Zasebnih šol je v Sloveniji sedem, med njimi dve katoliški. O razlogih staršev za vpis otrok na katoliško osnovno šolo smo se pogovarjali z Nejcem Capudrom, ravnateljem OŠ Alojzija Šuštarja v Ljubljani, ki deluje v okviru Zavoda sv. Stanislava.

Pred vrati je vpis otrok v prvi razred osnovne šole. Če vas vprašam kot mama, zakaj bi mi priporočili vpis otroka v OŠ Alojzija Šuštarja?

Kot zasebna katoliška šola imamo dodatno poslanstvo, da želimo biti staršem v pomoč pri vzgoji njihovih otrok, jim pomagati pri vsakodnevnih vzgojnih izzivih. Naša posebnost je v tem, da si za vsako situacijo vzamemo čas in jo skušamo presojati v skladu z Jezusovim pogledom na človeka. Pri nas učenec ni številka, temveč oseba s svojim dostojanstvom, svojim ciljem v življenju, mi pa smo mu na tej poti v pomoč.

Nejc Capuder je ravnatelj na OŠ Alojzija Šuštarja od 1. septembra 2024. FOTO: Siniša Kanižaj

Če predpostavljam, da ne živimo v bližini šole, imam dva pomisleka: otrok bo že v osnovni šoli vsak dan veliko časa izgubil za vožnjo, hkrati pa bo iztrgan iz lokalnega okolja. Kako odgovarjate?

To je predvsem presoja staršev in stvar njihovih prioritet. Praksa kaže, da je okolje zelo pomembno pri vzgoji otroka. Če starši presodijo, da je njihovo lokalno okolje zdravo, urejeno, mu lahko zaupajo in bo imelo dober vpliv na razvoj njihovega okolja, bo odločitev za vpis na oddaljeno šolo težja. Na naši šoli se trudimo ustvariti kar najboljše okolje, npr. z zelenimi površinami, varnostjo, kar otroku nudi optimalen razvoj. Vožnja pa je, če se starši vsakodnevno vozijo v Ljubljano v službo, lahko dragocen čas za pogovor v avtu.

Pred vpisom na vaši šoli z vsako družino opravite razgovor. Katere razloge za izbiro katoliške šole običajno navedejo starši?

Bolj ali manj iščejo varno in spodbudno okolje ter zaupanje, da se zavzamemo za vsakega otroka. Da jim nudimo pomoč pri vzgojnih izzivih. Hvaležni so za versko noto, za duhovne obnove, jutranjo mašo, za kaplana. Pa tudi, da zasledujemo moto »šola tisočerih talentov«. To pomeni, da ne gledamo le na uspešnost pri glavnih predmetih, temveč otroku pomagamo poiskati njegove talente in ga spodbujati pri razvijanju le-teh. Vsakega otroka želimo podpreti na področju, kjer je močan, ga tam opolnomočiti, da postane samozavesten, samostojen in ima dobro samopodobo, da je zadovoljen s seboj in vidi smisel v tem, kar počne. Hvaležni so tudi, da gradimo razredno skupnost, v kateri otroci drug drugega ne dojemajo kot tekmeca, temveč sopotnika z vsemi svojimi težavami in prednostmi. Učimo jih sodelovanja, povezanosti in odgovornosti tudi za drugega.

" Pri nas učenec ni številka, temveč oseba s svojim dostojanstvom." FOTO: Siniša Kanižaj

Ali se vpisujejo izključno otroci iz katoliških družin?

Najprej ne želimo biti alternativa, temveč izbira. Ne želimo biti odgovor staršem, ki se jim morda javna šola ne zdi dovolj dobra in bodo že nekako preboleli, da smo katoliška. V prvi vrsti želimo biti opora staršem pri njihovi vzgoji. Če se starši pri vzgoji zelo opirajo na vero, je to zmagovalna situacija. Najbolj lahko pomagamo staršem, s katerimi delimo iste vrednote in nadaljujemo delo, ki ga oni opravijo doma. Zelo verjamemo v pedagoški trikotnik, v katerem smo mi, starši in otroci. Zdi se mi, da smo mi vzgojno toliko močni, kolikor nam starši zaupajo. Smo njihova podaljšana roka. Mi lahko okrepimo vrednote, ki jih živijo doma, ne moremo pa kot institucija nadomestiti, kar doma primanjkuje.

Specifika programa, ki ga izvaja vaša šola, sta med drugim na razredni stopnji predmet Spoznavanje vere oz. Vera in kultura na predmetni stopnji. Kaj je posebnost teh predmetov?

To ni verouk ali nadomestilo za katehezo, ki se izvaja po župnijah. Je pouk o veri. Na razredni stopnji je osredotočen na katoliško vero, razlago splošnih dejstev o naši veri. Na predmetni stopnji pa se vsebine razširijo in obravnavajo tudi druga verstva. Želimo, da otrok ozavesti pomen vere v življenju posameznika, hkrati pa ga hočemo opremiti z znanjem, da je na svetu veliko različnih pogledov na izzive, da s tem ni nič narobe, a da se ob soočenju z drugačnimi pogledi zaveda svojih korenin.

V primerjavi z javnim programom je pri vas na predmetni stopnji tudi nekaj več poudarka na naravoslovju.

Teh ur v primerjavi z javno šolo ni bistveno več. Dejstvo je, da imamo danes premalo stika z naravo in v teh urah želimo otrokom dati občutek za naravo. Omogočamo jim dodaten čas, da se začnejo zavedati okolja, v katerem živijo, imajo kakšno uro več za sprehod.

"Opažam, kako se nekateri radi vračajo, nas pridejo pogledat in povedo, da so ponosni, da so bili »šuštarčki«." FOTO: Siniša Kanižaj

Veliko poudarka dajete vzgoji, kako pa je z učnimi uspehi vaših učencev?

Rezultati nacionalnega preverjanja znanja kažejo, da smo nad slovenskim povprečjem. V tem se lahko primerjamo z drugimi, kakšne druge primerjave težko delamo. Se pa zavedamo, da so starši naših učencev to šolo izbrali, zato morda tudi nekoliko bolj ambiciozno gledajo na izobrazbo otrok. Bolj kot nabiranje točk se mi sicer zdijo pomembna funkcionalna znanja. Glede tega so dobra povratna informacija učenci, ki so osnovno šolo že zapustili. Predvsem je lepo slišati koga, ki mu ni bilo tako enostavno napredovati v višji razred, zdaj pa šolanje nadaljuje na tehnični šoli in ponosno pove, kako dobro mu gre npr. pri matematiki. Menim, da tu v ozadju ni toliko znanje v podatkih, temveč znanje, kako priti do podatkov; kako si pomagati, da bom uspešen.

Učence devetih razredov v nekaj mesecih čaka pomembna odločitev. Kako pri vas učence pripravljate na poklicno usmeritev oz. odločitev za nadaljnje šolanje?

V sklopu šolskega programa ponujamo lepo mero kariernega svetovanja. Vsak učenec je povabljen na razgovor, na katerem se karierna svetovalka z njim pogovori o ciljih in priložnostih glede na njegove želje in dosedanje dosežke. Pred kratkim smo organizirali tržnico srednjih šol, na katero smo povabili različne srednje šole in gimnazije, da so predstavile svoj program. Posebnost, ki jo imamo za osme razrede, je karierni dan. Tu nagovarjamo starše in druge v različnih poklicih, da za en dan sprejmejo enega učenca, da je njegova senca v službi. Tako učenec lahko vidi, kaj dela zdravnik, s čim se ukvarja arhitekt, kako poteka delo učitelja. Zdi se mi lepa izkušnja, ko se učencu pokaže, da služba ni nekaj, kar moraš početi, temveč te lahko kot človeka izpolnjuje.

Je pa to za učence vedno bila in vedno bo težka odločitev. Mi kot šola lahko k tej pomembni odločitvi pripomoremo tako, da damo povratno informacijo o otrokovem znanju in predvsem, da ga opolnomočimo v njegovih talentih, da s tem išče svoje priložnosti za naprej. To je tisto, kar mi pri tem usmerjanju lahko damo.

S kakšno doto učenci odhajajo iz katoliške šole?

Da so bili tukaj sprejeti, da so bili del neke skupnosti, da so bili nepogrešljiv člen te skupnosti ter da so zaradi tega lahko v svetu bolj samozavestni. Opažam, kako se nekateri radi vračajo, nas pridejo pogledat in povedo, da so ponosni, da so bili »šuštarčki«, da so obiskovali katoliško šolo in da so katoličani.

"Biti učitelj na katoliški šoli pomeni biti del skupnosti." FOTO: Siniša Kanižaj

Kako pa zaposleni gledate na dejstvo, da ste zaposleni na katoliški šoli in imate v učiteljskem zboru tudi duhovnika?

Biti učitelj na katoliški šoli pomeni biti del skupnosti. Tako kot v razredih se tudi med učitelji trudimo graditi skupnost, v kateri je vsak opažen. Verjamem, da če smo učitelji med seboj v redu, s tem dobro vplivamo tudi na otroke. Da imamo v svoji sredi duhovnika, pa je privilegij. Zaradi njegove prisotnosti leto vedno začnemo s sveto mašo, z nami gre na romanja, vsak sestanek začnemo z molitvijo in z njega odidemo z blagoslovom. Doprinos je to, da je vedno z nami in da blagoslavlja naše delo.

V Sloveniji delujeta dve katoliški osnovni šoli. Kakšno obogatitev prinašata v slovenski šolski prostor?

Menim, da predvsem kažeta na potrebo po gradnji odnosov, po vnosu vrednot, na katerih se oblikuje skupnost in gradijo dobri odnosi. Tu ne mislim na kurativo, temveč na preventivo. Kot so npr. razne strategije za omejitev nasilja v šolah. Z nasiljem pri nas hvala Bogu nimamo toliko težav, kar je gotovo tudi odraz preventivnega dela, dela na skupnosti, postavljanje dobrega pred slabo, ko ne dajemo toliko poudarka na kaznovanje, temveč spodbujamo k dobremu. To je tisto, kar žanje pozitivne rezultate. Ko se pojavi kakšen vzgojni izziv, ga je gotovo težje reševati v okolju, kjer ni izoblikovanih vrednot, kjer ni skupnosti, ni zavedanja, da smo tam z namenom. Obiskujem šolo za ravnatelje in tam se pogovarjamo samo o odnosih, na vseh ravneh. Strokovnost ni zanemarljiva, a strokovnost brez človeka je brez pomena, je ChatGPT.

Na katoliških osnovnih šolah se šola zgolj peščica učencev, večina jih obiskuje javne šole v lokalnem okolju. Imate kakšno priporočilo za starše, kako v javnih šolah spodbuditi k premikom v smeri, ki jo omenjate?

Tudi moji otroci se šolajo v javni šoli, a imam občutek, da obiskujejo »katoliško šolo«. Tam so vzgojiteljice in učiteljice, s katerimi si delimo vrednote, se srečujemo pri nedeljski maši. Kjer je pristen katoliški učitelj, je katoliška vzgoja. Sicer pa verjamem, da si vsak učitelj prizadeva biti zgled v dobrem. Danes težko najdeš učitelja, ki je v šoli po sili razmer. Kdor ostaja v tem poklicu, to dela s srcem in za dobrobit otroka. Največ, kar lahko starši naredimo, je, da jih v tem podpremo pri njihovem delu. Da šolo in tam zaposlene čutimo kot podporo nam staršem pri vzgoji otrok. To je seme za dobro šolo.

Intervju je bil najprej objavljen v prilogi Naša družina (4/2025).