Košarica Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Nekaj impresij roškega poročevalca

Bogomir Štefanič
Za vas piše:
Bogomir Štefanič
Objava: 07. 06. 2021 / 12:52
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 07.06.2021 / 18:35
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Nekaj impresij roškega poročevalca

Nekaj impresij roškega poročevalca
Ob robu spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, sobota, 5. junija.

Mašni pozdrav kočevskega župnika Damjana Štiha FOTO: Bogomir Štefanič

Kolikokrat sem bil doslej na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu? Po pravici povedano – ne vem. Kot kočevski domačin in tako od vseh na uredništvu Družine najbližji Rogu sem bil v zadnjih 25 letih morda 20-krat poročevalec s slovesnosti. Priti v začetku junija v Kočevski rog je tako po eni strani že stvar poklicne rutine, a vedno je bilo, je in bo več kot to – veliko več kot to. Tudi zaradi na videz drobnih, a zelo pomenljivih srečevanj z ljudmi, ki jih tam srečujem: nekatere redno, druge pogosto, tretje tu in tam, koga prvič …

Kolega in kolegica z Družininega prodajnega oddelka: eden na soncu, druga v senci, oba s knjigami, ki jih glede vprašanj, povezanih s slovenskim vzpostavljanjem tranzicijske pravičnosti prinaša Družinin založniški program. Letos je v ospredju 5. poročilo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki ga je pod naslovom Pravica do groba uredil predsednik komisije Jože Dežman. A na robu mize so tudi prednaročniški lističi, ki naznanjajo skorajšnji izid še ene zelo pomembne in težko pričakovane publikacije – knjige pogovorov pokojnih Antona Drobniča in Franceta Pibernika; gre za intervjujski portret »Moža neuklonljivih ramen«, kot se glasi naslov knjige o pravniku, prvem generalnem državnem tožilcu samostojne slovenske države, soustanovitelju in predsedniku Nove Slovenske zaveze Anton Drobniču. Ne morem si kaj, da ne bi knjige glasno priporočil romarju, ki se za hip ustavi ob kolegovi stojnici; prvi »rokopis« sem namreč imel pred seboj že pred dvema letoma, zato sem vedel, da gre za odlično knjigo. Koliko drugih roških romarjev se je zanimalo zanjo? Ne vem, a upam, da čim več.

Nekaj korakov naprej. Vrstijo se znani obrazi: Jože Možina, Mitja Štular, Erika Jazbar, Ivo Jevnikar, pozneje še Lenart in Jasmina Rihar, Brane Senegačnik, Andrej Fink … Ne morem si kaj, da ne bi pomislil: vsi so občasni, nekateri tudi redni sodelavci Družinine priloge Slovenski čas. Vsi po vrsti razumniki v najboljšem pomenu te besede, ljudje, ki razumejo, kako se prepletajo vezi preteklosti-sedanjosti-prihodnosti, in o tem jasno pišejo, govorijo. Njihovi vpogledi odstirajo zakrito, razvozljavajo zavozlano, dajejo besedo utišanim. Ko bi vedeli, kako sem kot urednik vedno znova hvaležen za njihove presoje! In kako sem vesel, ko jih vedno znova srečujem kot zveste roške romarje …

Z enim izmed romarjev, ki ga poznam že dolgo, a žal ne vem njegovega imena (kaj bi dal, da bi mi Bog dal dar za zapomnjenje imen!), se zapletem v pogovor. Z mamo sta sedela v avtu in se peljala nekam čisto drugam, ko na radiu okoli 9. ure to sobotno jutro zasliši napoved slovesnosti. Čisto mu je ušlo iz spomina, da je prva junijska sobota (kdaj tudi nedelja) »rezervirana« za roško romanje. Dobesedno v trenutku spremeni načrte – mamo odpelje na prvotno načrtovano destinacijo, sam pa odide v Kočevski rog. Jasno se zaveda, da preprosto mora biti tukaj, da je to del njegove življenjske drže, da gre tu za vprašanje zvestobe, ki bistveno presega (spremenjene) načrte enega dne. Prav to je eno izmed temeljnih sporočil vsake roške slovesnosti: zvestoba spominu in njegovemu prečiščevanju.

Zelo sta opazna: oblečena sta namreč v kolesarskih dresih – ona z napisom »Župnija Kočevje«, on v barvah in z napisi slovenske kolesarske reprezentance; Vanda in Robi, ljuba kočevska prijatelja. Njuno kolesarjenje na svoj način odpira romarsko razsežnost roške slovesnosti, njuna dresa (ne)hote pričata o krajevnem in nacionalnem pomenu dogodka, ki mu pečata ne dajejo le visoki državni predstavniki (predsednika države in vlade, ministri, poslanci, državni uradniki …), temveč tudi romarji, ki, sodeč po registrskih tablicah, prihajajo iz cele Slovenije, zamejstva in najbrž tudi izseljenstva.

Iščem jo drugje (v kapeli Božjega usmiljenja), kot jo dejansko najdem (na klopi pred kapelo). Marija Zgonc, napovedni glas in obraz kulturnega programa, ki ga po maši vedno pripravlja Nova Slovenska zaveza. 30 roških, 30 teharskih, še ogromno drugih slovesnosti, pri katerih je sodelovala. Zdaj je to delo predala v mlajše roke; sama sedi med drugimi romarji. Srečanje z njo je vedno nekaj posebnega – prijaznost in toplina, ki vejejo iz njenega glasu in obraza, so neločljivi del roškega romanja. Se znamo ljudem, kot je ona, dovolj zahvaliti za vse, kar so naredili in še naredijo? Odgovor je prej nikalen kot pritrdilen. Zato: gospa Marija, hvala! Hvala tudi za vsa gradiva, ki ste jih vsa leta pripravljali za novinarje!

Enako velja za še enega dobrega roškega znanca. Bi smel reči prijatelja? Marko Fink. Spet svoj neverjetni pevski talent daruje za roško romarsko občestvo živih in mrtvih. Njegovo petje uteleša sočutje in solidarnost z žrtvami, o katerih je v mašnem nagovoru govoril letošnji roški pridigar nadškof Anton Stres. Markovo petje ni nastop, temveč umetniško pričevanje, ki prihaja iz osebne globine in tam, v duhovni globini, nagovarja vsakogar, kdor mu prisluhne. Njegov glas v gozdni katedrali zveni v popolni harmoniji z resničnim, dobrim in lepim – na prvi pogled žalostnemu romanju zato daje neizbrisen pečat vstajenjskega upanja, ki prežarja vsa roška romanja.

Od daleč pozdravim zbrane duhovnike. Sem prav štel, da jih je okoli 20? Med njimi posebej pozdravim enega: Stanko Cikanek, nekdanji župnik v Londonu, zdaj stanovalec duhovniškega doma v Ljubljani. Poznamo se že več kot 30 let, večkrat sem bil v odlični družbi (npr. s škofom Antonom Jamnikom) pri njem v londonskem slovenskem domu. Tam ga je nekoč zalezovala Udba. Je že vedela zakaj. Roška stvar je bila vedno njegova stvar; roško romanje od slovenske demokratizacije in osamosvojitve, če je to le bilo mogoče, vedno med njegovimi prednostnimi romanji v domovini.

Ni ga težko opaziti – mojega kočevskega župnika Damjana Štiha namreč; dva metra ima, mogočno postavo, ki pa mora vedno nositi zahtevna organizacijska bremena, vedno v skrbeh za to in ono, tudi za to, koliko romarjev bo v sedanjih še vedno precej negotovih epidemijskih razmerah dejansko prišlo. Kolikor lahko sam presojam, je romarjev več, kot bi jih smeli pričakovati; slovesnost poteka nemoteno, brez težav. Jih sam vendarle vidi? V pomoč mu je kočevska mežnarica Klavdija Škotnik, tu je še nekaj drugih sodelavcev iz domače župnije. Zanesljiva opora. Med romarji opazim tudi Damjanove starše. Molitev ljudi iz Suhe Krajine je molitev ljudi, ki še kako dobro vedo, kako se je začelo in kaj vse je doletelo ljudi, ki so vztrajali v krščanski istovetnosti in so plavali proti revolucijskemu toku. Župnikov pozdrav na začetku maše razpre bistvo roškega romanja: pozdrav vsem, ki še vedno živijo v upanju, da bodo nekoč našli grob svojih najbližjih; pozdrav vsem, ki se ne bojijo resnice in si upajo biti sočutni; pozdrav vsem, ki molijo in delajo za spravo v našem narodu. Mnogim med njimi pešajo moči; mnogim, ki so desetletja upali, da bodo dočakali trenutek, ko bodo lahko svojemu očetu ali drugemu sorodniku prižgali svečo na kraju, kjer čaka vstajenja, se ta želja v tem življenju ne bo izpolnila. In to ni le njihova bolečina, to je bolečina celotnega naroda – bolečina, položena na roški oltar …

Znam sam sočutno sprejeti to bolečino? Ob koncu slovesnosti pristopi starejši gospod. Izkaže se, da je iz bloškega konca (istih let, kot bi bil moj pokojni oče, ki se je zelo prizadeval za resnico o roških breznih). V rokah drži majhen fotoalbum. »Takšni so bili naši fantje,« pove s tihim glasom, ki išče drobno pozornost. Pokaže zadnjo sliko svojega očeta – domobranca, ki je bil doma za velikonočne praznike aprila 1945. Nikoli več ga ni videl … Izmenjamo nekaj besed. Zadnje so: »Nasvidenje prihodnje leto!«

Da, nasvidenje v Rogu prihodnje leto!

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
39,90€ Poglej izdelek: Pot v samoslovenstvo
Nalaganje
Nazaj na vrh