Foto: Andrej Praznik

Matej in Anja sta prekipevala od napetega pričakovanja. Bil je prvi dan njunih počitnic in z avtomobilom sta se odpravljala v obalno hišico, ki sta jo najela za teden dni. Po nekaj urah vožnje je Anja vprašala: »Si prepričan, da sva na pravi poti?« »Seveda sva,« je odvrnil Matej. Čez eno uro je Anja z malce bolj zaskrbljenim glasom spet vprašala: »Si prepričan, da je to prava pot?« »Ja, prepričan sem,« se je glasil odgovor. Po nadaljnji uri je bila že zelo zaskrbljena. »Dragi, res nisva zašla? Ne vidim kažipotov za obalo.« Hip zatem je Matej odvrnil: »Nisem več prepričan, ampak vsaj ni zastojev.«

Zlahka, celo samodejno ocenjujemo napredek v življenju tako, kot je Matej ocenil svojo vožnjo na obalo. Če se odločamo na podlagi šestega čuta in splošnega nazora sveta, utegnemo misliti, da hitro napredujemo. Toda preprosta skica odrešenjske zgodovine nam lahko pomaga, da dejansko ostanemo na pravi poti ali jo najdemo, kadar se izgubimo.

Nebeški pogled

Naj se zavedamo ali ne, imamo vsi vizijo svojega življenja. Vsi imamo nazor, ki določa, kako želimo živeti in kaj želimo doseči. Ta vizija usmerja naše številne odločitve in dejanja. Srčika našega pogleda je želja, da bi počeli to, kar nas osrečuje. To lahko pomeni, da se poročimo, izberemo duhovni poklic ali se posvetimo uspešni poklicni poti. Ko dozorevamo, se nam pogled izostri in postanemo manj sebični. Več časa si želimo preživeti s sozakoncem in otroki. Ali pa cenimo obljube, ki smo jih izrekli pri posvečenju, ali večne obljube. Po njih želimo polno živeti. Ne glede na poklic želimo pomagati drugim učiti otroke, služiti v župniji, obiskovati starejše in lajšati trpljenje ubogim. Skratka, želimo biti dobri Jezusovi učenci. Tudi Bog ima vizijo za naše življenje in pogosto se oba pogleda prekrivata.

Celoten esej si preberite v reviji Beseda med nami.