Bil je zgleden ministrant v Bistrici pri Tržiču, svoje življenje je posvetil hokeju, danes ima družinico. Pogovarjali smo se z branilcem jeseniških hokejistov, čistokrvnim Gorenjcem, Andrejem Tavžljem.

Andrej, prosim, popelji nas skozi svoje začetke športne kariere.

Vse se je začelo v tej hali (pogovor je bil v Dvorani Podmežakla na Jesenicah, op. a.). Moj oče je bil navijač Jesenic in to je bil največji razlog, da sem se povezal s tem športom. Pri petih ali šestih letih sem bil prvič na tekmi, moj oče ni zamudil nobene. Navdušil me je do te mere, da na koncu v bistvu nisem imel izbire.

Je bil oče hokejist?

Ne, le navijač. V bistvu je čudno, da se nihče iz moje družine ni poklicno ukvarjal s športom. Stric je mene in svojega sina, torej bratranca, naučil drsati.

V enem izmed starih intervjujev sem prebral, da si staršem izjemno hvaležen za vzgojo. Zakaj?

Pri nas vzgoja ni bila stroga, je pa bilo med nami ogromno razumevanja. Prelomen trenutek je bila srednja šola, ko so se začele težave, tudi z učnim uspehom. Ko si mlad, te lahko življenje potegne v slabo družbo. Srečen sem, da sem doma vseeno dobil podporo in sta mi starša znala stvari razložiti tako, da sem ju razumel, namesto da bi bil užaljen upornik.

Celoten intervju si lahko preberete v reviji #Najst.