Poletje je med drugim čas obujanja spominov. Verjetno nisem edini, ki najlepše spomine iz otroštva povezuje s poletnimi počitnicami. Ti spomini so del nas in naše identitete. Ko drugim pripovedujemo o njih, z njimi dajemo sebe.

Starejši ljudje še posebej radi obujajo spomine. Njihove oči zažarijo, če imajo ob sebi človeka, ki jih z zanimanjem posluša. To je zanje najlepše darilo. Poslušanje jim pomeni: »Tvoja življenjska zgodba mi je pomembna in zanimiva. Hočem jo slišati.«

Kmalu bomo obhajali svetovni dan starih staršev in ostarelih. Letošnje geslo je vzeto iz knjige preroka Izaija: »Nikoli te ne bom pozabil.«

Živimo v času individualizma, v katerem starejši veljajo za neproduktivne in družbeno nekoristne posameznike, ki so za družbo bolj ali manj strošek in breme. Mnogi ostajajo pozabljeni v svojih domovih ali domovih za ostarele. Morda jim na videz res nič ne manjka in je zanje dobro poskrbljeno. Imajo streho nad glavo, niso lačni, pozimi jih ne zebe, za nego je poskrbljeno in polož