Zakon izhaja iz predpostavke, da spol ni naravna danost, temveč stvar izbire posameznika, ki jo lahko v življenju tudi večkrat spremeni. Zakon predvideva možnost spremembe spola v dokumentih enkrat letno, izkoristijo pa jo lahko državljani od 14. leta naprej, torej tudi mladoletne osebe.

Mladoletne osebe bodo ob spremembi sicer potrebovale soglasje staršev, če ga ne bodo dobile, pa bodo imele možnost pritožbe ...

Vpis spremembe spola v osebne dokumente bo mogoč brez zapletenih postopkov in psiholoških obravnav. Mladoletne osebe bodo ob spremembi sicer potrebovale soglasje staršev, če ga ne bodo dobile, pa bodo imele možnost pritožbe ter pomoč sodišč in socialnih služb, da bodo vendarle lahko uveljavile svojo voljo. Merilo pri tem bo, kot na svoji spletni strani pojasnjuje nemško ministrstvo za družino, starejše, ženske in mlade,  »dobrobit otroka«. 

Podoben zakon naj bi pripravljali tudi v Sloveniji.

Nemška vlada se po sprejemu omenjenega zakona sklicuje na »mednarodne zglede«: kot navajajo, imajo podobne zakonodaje Argentina, Čile, Malta, Danska, Luksemburg, Belgija, Irska, Portugalska, Islandija, Nova Zelandija, Norveška, Urugvaj in Švica, pred kratkim sta jih sprejeli tudi Španija in Finska.

Podoben zakon naj bi pripravljali tudi v Sloveniji.

Kaj novi zakon pomeni za cerkveno pravo?

Sprejem novega zakona je odprl številna nova vprašanja tudi v nemški Katoliški cerkvi. Čeprav gre za državno zakonodajo, ta vendarle vpliva tudi na podeljevanje zakramentov v Cerkvi. V pogovoru za nemški katoliški radio je na vprašanja odgovarjal tamkajšnji izvedenec za cerkveno pravo s teološke fakultete Univerze v Mainzu, Matthias Pulte, ki zatrjuje, da je cerkveni nauk glede tovrstnih vprašanj povsem jasen.

Kako bo torej zakon o samodoločitvi spola vplival na Katoliško cerkev v Nemčiji? Po besedah cerkvenega pravnika gre seveda za vladni, državni zakon, ki ureja življenje nemških državljanov, Katoliške cerkve pa neposredno ne zadeva. Krstne knjige namreč po cerkvenem pravu sodijo v samostojno regulativno področje Cerkve, vnos spremembe spola pa je po novem mogoč v matičnih knjigah.

Vpisi v krstne knjige nimajo civilnopravnih posledic, tako da določbe »v okviru splošno veljavnega prava« zanje ne veljajo.

Vpisi v krstne knjige nimajo civilnopravnih posledic, tako da določbe »v okviru splošno veljavnega prava« zanje ne veljajo. Krstne knjige vsebujejo (krstno) ime krščene osebe in njene prednike, ne pa tudi podatka o spolu. Kot pojasnjuje Pulte, je doslej ime v večini primerov zadoščalo za zagotavljanje informacije o spolu, ki je bil navzoč ob krstu, možnost spremembe krstnega imena pa v kodeksu kanonskega prava ni predvidena. Poleg tega naj bi po kodeksu krščeni osebi podelili ime, ki ni tuje krščanskemu izročilu.

To seveda ne pomeni nujno, da je ime nedvoumno dodeljeno določenemu spolu. Vendar je Kongregacija za nauk vere leta 2002 izjavila, da imena, ki je bilo enkrat vpisano v krstno knjigo, ni mogoče spremeniti niti po morebitni spremembi spola in to je merilo, ki ga je treba upoštevati.

Kaj pa mašniška posvečenja in poroke?

Naslednje vprašanje je bilo namenjeno posvečevanju in podeljevanju zakramentov v Cerkvi: v skladu s cerkvenim pravom lahko diakonsko, duhovniško ali škofovsko posvečenje veljavno prejme le krščen moški. Ali bo to odslej v Nemčiji mogoče tudi za ženske, ki se pozneje »samodoločijo« za moškega? Kako bo s porokami?

Mašniških posvečenj za ženske seveda ne bo, pojasnjuje Pulte: sprememba družbenega spola po civilnem pravu ne spremeni kromosomskega, biološkega spola. To je bilo doslej odločilno tudi pri podeljevanju zakramenta svetega zakona. Če se bo zdaj ob predložitvi dokumentov za podelitev zakramenta pojavilo neskladje med vpisoma v matični in krstni knjigi, bo odločilen vpis v krstno knjigo, ki se ga doslej ni smelo spreminjati.

Zato biološka ženska ne bo mogla prejeti mašniškega posvečenja, niti ne bo mogoče podeljevanje zakramenta svetega zakona med osebama istega biološkega spola.

Cerkveni zakonik ne priznava spremembe ali prilagajanja spola.

Kakšen pa bo postopek za osebe, ki so posvečenje prejeli po biološkem spolu, torej kot moški, in se bodo pozneje »samodoločili« kot ženske? Ali bo v tem primeru posvečenje še vedno veljavno?

Pulte na to odgovarja, da je v Cerkvi veljaven spol ob prejemu posvečenja: tega kandidati dokazujejo z dokumenti, ki jih morajo predložiti pred posvečenjem. Zato se dejansko pri veljavnem prejemu posvečenja ne spremeni nič: cerkveni zakonik namreč ne priznava spremembe ali prilagajanja spola. Ker pa bi to pomenilo kršitev enega izmed kanonov, kot ravnanje, ki je v nasprotju s poklicem, bi spremembo spola lahko razumeli kot kršitev zavezujočega cerkvenega nauka. Takšna oseba bi bila po Pultejevem mnenju najverjetneje lahko kaznovana po kanonskem pravu tako, da ne bi smela več izvrševati pooblastil, povezanih s posvečenjem, torej ne bi več smela javno obhajati bogoslužij. O tem bo odločal vatikanski Dikasterij za duhovščino.

Cerkveni nauk velja

Izvedenec za cerkveno pravo je v pogovoru za nemški katoliški radio znova poudaril, da za celotno področje transspolnosti na splošno velja to, kar govori cerkveni nauk, in »na obzorju ni nobene spremembe nauka, še posebej, ker papež Frančišek ob svojem sicer prijaznem tonu o tem vprašanju odločno podpira tradicionalno stališče«.