Nebo se je odprlo nad Slovenijo

Od gosta do svetnika bi lahko poimenovali ta tri minula desetletja od prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Kakšni so spomini na srečanje pred tridesetimi leti? Verjetno ste imeli kot ceremonier ogromno dela. Nekdo je zapisal, da se je nebo odprlo nad Slovenijo v tistem svetem majniškem tridnevju 1996, ko nas je obiskal Janez Pavel II. Da bo organizacijsko to izjemen podvig, smo vedeli, zato je bilo od začetka v pripravo vključenih veliko ljudi. Moja skrb je bila priprava bogoslužja v ljubljanski stolnici in na hipodromu v Stožicah. Pri tem sem sodeloval z odlično skupino takratnih bogoslovcev. Tudi z državne strani so nam zelo pomagali, da je vse delovalo brezhibno. Hvaležen sem cvetličarki Andreji Kajtna z Ježice s sodelavkami, ki so se skoraj vso noč trudile, da so zares čudovito okrasile bogoslužni prostor in podobo Marije Pomagaj v Stožicah. Arhitekt Tone Marinko je fantastično domislil celoten prostor, celo zvonove (ki so zdaj v novi stoženski cerkvi) smo dobili, da se je slišalo pritrkavanje, arhitekt Tone Suhadolc je naredil načrt, mizar Trošt iz Podrage pa izdelal tron za papeža in sedeže za glavne mašnike, šolske sestre v Radovljici so naredile prte itd. itd. Praznična sobota se je začela zelo zgodaj v pododrju papeževega oltarja, kjer smo z bogoslovci imeli prvo mašo … Bilo je veliko adrenalina in nepozabna izkušnja … Po obisku papeža so mnogi pričakovali, da se bodo premaknili tudi odnosi med državo in Cerkvijo na Slovenskem. Ali so bila pričakovanja upravičena? Papež seveda ni prišel na izlet, vsak njegov obisk je bil tudi državniški, in ker je bilo v tistem času veliko odprtih vprašanj, pravzaprav nobeno še ni bilo rešeno, je bil ta obisk tudi priložnost, da se spregovori o vsem. Mislim, da je sad tega in potem drugega obiska Janeza Pavla II.tudi t. i. Vatikanski sporazum, ki je bil sklenjen na pragu tretjega tisočletja. V Sloveniji žal nikoli nismo imeli lustracije oz. dekomunizacije, zato je še danes polno predsodkov in sovraštva do vere in Cerkve, predvsem pa ideološke zadrtosti, ki je ne srečamo nikjer drugje v nekdanjih komunističnih državah. To se vidi v odnosu do Cerkve, pa tudi do resnične demokracije, kjer ni prvo- in drugorazrednih, kot se dogaja pri nas še dandanes. Pri nas tranzicijske stranke levice to držo umetno vzdržujejo. In zato je še vedno marsikaj nedorečenega … Papež Janez Pavel II. je bil zelo hitro razglašen za svetnika. Kongregacija ni počakala 50 let po smrti kandidata, kot naj bi bilo običajno. Kako vas nagovarja njegov svetniški lik? Tudi za sv. Frančiška niso čakali 50 let. Takrat tega pravila sploh ni bilo. Pa za mater Terezijo, patra Pija, Carla Acutisa prav tako ni bilo omejitev, ki jih omenjate. Pri Janezu Pavlu II. so se napisi »Santo subito« (Svetnik takoj) pojavili že ob pogrebu. Sv. Irenej, ki ga je Janez Pavel II. citiral v Mariboru 19. maja 1996. je rekel: Gloria Dei vivens homo (Božja slava je živi človek). Svetnik odseva Boga, in to ljudje začutimo ob srečanju. Tako smo čutili pri Janezu Pavlu II. Mimogrede: Slovenci imamo napačno predstavo, da mora biti svetnik v vsem popoln človek. Svetnik je človek, ki se je popolnoma oprl na Boga. Cerkev uči, da svetniki niso postali sveti zato, ker niso nikoli padli, ampak ker so vztrajno živeli krščanske kreposti in se po padcih vedno znova vračali k Bogu. Jedro svetosti so tri teološke kreposti: vera, ki zaupa Bogu, upanje, ki ne obupa, ljubezen, ki se daruje. Te se kažejo v vsakdanjem življenju skozi štiri kardinalne kreposti: preudarnost, pravičnost, zmernost in srčnost. Ko nekdo te kreposti živi junaško, tudi v trpljenju in brez iskanja priznanja, Cerkev v njem prepozna pot svetosti. Svetost ni za izbrane – je Božji klic za vsakega kristjana. Magdalena Gornik (ste postulator v postopku za njeno beatifikacijo) je, če se smem tako izraziti, živela povsem drugačen tip svetništva. Kakšen odnos je imel sv. Janez Pavel II. do mistikov? Vemo, da se je med drugim srečal s sv. p. Pijem in sv. Favstino Kowalsko. Sami ste že povedali, da je imel stike z dvema mistikoma 20. stoletja, ki sta danes svetnika, kar pove, da jim je zaupal in sta mu bila vir navdiha za osebno duhovno rast. Vsekakor pa v mistikih ne smemo gledati najprej ljudi z izjemnimi lastnostmi, ampak krepostmi. Papež Leon XIV. je dejal, da mistika ni isto kot izredni pojavi, ampak intimna ljubezenska zveza z Bogom, ki se kaže v sadovih življenja v skladu z evangeljskim merilom: »Vsako drevo se prepozna po svojih sadovih.« Ne gre za ezoteriko, ampak realno doživljanje Boga in Božjega. To pa se zelo vidi pri Božji služabnici Magdaleni Gornik. Kakšni so po vaši oceni sadovi obiska papeža Janeza Pavla II.? Sedaj na dogajanja že lahko pogledamo z večje časovne razdalje. Te dni sem prebiral papeževe govore od 17. do 19. maja 1996 v Sloveniji in moram reči, da so še vedno vodilo in merilo za naše delovanje. Nič ni zastarelo, vse je aktualno, nekatere stvari še bolj kakor takrat, ko so bile izrečene. Sadovi so bili v prvem obdobju po obisku duhovni poklici, zavzetost za sodelovanje po župnijah, gorečnost laikov na različnih področjih. Vse to se je izrazilo v slovenski sinodi, na katero smo žal prehitro pozabili. Nekatere težke zgodbe v delovanju Cerkve in covid so upočasnili ali ponekod celo pogasili zavzetost za evangelizacijo. Rastejo pa nove mlade generacije, ki kažejo izjemno zrelo vero, tisto, kar smo vedno poudarjali: iz osebne odločitve za Boga raste prava vera in apostolska gorečnost. Ali, kot je dejal sv. Janez Pavel II. v Mariboru: Samo svetost je tista sila, ki lahko spreminja svet. To je aktualno vedno. Trudimo se za svetost, ki bo spreminjala ta svet! Karlo Smodiš

Nebo se je odprlo nad Slovenijo

Nebo se je odprlo nad Slovenijo

Od gosta do svetnika bi lahko poimenovali ta tri minula desetletja od prvega obiska papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Kakšni so spomini na srečanje pred tridesetimi leti? Verjetno ste imeli kot ceremonier ogromno dela.

LJUBLJANA - SVETI KRIŽ – Slovo Marcosa Bajuka

Razbitje zaprtosti

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.