dober?« se je spraševala. Zakaj se to dogaja človeku, ki Boga ljubi in mu služi? Zakaj ravno možu, ki je tako srčen in predan? V njej se je nabirala jeza. Na neki konferenci za delo z mladimi ni mogla več poslušati govorjenja o Božji ljubezni. V sebi je izrekla upor: »Če tvoja ljubezen izgleda tako, potem se jaz zanjo zapiram. Preveč boli.« Trpljenje jo je postavilo pred dve možnosti: »ali izgubiš vero ali se še bolj približaš Bogu«. Ni je rešila lastna moč. »Milost Božja,« pravi danes. Nekaj jo je začelo vleči nazaj k Jezusu, a dokler je še zmogla, se mu je upirala. Potem je izgorela tudi sama. Zanemarjala je vrtoglavice, bleščanje pred očmi, pomanjkanje koncentracije, nenehno utrujenost in neprespanost. Telo je odpovedalo. Zlom je bil tako hud, da se je mesece tresla v napadih. Bila je izčrpana in nemočna. Ni mogla več »kljukati« opravljenih del. Ostalo ji je samo še eno: klicati Jezusovo ime. »Na zelenih pašnikih …« Iz te nemoči se je rodilo spoznanje in kesanje. Bogu je priznala, da je v vrvežu dela zanj izgubila bližino z njim, da mu je hotela sugerirati, kako mora delovati, in da se je včasih postavljala na njegovo mesto. Spoznala je, da ljudje ne potrebujejo nje, aktivne Katarine, ampak Boga. Sledilo je tiho, dolgo obdobje zdravljenja. Preselili so se na Hrvatine, med zelenje, oljke in pogled proti morju. Spremljal jo je Psalm 23: »Na zelenih pašnikih mi daješ ležišče, k vodam počitka me vodiš.« Dve leti je bila skoraj neaktivna. Ni več »delala« za Boga; učila se je »biti z Njim«. Počasi je spet odprla Sveto pismo, znova začela dojemati Božji glas. V tem času je začutila nekaj pomirjujočega: da je Božja hči, vedno ljubljena in sprejeta, ne zaradi dosežkov, ampak zaradi njegove brezpogojne ljubezni. V njej se je začela nova »romanca z Jezusom«. Ne več vera kot projekt, ne več uspeh, ugled in dokazovanje, ampak preprosta bližina. »Jaz ne rabim tvojih del, rabim tvoje srce,« je v sebi slišala Božje vabilo. Iz te bližine so se začele rojevati pesmi. Prva je nosila izpoved: »Moje srce tvoje vedno bo.« V njej je izrekla tudi odločitev, da bo Bog njen edini Bog, ne pa uspeh, slava, zabava ali katerikoli sodobni malik. »Bog, ti si dovolj. Ne ti plus nekaj.« Najstniki in vera Po tej izkušnji ji Bog ni vzel glasbe in mladinskega dela, kakor je sprva pričakovala. Nasprotno: vse se je vrnilo očiščeno in pomnoženo. Danes z veseljem vodi slavljenje v cerkvi kot mentorica, poje doma in v občestvu, poučuje solo petje ter mlade uči, da krščanska pesem ni samo melodija, ampak pričevanje: kaj to, kar pojem, pomeni zame? »Glasba kot učeništvo, ne zgolj glasba,« pravi. Z Davidom in otroki imata odprt dom, pripravljata srečanja za mladostnike: »Pri delu z mladimi sta ključni dve ljubezni: ljubiti Boga in ljubiti njih. Mladi hitro začutijo, ali je ljubezen zaigrana.« Kot mama najstnikov pravi, da so za duhovno rast najstnikov »potovanja, še posebej misijska, izjemnega pomena. Ko kot družina stopimo iz vsakdana in skupaj služimo drugim ali se udeležimo krščanskih oznanjevalnih dogodkov, vera postane oprijemljiva. Takrat najstniki ne slišijo le o Bogu, ampak ga začnejo osebno doživljati.« Nova pesem za Slovenijo Katarinini dve veliki ljubezni sta mladina in glasba. Zato je nastal Utrip kraljestva, združenje slavilcev, ki ljubijo Boga, slavljenje in Cerkev. Pišejo pesmi, snemajo videe, pripravljajo slavilne večere in usposabljajo slavilne skupine. Katarina si želi, da bi iz slovenskega srca prišli novi načini slavljenja Boga – ne zgolj prevodi tujih pesmi, ampak pesmi, ki se rodijo »iz naših src, iz našega okolja in iz naše izkušnje«. Njena molitev je, da bi v Sloveniji »oživeli častilci«. Na Ritmu srca 2025 je s sestro Glorio zapela pesem Ni premalo, ki je nastala kot molitev. Ko je nekoč gledala na Koper, je Bogu priznala svojo omejenost: »Imam le dve ribi, nekaj malega, srce, ki ga ljubi.« In vendar verjame, da Bog iz majhnega lahko naredi veliko. Tudi letos bo Utrip kraljestva del festivala s pesmijo Veselja dan, ki jo je Katarina napisala s tremi prijatelji; izvajala jo bosta Tadej Ogorevc in Mana R. Florjančič. Njeno življenje ni zgodba o popolni veri brez razpok. Je zgodba o veri, ki je šla skozi upor, nemoč, depresivno temo, telesni zlom in tišino – a prav tam je znova našla Jezusa. Morda prav zato Katarina Bordner danes ne slavi Boga kot nekdo, ki nikoli ni jokal, ampak kot nekdo, ki je v solzah odkril, da Bog ne potrebuje najprej njenih del. Hoče njeno srce. In iz tega srca se danes znova rojeva pesem.

»Ne rabim tvojih del, rabim tvoje srce«

»Ne rabim tvojih del, rabim tvoje srce«

Prva odločitev in glasba, ki odpre vrata

Koncert začenja z molitvijo

Hudičevka v pradi 2 (recenzija)

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.