V času, ki ga pretresajo razprave o uzakonitvi evtanazije, je Marija Vegelj Pirc javnosti ponudila nič manj kot Nešteto razlogov za življenje. Takšen je naslov obsežne in bogato dokumentirane knjige, v kateri je popisala, kako je pred več kot 50 leti na Onkološkem inštitutu Ljubljana bolnike začela ne le zdraviti, ampak se z njimi tudi pogovarjati. Dotaknile so se je njihove življenjske usode, saj so pogosteje več govorili o njih kot o sami bolezni. Začela je uvajati psihoonkologijo, novo medicinsko stroko, ki pomembno prispeva k celostni obravnavi bolnikov.

»Mojih bolnic ne bo nihče mešal!«

V času, ko zdravniki diagnoze rak pacientom največkrat sploh niso povedali, je na tem področju orala ledino, nemalokrat ob odkritem nasprotovanju sodelavcev. »Mojih bolnic ne bo nihče mešal!« ji je zabrusil kolega, ko je uvajala samopomoč. Leta 1986 je ustanovila Društvo onkoloških bolnikov, ki je b...