Na nedeljo Slovencev po svetu, ki jo v Cerkvi na Slovenskem obhajamo prvo nedeljo v juliju (letos bo to 4. julija), je pozornost pri bogoslužju in molitvah namenjena četrtini narodnega telesa. Slovenska družba se postopno vse bolj zaveda narodne celovitosti v domovini, zamejstvu in izseljenstvu. Globalizacija sveta omogoča intenzivnejše stike, spoznavanje in bližino. Izseljenska pastoralna struktura je dobra, kljub temu pa potrebuje številne posodobitve.

Tudi državne in civilne ustanove, ki se posvečajo vprašanjem izseljenstva, svoje dejavnosti strnejo v ta čas, ko je na obisku v domovini večje število izseljencev ali njihovih potomcev. Duhovna oskrba za izseljence predstavlja najstarejšo in neprekinjeno spremstvo procesa slovenskega izseljevanja. Odkar imamo lastno državo, se je zanimanje za polmilijonski del naroda, ki živi izven meja matične domovine, v javnosti povečalo. Državne ustanove stremijo k vedno večji strukturiranosti omenjene problematike. Na področju duhovne oskrbe je struktura že dolgo vzpostavljena, potrebuje pa popravke (posodobitve) predvsem z ozirom na spremembe, ki nastajajo na področju sodobnih migracijskih tokov.

Duhovniki med izseljenci so te spremembe že zdavnaj zaznali v župnijah, v katerih delujejo. Obravnavajo jih na pastoralnih konferencah in iščejo poti do ljudi v spremenjenih razmerah, da jih ne bi pustili brez duhovne opore. Obiskujejo starejše, ki obnemorejo, iščejo mlade, ki so se razpršili daleč vstran ali pa v skupnostih več ne sodelujejo. Poskušajo jih spremljati, kolikor zmorejo.

Poročila v Sloveniji pogosto naredijo vtis, da delo med Slovenci po svetu peša in da mu ni (več) potrebno posvečati (pre)velike pozornosti. Na terenu so razmere podobne razmeram v domovini. Če manjše župnije zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev izgubijo župnika, Cerkev ljudi ne zapusti. Župnija preide pod t. i. soupravo, s čimer je duhovna oskrba zagotovljena. To odgovornost izseljenski duhovniki čutijo tudi do svojih vernikov. V soglasju z narodnim ravnateljem za pastoralo Slovencev po svetu načrtujejo, kaj lahko naredijo z lastnimi človeškimi in materialnimi viri z ozirom na potrebe ljudi, h katerim so poslani. Škofe prosijo tudi za duhovnike, če se za to pokaže pastoralna potreba.

V obstoječih razmerah čutijo, kako nujno potrebujejo tudi pomoč iz domovine in večjo povezanost z župnijami, iz katerih izhajajo njihovi župljani. To velja še posebej za študente, strokovnjake ali mlade družine, ki se danes razseljujejo po svetu za krajši ali daljši čas z namenom izobraževanja, izpopolnjevanja ali zaradi zaposlitve v mednarodnih družbah in podjetjih. Izseljenskim duhovnikom bi bilo v pomoč, če bi bili obveščeni o tem, da so Slovenci iz domovine odšli v Pariz, Berlin, Madrid ali v San Paulo, Perth, Vancouver, Canberro ... Med domovino in tujino manjka neposredna izmenjava informacij in medsebojno obveščanje, saj bi tako lahko bolj učinkovito in načrtno poskrbeli za naše državljane izven meja matične domovine. Pričakujejo, da jim bodo cerkvene ustanove, kot tudi duhovniki in drugi župnijski sodelavci v domovini pri teh prizadevanjih v pomoč.

Pristojne prosijo, naj za večjo obveščenost o slovenskih kristjanih po svetu opozorijo slovensko javnost tudi na katoliške izseljenske revije Duhovno življenje, Božja beseda, Misli in Naša luč.

Besedilo, ki ga povzemamo po Tiskovnem uradu SŠK, je pripravil msgr. Janez Pucelj iz koordinacijske službe duhovne oskrbe za Slovence po svetu.

Povezave: http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/176265549BEF66A6C125775200461A54?OpenDocument