Že davnega junija 1997 je pripravil razstavo Friderik Irenej Baraga (1797–1868): Svetost v dejanju, maja 2009 pa razstavo Sudanska misija 1848–1858: Ignacij Knoblehar – misijonar, raziskovalec Belega Nila in zbiralec afriških predmetov.

Od kod vaše veselje do raziskovanja preteklosti?

Na srečo sem živel v okolju, ki ima zelo bogato preteklost. Prihajam iz Logatca, enega tistih mest, ki ima svoje korenine že v antiki, kot pove že ime kraja: v rimski dobi se je imenoval Longaticum. Glede na izvrstno naravno lego ponuja veliko zapuščine iz daljne zgodovine, predvsem iz rimske dobe, seveda tudi iz poznejših obdobij.

Posebej pomembno je sodelovanje z ljudmi na terenu, ki doma hranijo dragoceno dediščino svojih prednikov, ki so odšli v svet.

Zanimali so me rimski spomeniki v okolici Logatca, predvsem utrdbe, povezane z rimskim obrambnim sistemom. Vse je še danes zelo dobro ohranjeno. Že od gimnazije sem se zanimal za arheološko dediščino logaškega prostora, potem pa me je vse širše zanimanje za arheologijo popeljalo še do drugih kultur.

Dr. Marko Frelih se je raziskovanju preteklosti zapisal že v gimnaziji. FOTO: Tatjana Splichal

Kar nekaj časa sem kot zasebni raziskovalec delal na arheoloških izkopavanjih, potem pa sem prišel v Slovenski etnografski muzej. Sočasno z arheološko kariero sem se namreč posvečal tudi posameznikom – Slovencem, ki so delovali v tujini in tam raziskovali tuje kulture. Mojo največjo pozornost sta pritegnila misijonar Friderik Baraga, ki je deloval na območju Velikih jezer v Severni Ameriki, in dr. Ignacij Knoblehar, ki mi je zaradi svojega delovanja v Afriki oziroma v južnem Sudanu še bliže. Pri Knobleharju me je najbolj zanimalo njegovo raziskovanje reke Nil, saj je sredi 19. stoletja sodil med vodilne poznavalce porečja Belega Nila.

Stolček in vzglavnik, izrezljan iz enega kosa lesa. Knobleharjeva zbirka, 1850. FOTO: Blaž Verbič, Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja

Ko sem prišel v Slovenski etnografski muzej, je bilo zares nepozabno doživetje videti od blizu Baragovo zbirko iz leta 1837 in Knobleharjevo iz leta 1850. Toda v muzeju so bile še druge zbirke in predvsem neznane zgodbe zbirateljev. In tako sem začel raziskovati zgodovino muzejskih predmetov in ljudi, ki so potovali po svetu z različnimi razlogi.

V Slovenskem etnografskem muzeju hranimo izjemne zbirke predmetov z različnih koncev sveta, še dragocenejše pa so zgodbe ljudi, ki se skrivajo za njimi.

Pri tem me je še posebej zanimalo, kako so Slovenci svoje potovalne izkušnje in stik s tujimi ljudstvi posredovali potem nazaj svojim rojakom: ali so o tem pisali, fotografirali ali pa so prinesli predmete. Na kakšen način so predstavili tujino in drugega, tistega drugačnega od nas.

Zakaj se vam zdi odstiranje te preteklosti pomembno?

Če pogledamo 19. stoletje in Slovence, ki so bili takrat v različnih deželah, so danes ti podatki zelo zanimivi, saj nam kažejo razmere, ki so se do današnjega časa marsikje zelo spremenile. Marsikaj je dobesedno izginilo, celo nekatera ljudstva niso več prisotna. S preteklostjo se je pomembno ukvarjati, da vidimo razvoj dogodkov in tako laže razumemo sedanjost.

Zbiramo vire, kot so članki, knjige, potopisi, zbirke predmetov, fotografsko slikovno in tudi že filmsko gradivo.

Slovenci imamo zelo bogat nabor posameznikov, ki so šli tako rekoč po vseh celinah. Zelo zanimivo pričevanje je njihova zapuščina. V zadnjih letih v muzeju načrtno dokumentiramo stike Slovencev s tujimi kulturami. Te je več let preučeval etnolog prof. dr. Zmago Šmitek in ustvaril zelo dobro podlago, na kateri lahko danes gradimo. Nameravamo pripraviti čim bolj celovito bazo podatkov o Slovencih, ki so šli v svet v letih med 1800 in 1950 ter pisali o tujih kulturah in prostorih.

Letos mineva 200 let od rojstva duhovnika Janeza Kocijančiča, ki je deloval v Sudanu; izstopa njegova plovba po Nilu leta 1851, proti toku, navzgor po slapovih – čudež na Nilu.

Zbiramo vire, kot so članki, knjige, potopisi, zbirke predmetov, fotografsko slikovno in tudi že filmsko gradivo. Med slednjim je zelo pomemben dokumentarni film V nemškem Sudanu, ki so ga posneli 1914, producent pa je bil znani Ljubljančan baron Anton Codelli, ki je takrat v zahodnoafriškem Togu vodil projekt brezžične povezave med Afriko in Evropo.

Zdi se, da je bil pristop Slovencev zelo moderen tudi v svoji spoštljivosti do tako zelo tujih jim kultur. Baraga in Knoblehar sta se na primer takoj naučila jezika domačinov …

Baraga je imel izjemen posluh za domačine, ameriške staroselce. Med njimi ni deloval zgolj z namenom pokristjanjevanja, temveč je do njih gojil iskreno empatijo in spoštovanje. Bil je preprost človek, ki je z ljudmi hitro vzpostavil pristen stik, se jim približal ter si pridobil njihovo zaupanje.

Mokasini iz jelenovega usnja imajo lepo okrasno vezenino z obarvanimi bodicami ježevca. Baragova zbirka, 1837. FOTO: Tomo Jeseničnik, Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja

Zelo dobro je razumel, kako pomembno je poznati kulturo, življenjski prostor in predvsem jezik ljudi, med katerimi deluje. To prepričanje je dosledno zagovarjal tudi pri svojih sodelavcih. O tem pričata tudi njegov slovar in slovnica očipvejskega jezika. Jezik je obvladal izjemno dobro in se ga naučil v presenetljivo kratkem času. Bil je namreč izredno nadarjen za učenje tujih jezikov.

Dr. Marko Frelih ob krpljah iz Baragove zbirke. FOTO: Tatjana Splichal

Podoben vzorec pozneje vidimo pri misijonskem delu Knobleharja v južnem Sudanu. Tudi on se je takoj začel učiti in preučevati barijski jezik. Prizadeval si je napisati slovar in slovnico barijskega jezika. Žal mu to ni uspelo, ker je prej umrl.

Duhovnik Janez Čebulj je bil izjemno zanimiv misijonar, pesnik in popotnik ter hkrati odločen zagovornik pravic ameriških staroselcev.

Za Baraga lahko tudi sicer rečemo, da je vzor ostalim pri organiziranju misijona. Ko je prišel na določeno območje, je tam ustanovil misijonsko postajo: postavil cerkev, šolo za izobraževanje domačinov, in delavnice, saj si je predvsem prizadeval tudi, da ljudje delajo, predvsem kar se tiče njihovega tradicionalnega znanja različnih obrti, pa seveda kmetijstva, lova – da ohranjajo svojo tradicijo.

Ženske so tudi med delom otroke nosile na hrbtu v posebni leseni nosilnici. Baragova zbirka, 1837. FOTO: Tomo Jeseničnik, Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja

In dejansko jih je obdržal v skupnosti, ki ni bila razpuščena, ampak organizirana tudi v smislu učenja poklicev. Tako Baraga kot dr. Knoblehar sta skrbela za čisto osnovne šolske programe. Vsaka misijonska postaja je imela močan izobraževalni vidik. Misijonarji so se zavedali, kako pomembno je, da so ljudje izobraženi.

Pomembni so bili tudi stiki misijonarjev z domovino: v Ljubljani je deloval duhovnik Luka Jeran, urednik časopisa Zgodnja Danica, ki je posvečal veliko pozornost misijonom.

V preteklih letih ste javnosti predstavili izjemna Slovenca, misijonarja Janeza Čebulja in Janeza Kocijančiča, in ju prek razstav vrnili v narodov spomin.

Pri svojem delu, ki je povezano predvsem z najbolj znanima slovenskima misijonarjema Barago in Knobleharjem, vedno poudarjam, da so ob njiju delovali tudi številni drugi ljudje. Leta 2024 sva s sodelavko Barbaro Rezar Grilc izdala publikacijo o duhovniku Janezu Čebulju, ki je po Baragovih stopinjah odšel v Severno Ameriko. Bil je izjemno zanimiv misijonar, pesnik in popotnik ter hkrati odločen zagovornik pravic ameriških staroselcev. Čebulj je iz Amerike prinesel v domovino tudi nekaj kvalitetnih rokodelskih izdelkov, ki so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju.

Baraga je imel izjemen posluh za domačine, ameriške staroselce.

Tudi Knoblehar je imel v misijonu več duhovnikov in veliko laiških pomočnikov. Letos mineva 200 let od rojstva duhovnika Janeza Kocijančiča, ki je deloval v Sudanu. Bil je vsestransko v pomoč Knobleharju, toda posebej izstopa njegova plovba po Nilu leta 1851, proti toku, navzgor po slapovih. Za tiste čase je bil to pravi »čudež na Nilu« in tako sva s soavtorico Alenko Pipan Mubi naslovila tudi nedavno razstavo v Galeriji Prešernove hiše v Kranju.

Okrasje šamanov – železni obeski na želvinem oklepu. Knobleharjeva zbirka, 1850. FOTO: Blaž Verbič, Dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja

Ob tem bi izpostavil, kako pomembno je bilo, da so bili misijonarji v zelo tesnem stiku z domovino. V Ljubljani je v Trnovem deloval duhovnik Luka Jeran, urednik časopisa Zgodnja Danica, ki je posvečal veliko pozornost misijonom. Jeran si je zelo prizadeval, da se širši javnosti predstavi misijonsko delo, hkrati pa je zbiral tudi denar in materialna sredstva, ki so jih potem pošiljali v Afriko in v Ameriko.

Dr. Ignacij Knoblehar je sredi 19. stoletja sodil med vodilne poznavalce porečja Belega Nila.

Misijonarji so se obrnili na Jerana, mu povedali, kaj konkretno potrebujejo – ali je to cerkvena oprema, ali so to kakšni uporabni predmeti, praktični predmeti, recimo knjige, učbeniki, katekizmi, nabožne slike, svetinjice, podobice …

V preteklosti pa so bile v naši neposredni bližini žive tudi pomorske povezave sredozemskega prostora.

Slovenci se premalo zavedamo, da smo del Sredozemlja. Že od prazgodovine so bile prek našega prostora žive povezave iz Sredozemlja v srednjo in severno Evropo. A če se vrneva v to mlajšo dobo, se mi zdi pomemben še en stik s Sredozemljem: romanja v Sveto deželo.

Ljubljanska škofija je leta 1910 organizirala največje slovensko romanje v Jeruzalem: udeležilo se ga je okoli 540 Slovenk in Slovencev.

Ta je bila v 19. stoletju zanimiva predvsem za posameznike, saj je že obstajala redna ladijska linija Trst – Aleksandrija. Marsikdo, ki je prišel v Egipt, se je s svetopisemskimi kraji seznanil že v Kairu, kjer si je, recimo, lahko ogledal prostore, povezane s Sveto Družino, ki se je tam zadrževala. In potem otok Roda, kjer je faraonova hčer našla dojenčka v košari, seveda Mojzesa. Če sledimo njegovi zgodbi, pridemo do Sinaja in naprej v obljubljeno deželo, Sveto deželo, kjer lahko sledimo tako zgodbi Stare kot Nove zaveze.

O Petru Nagliču bo 16. julija v Arboretumu Volčji potok premierno predvajan film Fotograf režiserja Mihe Čelarja.

Slovenci so prek morskih povezav že zgodaj prišli v stik s Sveto deželo. Najbolj odmeven je bil veliki podvig ljubljanske škofije, ko so leta 1910 organizirali največje slovensko romanje v Jeruzalem. Udeležilo se ga je okoli 540 Slovenk in Slovencev, kar je dalo zanimanju za Sveto deželo močan zagon.

Slovenci se premalo zavedamo, da smo del Sredozemlja.

Leta 2013 smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični o tem pripravili razstavo Terra sancta 1910 in objavili fotografsko gradivo o velikem romanju. Oboje predvsem po zaslugi enega od romarjev, ki je edini s sabo imel fotoaparat. To je bil Peter Naglič (1883–1959), čigar fotografski arhiv od letos hranimo v Slovenskem etnografskem muzeju. O Petru Nagliču bo 16. julija v Arboretumu Volčji potok premierno predvajan film Fotograf. Režiral ga je Miha Čelar, ki je leta 2016 spravil na filmsko platno tudi afriško zgodbo o baronu Antonu Codelliju. Njegov fotografski arhiv imamo v muzeju, kjer smo ga leta 2007 predstavili širši javnosti z razstavo Togo album 1911–1914.

Posnetke iz Svete dežele je med obema vojnama uporabljala Prosvetna zveza v Ljubljani, ki si je zelo prizadevala za izobraževanje in je prirejala veliko javnih predavanj.

Ob obilici predhodnega znanja je očitno, da vaše delo poteka na ramah velikanov, hkrati pa je zanj bržkone potrebna tudi detektivska žilica.

Ob osnovnem, predhodnem znanju je dobro imeti nekaj vedoželjnosti na zalogi. V procesu raziskave se pogosto stvari odvijajo same od sebe, le pozorno jim je treba slediti in kaj kmalu se znajdemo pred zanimivim odkritjem. Tako je bilo tudi ob aktualni raziskavi v ljubljanskem nadškofijski arhivu, kjer sva s sodelavko Alenko Pipan Mubi pregledovala obsežen fond steklenih diapozitivov, ročno koloriranih v formatu 8 × 8 cm. Posnetke iz Svete dežele je med obema vojnama uporabljala Prosvetna zveza v Ljubljani, organizacija, ki si je zelo prizadevala za izobraževanje in je prirejala veliko javnih predavanj.

S preteklostjo se je pomembno ukvarjati, da vidimo razvoj dogodkov in tako laže razumemo sedanjost.

V fondu je izstopal poseben del – 71 posnetkov s Sinaja. Ko sva v arhivu našla še rokopis predavanja prof. dr. Andreja Snoja, biblicista s Teološke fakultete, se je izkazalo, da so posnetki s Sinaja povezani z njegovim predavanjem, ki ga je imel novembra 1936. Pozneje sva ugotovila, da so med diapozitivi tudi preslikave starejših fotografij, ki sta jih naredila še dva pomembna biblicista: prof. dr. Anton Jehart in prof. dr. Matija Slavič. Presenečenje pa je sledilo, ko so nama v Misijonskem središču Slovenije pokazali tri albume črno-belih fotografij in hitro sva opazila, da so nekatere fotografije iz Sinaja in predvsem Svete dežele uporabili za preslikavo in izdelavo diapozitivov.

Etnolog prof. dr. Zmago Šmitek in ustvaril zelo dobro podlago dokumentiranja stikov Slovencev s tujimi kulturami, na kateri lahko danes gradimo.

Vsi trije omenjeni strokovnjaki za Sveto pismo so se, vsak posebej, nekaj časa zadržali tudi na Sinaju v samostanu svete Katarine. Tam jih je zelo zanimala svetovno znana knjižnica z najstarejšimi rokopisi, ki med drugim hrani tudi nekaj starocerkvenoslovanskih obrednikov ali molitvenikov za bogoslužje. Prav ti so zlasti zanimali prof. Snoja, ki je uspel pridobiti fotografije rokopisov, med katerimi je najbolj znan Sinajski evhologij. Fotografije je potem izročil prof. dr. Rajku Nahtigalu, ki je leta 1941/42 objavil monografijo Euchologium Sinaiticum v dveh delih.

Kakšen pa je odziv na razstave, ki jih o zanimivi, a pogosto le malo znani preteklosti pripravljate?

Ljudi vedno pritegnejo posamezniki, ki so ustvarili nekaj izjemnega. Če gre za človeka slovenskih korenin, je zanimanje še toliko večje. Takšne zgodbe je pomembno umestiti v širši zgodovinski in prostorski kontekst ter jih približati sodobnemu človeku.

Ljubljančan baron Anton Codelli je pred prvo svetovno vojno v Togu vodil projekt brezžične povezave med Afriko in Evropo.

V Slovenskem etnografskem muzeju hranimo izjemne zbirke predmetov z različnih koncev sveta, še dragocenejše pa so zgodbe ljudi, ki se skrivajo za njimi. Imamo privilegij, da lahko na razstavah prepletamo originalne muzejske predmete z arhivskimi pisnimi in slikovnimi viri, fotografijami, filmskim gradivom ter vse bolj priljubljenimi digitalnimi animacijami in rekonstrukcijami, ki obiskovalcem omogočajo še bolj poglobljeno razumevanje dediščine oddaljenih kultur.

Dr. Marko Frelih. FOTO: Tatjana Splichal

Obiskovalce zelo pritegnejo slovenski stiki s tujimi kulturami. To so lahko biografske zgodbe ali pa tematske, kot je bila leta 2014 razstava Magija amuletov, kjer smo pokazali bogat nabor amuletov in talismanov, ki so jih iz tujine prinesli naši ljudje.

Je torej vse gradivo preteklosti že odkrito?

Veliko je že odkritega, še več pa ostaja skritega. Prav zato smo tu – da raziskujemo, odkrivamo in svoje ugotovitve predstavljamo javnosti.

Svetovno znana knjižnica v samostanu svete Katarine na Sinaju hrani najstarejše rokopise – tudi nekaj starocerkvenoslovanskih.

V času izjemno razvitega turizma in lahke dostopnosti do skoraj vseh koncev sveta, postaja še posebej zanimivo raziskovanje zgodovine slovenskega popotništva ter načinov, kako so naši predniki spoznavali in razumeli druge kulture. Te izkušnje so se ohranjale v besedi, sliki in materialni zapuščini – od potopisov, fotografij, filmov, od preprostih popotniških spominkov do načrtno ustvarjenih zbirk predmetov.

Ob tem bi posebej poudaril pomen sodelovanja z ljudmi na terenu, ki doma hranijo dragoceno dediščino svojih prednikov, ki so odšli v svet. Prepričan sem, da bo dokumentiranje in raziskovanje bogate slovenske popotniške zapuščine iz obdobja med letoma 1800 in 1950 v prihodnjih letih prineslo številna nova spoznanja ter tudi kakšno novo privlačno razstavo.

Od 30. julija do 27. septembra 2026 bo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični na ogled razstava izbranih fotografij SINAJSKA GORA – SIMBOL SVETOSTI iz fotoarhiva s študijskih odprav treh slovenskih biblicistov (1925–1935), ki sta jo pripravila dr. Marko Frelih in Alenka Pipan Mubi. Vabljeni!

1/8