O molitvi takrat, ko nam zmanjkuje časa, se je Simon Purger pogovarjal z Vladom Bizjakom. Vlado Bizjak je škofijski duhovnik celjske škofije, ki je bil pet let kaplan v Velenju, osem let spiritual v malem semenišču v Mariboru, se nato eno leto izobraževal v Rimu na Gregoriani, sedaj pa je že dve leti spiritual v ljubljanskem semenišču. Bogoslovce spodbuja k rednemu duhovnemu življenju in jih spremlja na njihovi poti proti duhovništvu.

Objavljamo začetek intervjuja, celoten pogovor lahko preberete v junijski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje.

Zakaj sploh moliti?

Mislim, da molitev spada k človekovi naravi. Z ljudmi, ki jih imamo radi, vzpostavimo odnos. Molitev je odnos z nekom, ki ga imamo radi, to je Bog, ki je tudi oseba. Če se človek odpre Bogu, se vzpostavi komunikacija in je molitev nekaj naravnega.

Ali sem brez molitve lahko kristjan?

Formalno ja, ker človek postane kristjan s krstom. Če pa kristjan Boga ignorira, se ne zmeni zanj, ne moli, to pomeni, da svojega poklica ne živi. To je tako, kot če se mož in žena ne pogovarjata več. Zakon na papirju sicer še obstaja, a je to bolj klavrn zakon. Enako lahko rečemo, da kristjan, ki ne moli, živi bolj klavrno krščanstvo, mu manjka zelo bistven element.

Kako pomembna za molitev je zvestoba?

Primerjajmo odnos z Bogom z zvestobo med možem in ženo ali z medčloveškimi odnosi: vemo, kako boli, če je nekdo nezvest, če se prijatelji ne zmenijo drug za drugega ali se izdajo. Enako je pri Bogu. Molitev je prijateljstvo z Bogom in tudi tu je pomembna zvestoba. Če v odnosu z Bogom primanjkuje notranjega vzgiba, je še toliko pomembnejši red molitve, ki nam pomaga prebresti hude čase. Podobno je v odnosu: če mine naklonjenost, nas rešujejo dogovori in prizadevanja. Kot se zakonca na primer dogovorita, da bosta skušala rešiti skrhan odnos z rednimi zmenki ali večernimi pogovori, tako se lahko v odnosu z Bogom odločiš, da boš ob določenem času molil, si vzel čas zanj. Če se pa kar prepustimo brezvoljnosti, gredo stvari svojo pot navzdol. Človek je sam po sebi nagnjen k lenobi. Tudi pri molitvenem življenju je potreben trud, sicer ni uspeha.

Ali je sploh mogoče vedno moliti?

Ko sem prišel kot študent v bogoslovje, sem potreboval nekaj časa, da sem prišel v tak odnos z Bogom, da stalno čutim njegovo navzočnost. Potrebno je nekaj časa in vaje, da se navadiš na stalno misel na Boga, oziroma da gojiš zavest o navzočnosti, vseprisotnosti Boga. Ko živiš tak duhovni ritem, se ti zdi to nekaj normalnega, naravnega.

Kakšen je vaš nasvet glede molitve tistim, ki imajo objektivno gledano res malo časa, na primer staršem z majhnimi otroki?

Pri sebi vidim, da imam tudi jaz kdaj zelo natrpan urnik. Zgodi se, da sem kdaj ves dan na terenu in se ustaljeni molitveni dnevni ritem podre. Če se podre za en dan, to še ni problem, težava je, če to traja dlje. Takrat se je treba temu prilagoditi. Dobro je pogledati strukturo dneva in ob tem najti ustrezen čas zase in za molitev. Najbrž ni vsak dan čisto kaotičen, saj zjutraj vstanemo, jemo, smo v službi, gremo domov. Tudi ustrezen prostor pripomore k boljši molitvi. Moliti je mogoče med opravki. Poznam ljudi, ki molijo rožni venec, ko se peljejo v službo – na avtobusu ali v avtu. Izkoristiti take vmesne čase se mi zdi zelo koristno. Gotovo se kje najde nekaj trenutkov, ko lahko pomisliš na Boga, zmoliš zdravamarijo, odpreš Sveto pismo in prebereš kratek odlomek … To ne vzame veliko časa. Kdor si tega želi, bo našel čas.

Več o tem, kako kljub vsakdanjemu tempu z molitvijo ohranjati pristen odnos z Bogom, si lahko preberete v junijski številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moliti, ko ni časa.

Foto: Tatjana Splichal